Jedro

Tožba je bila pristojnemu sodišču odstopljena po poteku prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, zato je prepozna. Dejstvo, da velja v delovnih sporih izbirna pristojnost (glede na sedež toženca in glede na kraj, kjer se je delo opravljalo) in da je bila morda tožba vložena celo na pristojno sodišče, odločitve ne spremeni. Sklep o nepristojnosti je namreč pravnomočen, zato vprašanja pristojnosti ni več mogoče odpirati.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje se razveljavita ter se tožba zavrže. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki v obdobju od 10. 2. 1999 do 31. 12. 2009 ter da tožniku delovno razmerje 31. 12. 2009 ni prenehalo in še vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da mu za ta čas prizna delovno razmerje, vpiše delovno dobo v delovno knjižico oziroma posreduje podatke za vpis v matično evidenco pri ZPIZ, da tožnika pozove nazaj na delovno mesto fotografa in mu za čas od 1. 1. 2010 do ponovnega nastopa dela prizna vse pravice iz delovnega razmerja, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu ter mu izplača in obračuna razliko v plači, ki naj mu jo po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi izplača v neto zneskih. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik za toženo stranko v navedenem obdobju na podlagi avtorskih pogodb opravljal delo, ki je imelo vse elemente delovnega razmerja. V zvezi z ugovorom, da je tožba prepozna, je presodilo, da je bila pravočasno vložena pri stvarno pristojnem sodišču, to sodišče pa se je izreklo za krajevno nepristojno. S sklicevanjem na drugi odstavek 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, 26/99 in naslednji) je štelo, da je tožbo potrebno šteti za pravočasno.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je, da je dokazan obstoj elementov delovnega razmerja, v zvezi s pristojnostjo pa je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je ravnalo v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZPP. Ta sodišču nalaga, da nadaljuje postopek, kot da bi se bil začel pred njim. Pri odstopu zadeve pristojnemu sodišču namreč ostanejo v veljavi vsa procesna dejanja, opravljena pred nepristojnim sodiščem, v veljavi pa ostanejo med drugim tudi vsi materialnopravni in procesno pravni učinki vložene tožbe. Eden od materialnopravnih učinkov vložene tožbe je tudi ta, da so z vložitvijo tožbe varovani prekluzivni roki, torej tudi rok iz 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Zato tožnika ne morejo zadeti posledice zamude roka za njeno vložitev iz 112. člena ZPP, saj je potrebno šteti, da je bila tožba vložena, ko je bila vložena pri nepristojnem sodišču. 3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je tožba vložena prepozno, saj jo je pristojno sodišče prejelo po poteku tridesetdnevnega prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. Opozarja na prakso civilnega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani v zadevah I Cp 192/2011 in I Cp 4472/2009 glede uporabe 112. člena ZPP. Meni, da bi moralo že sodišče prve stopnje tožbo zavreči, četudi bi bilo sodišče, pri katerem je bila tožba vložena, tudi krajevno pristojno. Dejstvo je, da se je to sodišče izreklo za krajevno nepristojno, sklep je pravnomočen, s tem, ko tožnik zoper sklep ni vložil pritožbe, pa izbirne pristojnosti, ki jo je sicer zatrjeval, ni uveljavil. Sodišče, ki je bilo po tem sklepu pristojno za odločanje v tej zadevi, je tožbo prejelo po poteku prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. V drugem delu revizija uveljavlja bistveno kršitev načela enakega obravnavanja strank, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da je tožniku na zadnjem naroku za glavno obravnavo pomagalo oblikovati tožbeni zahtevek. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbo zavrže. 4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je bilo tudi Delovno sodišče v Kopru pristojno za odločanje v tej zadevi, zato je bila tožba pravočasna. Tudi sicer ni razloga za zavrženje celotne tožbe, saj vložitev tožbe za zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja ni vezana na 30 dnevni prekluzivni rok.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Po prvem odstavku 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Revizija z navedbo, da je tožba vložena prepozno, ker je prispela na pristojno sodišče po poteku tridesetdnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP. Ta med drugim določa, da po predhodnem preizkusu tožbe izda predsednik senata sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Rok, v katerem mora biti vložena tožba zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (in kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje tudi zaradi obstoja delovnega razmerja), je določen v tretjem odstavku 204. člena ZDR, ki določa, da lahko ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca, delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnik je vložil tožbo pri Delovnem sodišču v Kopru dne 1. 2. 2010. Pogodba o zaposlitvi, katere obstoj zatrjuje, je prenehala veljati 31. 12. 2009. Tožba na delovno sodišče je bila torej vložena v roku 30 dni po prenehanju veljavnosti zatrjevane pogodbe o zaposlitvi, vendar pa se je na ugovor tožene stranke Delovno sodišče v Kopru izreklo za krajevno nepristojno ter po pravnomočnosti sklepa z dne 26. 2. 2010 zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je spis prejelo 22. 3. 2010. 8. Po prvem odstavku 22. člena ZPP se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. To določbo je Delovno sodišče v Kopru spoštovalo. Po prvem odstavku 23. člena ZPP po pravnomočnosti sklepa, s katerim se je izreklo za nepristojno, odstopi sodišče zadevo pristojnemu sodišču. Po drugem odstavku 23. člena ZPP sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, nadaljuje postopek, kot da bi se bil začel pred njim. Tretji odstavek 23. člena ZPP določa, da pravdna dejanja nepristojnega sodišča niso brez veljave samo zaradi tega, ker jih je opravilo nepristojno sodišče. 9. Zmotno je prepričanje sodišča druge stopnje, da 112. člena ZPP v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, ker so bila po vložitvi tožbe opravljena tudi posamezna procesna dejanja in se je Delovno sodišče v Kopru šele 26. 2. 2010 izreklo za stvarno nepristojno. Za takšno stališče ni pravne podlage. Določba drugega in tretjega odstavka 23. člena ZPP je splošna in pomeni, da (bodisi stvarno ali krajevno) pristojno sodišče po prejemu tožbe procesnih dejanj, ki so že bila opravljena, ne izvaja ponovno. Zato sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, nadaljuje postopek, kot bi se bil začel pred njim, razen – glede na povsem jasno določbo prvega odstavka 112. člena ZPP – v primerih, ko je vložitev tožbe vezana na rok. S citiranima določbama namreč niso varovani roki za vložitev tožbe. Zato drugega in tretjega odstavka 23. člena ZPP ni mogoče tolmačiti tako, kot je to storilo sodišče druge stopnje, saj bi s tem zanikali obstoj jasne določbe prvega odstavka 112. člena ZPP, ki določa, da če je vloga vezana na rok, se šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. V tem primeru tožba ni bila izročena pristojnemu sodišču pred iztekom 30 dnevnega roka (1). To stališče potrjuje tudi izjema iz osmega odstavka 112. člena ZPP, ki določa, da če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma iz tretjega odstavka 87. člena tega zakona, ali očitni pomoti vložnika (2). Ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Tožba je bila pristojnemu sodišču odstopljena po poteku prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, zato je prepozna.

