14. 11. 2017

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Dorli Liebe Kreutzner, Republika Avstrija, ki jo zastopa Martin Graj, odvetnik na Ptuju, na seji 14. novembra 2017

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 58/2014 z dne 11. 3. 2015 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 218/2015 z dne 26. 8. 2015 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbi upravnih organov o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo pritožničini pravni prednici (stari materi) podržavljeno na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ). Pritrdilo je presoji, da pritožničin oče skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) ni upravičen do denacionalizacije premoženja, ki je bilo podržavljeno njegovi materi, ker je imel zanj pravico dobiti odškodnino že od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZR Nemčija) in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Po mnenju sodišča namreč v okvir premoženjske škode, za katero je bilo odškodovanje predvideno na podlagi teh pravnih aktov, spada tudi premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ. Sodišče je ocenilo, da sta imela upravna organa v dokazih, zbranih v predmetnem denacionalizacijskem postopku, dovolj podlage za ugotovitev, da je pritožničin oče spadal v krog oseb, ki jih je kot nadomestne upravičence do odškodnine na podlagi FIP določal drugi odstavek točke A Priloge 1 FIP. Ker že ta ugotovitev zadošča za oceno, da je imel pritožničin oče za premoženje, ki je bilo podržavljeno njegovi materi, pravico dobiti odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov, je sodišče pritrdilo zaključku upravnih organov, da mu na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče priznati statusa denacionalizacijskega upravičenca.

2.Vrhovno sodišče je pritožničino revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča zavrglo kot nedovoljeno, ker pritožnica ni izkazala izpolnjenosti uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1). Po presoji revizijskega sodišča namreč pritožnica ni natančno in konkretno opredelila pravnega vprašanja, ki naj bi bilo pomembno za odločitev v zadevi, prav tako pa ni utemeljila trditve o domnevno nezakonitem postopanju sodišča prve stopnje.

3.Pritožnica Upravnemu sodišču očita kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena ter 22., 23. in 33. člena Ustave. Navaja, da je v postopku zatrjevala, da niti njen oče niti njena stara mati, ki je po podržavljenju ostala v Sloveniji, nista imela pravice dobiti odškodnine za odvzeto premoženje na podlagi FIP in izvedbenih predpisov, ker za to nista izpolnjevala predpisanih pogojev. Kljub temu naj bi organi odločanja te njene trditve in dokaze, s katerimi jih je utemeljevala, arbitrarno zavračali, sklicujoč se zgolj na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevah, ki naj s pritožničino ne bi bile primerljive. Pritožnica navaja, da so bili skladno z drugim odstavkom točke A Priloge 1 FIP, na katerega se sklicuje sodišče, dediči oškodovanca, ki je umrl preden je pridobil stalno prebivališče v Republiki Avstriji, upravičeni do odškodnine na podlagi FIP le, če so svojo dedno pravico po oškodovancu izkazali z listino zapuščinskega sodišča. Ker naj bi bil dan smrti pritožničine stare matere ugotovljen šele leta 1995, in sicer s sodno odločbo, s katero je bila razglašena za mrtvo, naj pritožničin oče take listine v času, ko je bilo mogoče uveljavljati zahtevke na podlagi FIP in izvedbenih predpisov, ne bi mogel predložiti, saj naj z njo tedaj še ne bi razpolagal. Poleg tega naj pritožničin oče ne bi izpolnjeval niti s FIP določenega pogoja stalnega prebivališča v Republiki Avstriji, saj naj bi v času, ki je bil upošteven glede na pogoje, določene v FIP, skoraj deset let živel v Južni Ameriki. Zato pritožnica sodišču očita napačno presojo, da je njen oče spadal v krog oseb, ki so lahko uveljavljale odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov. Čeprav naj bi v postopku predložila tudi potrdilo pristojnih avstrijskih organov, da pritožničin oče in njena stara mati nista bila upravičena do odškodnine po avstrijskih predpisih, naj organi odločanja tega potrdila ne bi upoštevali. Ker naj bi upravna organa in sodišče odločitev o izpolnjenem izključitvenem razlogu z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen sprejeli, ne da bi sploh ugotavljali, ali je pritožničina stara mati spadala v krog oseb, ki so bile upravičene do odškodnine na podlagi FIP in izvedbenih predpisov, in ali je pritožničin oče kot nadomestni upravičenec izpolnjeval vse pogoje za priznanje te odškodnine, naj bi pritožnici v nasprotju z načelom enakega obravnavanja iz 14. člena Ustave onemogočili uveljavljanje upravičenj, ki jih ji daje ZDen, kršili pa naj bi ji tudi pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pritožnica izpodbija tudi sklep Vrhovnega sodišča o zavrženju revizije. Ker naj bi v reviziji dovolj jasno opredelila pomembno pravno vprašanje, o katerem se Vrhovno sodišče še ni izreklo, naj bi ji revizijsko sodišče s tem, ko ji je odreklo vsebinsko presojo odločitve sodišča prve stopnje, kršilo pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

4.Senat je ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka).

