Jedro

Neizbrani kandidat lahko v sodnem postopku uveljavlja le odškodninski zahtevek zaradi diskriminacije, pri čemer se ne zahteva, da predhodno doseže razveljavitev razpisa. Tožnica je s tožbenim zahtevkom zahtevala razveljavitev razpisa in sklepa o izbiri ter izvedbo sistemizacije pri toženi stranki skladno z zakonodajo, ne pa plačila odškodnine, tako da se njena tožba zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbeni zahtevek za razveljavitev razpisa na prosto delovno mesto učitelja, objavljenega dne 30. 5. 2008, in sklepa o izbiri kandidata ter za naložitev izvedbe sistemizacije in zasedbe delovnih mest v skladu z veljavno zakonodajo. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 224,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude izpolnitvenega roka.

Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje tožnica in prosi, da se zaradi nepravilnega postopanja sodišča prve stopnje izpodbijani sklep razveljavi ter o zadevi vsebinsko odloči po opravljeni ustni obravnavi. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Nepravilnost postopka na prvi stopnji vidi v tem, da se je sodišče spustilo v razpravljanje (vročitev odgovora na tožbo, izdaja sklepa o dopolnitvi vlog, razpis naroka, ki je bil kasneje preklican), kar pomeni odločitev, da je za predmet pristojno, zato bi moralo postopek izpeljati do konca. Navaja, da sklep izhaja iz napačnega izhodišča, da tožnica diskriminatornega ravnanja v postopku izbire kandidata ni navajala. Pri tem se sklicuje na svojo prvo pripravljalno vlogo v delu, ki se nanaša na očitek kršitve ustavnega načela enakih možnosti pri zaposlitvi. Iz obsežne dokumentacije naj bi bilo razvidno, da je bil kandidat izbran že pred razpisom in s tem privilegiran. To pomeni, da so bili vsi ostali kandidati diskriminirani, tožnica pa še posebej, ker je bil cilj, da delovnega mesta ona ne bi dobila zaradi nestrinjanja z načinom vodenja enote tožene stranke. Izrecno navaja parametre, po katerih je bila diskriminirana (spol, starost, invalidnost, nepripadnost skupini idr.). Meni, da bi sodišče kot varuh pravne države moralo upoštevati nezakonito sistemizacijo razpisanega delovnega mesta, saj zanj ob sistemizaciji ni bilo na voljo dovolj dela. Navaja še, da je odškodninski zahtevek imela namen podati na obravnavi, ki je bila že razpisana pa potem preklicana, pri čemer ji je to sodišče preprečilo z nepravilnim postopanjem.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07 in 45/08) po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodno varstvo v delovnih sporih ureja 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007), ki v 5. odstavku določa, da lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Prepoved diskriminacije pri zaposlovanju ureja 6. člen ZDR, ki v takem primeru predvideva, da je delodajalec kandidatu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (7. odstavek 6. člena ZDR). To pomeni, da neizbrani kandidat v sodnem sporu lahko uveljavlja le odškodninski zahtevek.

Tožnica s tožbenim zahtevkom zahteva razveljavitev razpisa in sklepa o izbiri kandidata ter izvedbo sistemizacije pri toženi stranki v skladu z zakonodajo. Plačila odškodnine zaradi diskriminacije oziroma kršitve ustavnega načela enakih možnosti pri zaposlitvi ne zahteva, razveljavitve razpisa pa delavec ne more doseči. Za obravnavani tožbeni zahtevek namreč ZDR ne predvideva sodnega varstva, zato je izpodbijani sklep o zavrženju takega tožbenega zahtevka pravilen. Podobno je Višje delovno in socialno sodišče že odločilo v zadevah opr. št. Pdp 493/2004 in Pdp 1235/2003, na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje.

Na sodno pristojnost kot procesno predpostavko tožbenega zahtevka sodišče pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti (18. člen ZPP) in še celo v pritožbenem postopku (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 3. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Zato je neutemeljeno stališče pritožbe, da po izvedenem predhodnem preizkusu tožbe odločitev o zavrženju tožbe na tej podlagi ni več mogoča, ker se je sodišče „spustilo v razpravljanje.“ Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbo potrebno zavreči, je narok utemeljeno preklicalo in izdalo izpodbijani sklep. Tožnica zmotno navaja, da jo je s tem prikrajšalo za postavitev ustreznega odškodninskega zahtevka, saj ni nujno, da bi taka sprememba tožbe tudi obveljala (izpolnjenost pogojev iz 185. člena ZPP). Poleg tega lahko tak tožbeni zahtevek tožnica še vedno postavi z vložitvijo nove tožbe. To pa bi lahko storila takoj, ko je izvedela, da je narok preklican.

Tožnica šele v pritožbi konkretizira diskriminatorne okoliščine v smislu 6. člena ZDR, kar je prepozno, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu 337. člena ZPP. Poleg tega pa na odločitev glede postavljenega tožbenega zahtevka, za katerega zakon sodnega varstva ne predvideva, ne more vplivati.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sklep izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti (353. v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo tožnice v skladu z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.