10. Dejstvo, da velja v delovnih sporih izbirna pristojnost (glede na sedež toženca in glede na kraj, kjer se je delo opravljalo) in da je bila morda tožba vložena celo na pristojno sodišče (Delovno sodišče v Kopru), odločitve ne spremeni. Sklep o nepristojnosti je namreč pravnomočen, zato vprašanja pristojnosti ni več mogoče odpirati. S pritožbo zoper ta sklep bi si v primeru, da je bilo Delovno sodišče v Kopru res krajevno pristojno, tožnik lahko zavaroval rok za vložitev tožbe, vendar tega ni storil. Tudi vprašanje, ali je bila zadeva odstopljena pristojnemu sodišču s sklepom ali z dopisom ni odločilno. Sodišče prve stopnje se za stvarno ali krajevno nepristojno vedno lahko izreče le s sklepom.

11. Ker sodišče prve stopnje prepozne tožbe ni zavrglo in ker tega tudi ni storilo sodišče druge stopnje, sta zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP, na katero opozarja revizija. Bistvena kršitev je vplivala na zakonitost odločitve, zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo ter tožbo zavrglo v celoti, tudi del za priznanje pravic iz delovnega razmerja. Po četrtem odstavku 204. člena ZDR je mogoče uveljavljati neposredno pred delovnim sodiščem le denarne terjatve iz delovnega razmerja. Obstoj delovnega razmerja pa ni ugotovljen oziroma niso izpolnjene procesne predpostavke za njegovo ugotovitev.

12. Tožena stranka je z revizijo sicer uspela, vendar pa stroške revizijskega postopka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 2/2004) krije sama.

Op. št. (1): Glej A. Galič v Ude in drugi: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba 2005, str. 464. Op. št. (2): Prim. sklep VS RS III Ips 178/2006 z dne 16. 1. 2007.