5.Senat ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Dorli Liebe Kreutzner, Republika Avstrija, ki jo zastopa Martin Graj, odvetnik na Ptuju, na seji 12. decembra 2017

odločil:

Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Mariboru, št. II U 58/2014 z dne 11. 3. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbi upravnih organov o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno pritožničini pravni prednici. Pritrdilo je presoji, da pritožničin oče skladno z drugim odstavkom 10. člena v zvezi z 12. členom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen) ni upravičen do denacionalizacije premoženja, ki je bilo podržavljeno njegovi materi (pritožničini stari materi), ker je imel zanj pravico dobiti odškodnino že od Republike Avstrije na podlagi Pogodbe o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja (t. i. Finančna in izravnalna pogodba – v nadaljevanju FIP),[1] ki sta jo 27. 11. 1961 sklenili Zvezna republika Nemčija (v nadaljevanju ZR Nemčija) in Republika Avstrija, ter zakonov, ki jih je na podlagi te pogodbe sprejela Republika Avstrija (v nadaljevanju izvedbeni predpisi).[2] Po mnenju sodišča namreč v okvir premoženjske škode, za katero je bilo odškodovanje predvideno na podlagi teh pravnih aktov, spada tudi premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije. Sodišče je ocenilo, da sta imela upravna organa v dokazih, zbranih v predmetnem denacionalizacijskem postopku, dovolj podlage za ugotovitev, da je pritožničin oče spadal v krog oseb, ki jih je kot nadomestne upravičence do odškodnine na podlagi FIP določal drugi odstavek točke A Priloge 1 FIP. Ker že ta ugotovitev zadošča za oceno, da je imel pritožničin oče za premoženje, ki je bilo podržavljeno njegovi materi, pravico dobiti odškodnino na podlagi FIP in izvedbenih predpisov, je sodišče pritrdilo zaključku upravnih organov, da mu na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče priznati statusa denacionalizacijskega upravičenca. Vrhovno sodišče je pritožničino revizijo zoper sodbo Upravnega sodišča s sklepom zavrglo kot nedovoljeno.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi, s katero izpodbija obe sodni odločbi, zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena ter 22., 23. in 33. člena Ustave. Navaja, da je v postopku zatrjevala, da niti njen oče niti njena stara mati, ki je po podržavljenju ostala v Republiki Sloveniji, nista imela pravice dobiti odškodnine za odvzeto premoženje na podlagi FIP in izvedbenih predpisov, ker za to nista izpolnjevala s temi pravnimi akti predpisanih pogojev. Kljub temu naj bi organi odločanja te njene trditve arbitrarno zavračali, sklicujoč se zgolj na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevah, ki naj s pritožničino ne bi bile primerljive. Ker naj bi bil dan smrti pritožničine stare matere ugotovljen šele leta 1995 s sodno odločbo, s katero je bila razglašena za mrtvo, naj pritožničin oče z dokazom o njeni smrti še ne bi razpolagal v času, ko je bilo mogoče uveljavljati zahtevke na podlagi FIP in izvedbenih predpisov, in ga zato pristojnim avstrijskim organom niti ne bi mogel predložiti. Poleg tega naj niti sam ne bi izpolnjeval s FIP določenega pogoja stalnega prebivališča v Republiki Avstriji, saj naj bi v času, ki je bil upošteven glede na pogoje, določene v FIP, živel v Južni Ameriki. Zato pritožnica sodišču očita napačno presojo, da je njen oče spadal v krog oseb, ki so lahko uveljavljale odškodnino na podlagi FIP. Ker naj bi organi odločanja presojo o izpolnjenem izključitvenem razlogu iz drugega odstavka 10. člena ZDen sprejeli, ne da bi ugotovili, da sta pritožničina oče in stara mati izpolnjevala vse pogoje za uveljavljenje odškodnine na podlagi FIP in za njeno priznanje na podlagi izvedbenih predpisov, naj bi pritožnici v nasprotju z načelom enakega obravnavanja iz drugega odstavka 14. člena Ustave pri uveljavljanju upravičenj, ki jih ji daje ZDen, onemogočili enako obravnavo v primerjavi z drugimi denacionalizacijskimi upravičenci.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-852/15 z dne 14. 11. 2017 ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka sklepa). O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Upravno sodišče in upravna organa, skladno z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS pa tudi nasprotnega udeleženca iz denacionalizacijskega postopka s pozivom, da se izjavi o ustavni pritožbi.

4.Slovenski državni holding, d. d., Ljubljana, v odgovoru na ustavno pritožbo podaja svoje stališče glede upoštevnosti FIP in izvedbenih predpisov kot pravnih podlag za ugotavljanje okoliščin, pomembnih za presojo z vidika drugega odstavka 10. člena ZDen. Pritožničine očitke zavrača kot neutemeljene in Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne.

B.

5.Pritožnica izpodbija stališče, po katerem za izključitev njenega očeta iz denacionalizacije zadošča že, da je kot pravni naslednik nekdanje lastnice podržavljenega premoženja spadal v krog oseb, ki so bile v Prilogi 1 FIP določene kot nadomestni upravičenci do odškodnine. Ker naj v konkretnem postopku ne bi bilo ugotovljeno, da sta pritožničin oče oziroma njegova pravna prednica izpolnjevala pogoje za priznanje s FIP dogovorjene odškodnine, naj bi taka razlaga postavljala pritožnico v neenak položaj glede uveljavljanja upravičenj na podlagi ZDen v primerjavi z upravičenci, ki jim ZDen priznava pravico do denacionalizacije. Zato naj bi bila pritožnici z izpodbijanim pravnim stališčem kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

6.Ustavno sodišče je o enakem ustavnopravnem primeru že odločilo z odločbo št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17). Ustavni pritožbi je ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje. Iz enakih razlogov, kot so navedeni v citirani odločbi, je bila z izpodbijano sodbo tudi pritožnici kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je senat v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZUstS odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

7.Ker je senat Ustavnega sodišča izpodbijano sodbo razveljavil že zaradi kršitve pravice iz drugega odstavka 14. člena Ustave, mu očitkov o kršitvah drugih ustavnih pravic ni bilo treba presojati.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62).

[2]Sodišče se v zvezi s tem sklicuje na Zakon o razširitvi področja uporabe Zakona o povrnitvi škode zaradi okupacije z dne 13. junija 1962 (Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62), Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem z dne 13. junija 1962 (Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62) in Zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona z dne 14. decembra 1961 (Anmeldegesetz, BGBl, št. 12/62).