Jedro

Po stališču, ki ga je v zvezi z vračilom zamudnih obresti zavzelo revizijsko sodišče, se o vračilu davka ne odloča v okviru postopka odmere davka in zamudnih obresti, temveč v samostojnem davčnem upravnem postopku. Navedeno pomeni, da se postopek vodi in v njem odloča skladno z določbami zakona, ki velja oziroma se uporablja v času odločanja o vračilu.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za finance št. DT-499-16-37/2006-2 z dne 30. 6. 2009 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo davčni organ ugotavlja, da je tožnik, na podlagi odločbe istega urada št. 48311-027/01-13-94-93/38 z dne 4. 10. 2001 plačal zamudne obresti, zaračunane od dneva zapadlosti odmerjenega davka do dneva plačila, v skupnem znesku 3.330.387,00 SIT (1. točka izreka). Tožniku je potekel rok za plačilo dohodnine v skupnem znesku 112.820.259,50 SIT, ki presega znesek iz 1. točke izreka, zato se obresti, po 2. točki izreka, ne vrnejo. Iz obrazložitve sledi, da so bile tožniku z odmerno odločbo z dne 4. 10. 2001 v plačilo naložene tudi zamudne obresti. Pred odločitvijo o tožnikovi pritožbi zoper navedeno odločbo (ki ostaja nerešena tudi v času izdaje izpodbijane odločbe) je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/2004) odločilo (1.), da je bil ZDavP v neskladju z Ustavo in (2.), da v zadevah iz 406. člena ZDavP-1 začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Tožniku so bile zamudne obresti v znesku 3.330.387,00 SIT obračunane v nasprotju z navedeno odločbo Ustavnega sodišča. Plačal jih je 19. 10. 2001. Davčni organ obenem ugotavlja, da ima tožnik zapadlo davčno obveznost po odločbi o odmeri dohodnine za leto 2004. Ker znesek navedene obveznosti presega znesek preveč plačanih obresti, se tožniku preveč plačani znesek ne vrne.

Ministrstvo za finance je pritožbo tožnika z odločbo št. DT-499-16-37/2006-2 z dne 30. 6. 2009 kot neutemeljeno zavrnilo. Stališče (pri)tožnika, da bi mu moral davčni organ zamudne obresti vrniti v roku 30 dni od dneva objave odločbe Ustavnega sodišča, ni pravilno. Pogoji za vračilo davka so bili izpolnjeni šele po pravnomočni odpravi izvršilnega naslova, z izdajo odločbe pritožbenega organa št. DT 415-466/01-9 z dne 21. 11. 2006. V obravnavanem primeru je bila odločba o vračilu v korist tožnika izdana celo preuranjeno. Tožnik tudi nima prav, ko meni, da je upravičen do vračila preveč plačanih zamudnih obresti z zamudnimi obrestmi. Odmerna odločba je bila z odločbo drugostopnega organa z dne 21. 11. 2006 odpravljena in zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovni postopek. Ker je drugostopni organ odločil o pritožbi, ki je bila ob začetku uporabe ZDavP-1 že vložena, se ob upoštevanju 406. člena ZDavP-1 postopek konča po določbah ZDavP, kar velja tudi za odločanje o vračilu. Končanje zadeve namreč zajema tudi postopek v zvezi z vračilom po pravnomočni odločbi. Enako je tudi stališče Upravnega sodišča (v zadevi z opr. št. U 2479/2008-11). ZDavP pa, ob razlagi 95. člena, ki jo je kot pravilno Upravno sodišče potrdilo že v več primerih, ni dajal podlage za vračilo preveč plačanih zamudnih obresti z zamudnimi obrestmi. Pravilna je tudi odločitev, da se tožniku preveč plačani znesek ne vrne. Pobot je bil opravljen dne 23. 2. 2006, skladno s 4. odstavkom 32. člena ZDavP-1. Po tej določbi se zavezancu za davek, ki mu je potekel rok plačila drugih davkov pri davčnem organu, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila. Gre za obliko zakonitega pobota medsebojnih terjatev in obveznosti. Poleg vzajemnosti zakon kot pogoj določa le zapadlost obveznosti, torej izvršljivost odmerne odločbe, ki v zadevi ni sporna.

Tožnik se z odločitvijo obeh davčnih organov ne strinja. Toži iz razlogov kršitve pravil postopka, nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Odločitev je tudi v nasprotju z načelom pravne varnosti. Vztraja pri stališču, da bi mu morale biti zamudne obresti vrnjene v roku 30 dni po objavi odločbe Ustavnega sodišča, saj meni, da je bilo o njegovi pravici do vračila neupravičeno zaračunanih zamudnih obresti dokončno odločeno že s to odločbo. Ob upoštevanju dejanskega stanja v času, ko bi odločba ob pravilnem postopanju morala biti izdana (9. 11. 2004), bi bil tožniku znesek preveč plačanih zamudnih obresti vrnjen, saj je bila odločba o odmeri dohodnine za leto 2004 izdana v decembru 2005 in je postala izvršljiva šele v januarju 2006. Ugotovljenega preplačila po mnenju tožnika ni mogoče pobotati tudi zato, ker pri davčnem organu tečejo postopki za odlog plačila z dohodninsko odločbo odmerjenega davka. Vztraja tudi pri stališču, da bi mu morale biti obresti vrnjene z zamudnimi obrestmi. V tem pogledu je obrazložitev izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljiva. Z razlago 95. člena ZDavP, ki jo v obrazložitvi navaja davčni organ druge stopnje, pa se ne strinja. Iz razlogov namreč sledi, da se pojem „davek“ razlaga različno, ko gre za davčni organ, in drugače, ko gre za zavezanca za davek. Poseg v načelo pravne varnosti pa v obrazložitvi odločbe ugotavlja že Ustavno sodišče. Na tej podlagi tožnik sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pri odločitvi vztraja. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Pomanjkljive razloge izpodbijane odločbe s svojimi razlogi dopolni davčni organ druge stopnje. Sodišče zato v tem pogledu pomanjkljivosti, ki bi narekovale odpravo izpodbijane odločbe, ne najde.

Pravilno in skladno z ustaljeno upravnosodno prakso je stališče tožene stranke, da odločba Ustavnega sodišča ne predstavlja neposredne podlage za vračanje zamudnih obresti (obračunanih za čas pred izvršljivostjo odmerne odločbe), ki so z nepravnomočnimi odločbami obračunane in strankam naložene v plačilo. Ustavno sodišče je v 2. točki izreka svoje odločbe določilo način njene izvršitve tako, da se posledice ugotovljene neustavnosti odpravijo v postopkih, ki ob uveljavitvi ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. Odločba Ustavnega sodišča torej ni podlaga za vračanje glede na odločbo Ustavnega sodišča preveč plačanih zamudnih obresti. Zakon oziroma določbe zakona, ki so po ugotovitveni odločbi Ustavnega sodišča v neskladju z Ustavo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. Posledice ugotovljene neustavnosti se, tudi po 11. točki obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, odpravijo v (nepravnomočno končanih) postopkih s pravnimi sredstvi. Pogoj za vračilo preplačanega zneska je zato tudi ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča pravnomočna odločba, s katero se (skladno z odločbo Ustavnega sodišča) odmerja obveznost, ki je nižja od prvotno odmerjene (in plačane). Ker v obravnavani zadevi ni spora o tem, da je bil izvršilni naslov (odmerna odločba z dne 4. 10. 2001) v času izdaje izpodbijane odločbe v celoti v veljavi, pritožbeni organ pravilno ugotavlja, da je bila (v korist tožnika) izdana, še preden so bili za to izpolnjeni predpisani pogoji in s tem preuranjeno. Tožnik po navedenem nima prav, ko trdi nasprotno, da je bila izpodbijana odločba izdana po poteku predpisanega 30-dnevnega roka. Stališče tožnika, da je pri odločanju o vračilu preplačanih obresti upoštevno dejansko stanje na dan 9. 11. 2004 je že iz tega razloga neutemeljeno. Ob upoštevanju dejstev, ki so po določbah 4. odstavka 32. člena ZDavP-1 pravno relevantna in v zadevi nesporno ugotovljena, pa tožnik tudi ne more uspeti z drugimi ugovori, ki se nanašajo na pobot. Ob upoštevanju sodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sodbe z opr. št. X Ips 532/2009 z dne 27. 5. 2010, X Ips 168/2009 z dne 25. 11. 2010, X Ips 369/2009 z dne 3. 2. 2011), ki je enotna in ustaljena, to sodišče spreminja svoje dosedanje stališče, na katerega se v razlogih odločbe o pritožbi sklicuje davčni organ druge stopnje. Po stališču, ki ga je v zvezi z vračilom zamudnih obresti zavzelo revizijsko sodišče, se namreč o vračilu davka ne odloča v okviru postopka odmere davka in zamudnih obresti, temveč v samostojnem davčnem upravnem postopku. Navedeno pomeni, da se postopek vodi in odloča skladno z določbami zakona, ki velja oziroma se uporablja v času odločanja o vračilu. Ker v obravnavani zadevi pritožbeni organ odločitev, da se obresti tožniku vrnejo neobrestovane, utemelji z določbami ZDavP, temelji njegova odločitev na napačni pravni podlagi.

Sodišče je zato odločbo o pritožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu druge stopnje, da v ponovnem postopku o obrestovanju neupravičeno odmerjenih in plačanih zamudnih obresti odloči skladno z določbami zakona o davčnem postopku, ki je veljal v času izdaje odločbe prve stopnje (ZDavP-1).

Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1.