Jedro

Presoja zahteve za varstvo zakonitosti, ki izhaja iz drugačnega procesnega dejanskega stanja v obravnavani zadevi, kot je razvidno iz podatkov v spisu.

Izrek

Izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Mestno redarstvo Mestne občine Ljubljana je z uvodoma navedenim plačilnim nalogom storilca A. I. spoznal za odgovornega za storitev prekrška po 5. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), za katerega mu je izrekel globo 1.000,00 EUR in devet kazenskih točk v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Ljubljani je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter storilcu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in drugih kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z 22. in 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovim zagovornikom, ki se o njej niso izjavili.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je iz podatkov v spisu prekrškovnega organa razvidno, da je prekrškovni organ obravnavani prekršek zaznal s samodejno merilno napravo za nadzor hitrosti ter da voznik ni bil ustavljen po zaznanem prekršku, to je 20. 4. 2012. Družba K., lastnica vozila, s katerim je bil storjen prekršek, je na zahtevo prekrškovnega organa 18. 5. 2012 odgovorila tako, da je navedla, kdo je vozil vozilo v času prekrška, odgovor pa je podpisal vodja operativnega sektorja B. L. Ne glede na tak odgovor je prekrškovni organ po več kot osmih mesecih od zaznave prekrška izdal plačilni nalog predsedniku uprave omenjene gospodarske družbe. Slednji je v zahtevi za sodno varstvo navedel, da ne gre za njegov avto, ter je zanikal storitev očitanega prekrška, izrazil pa je tudi očitek na račun izdaje plačilnega naloga kar osem mesecev po storjenem prekršku. Prekrškovni organ odgovora družbe K. ni posredoval sodišču, slednje pa se je ob zavrnitvi zahteve za sodno varstvo sklicevalo na določbe 8. člena ZPrCP, ki nalagajo odgovorni osebi lastnika vozila poseben dokazni položaj, če se hoče ekskulpirati odgovornosti za prekršek, storjen z avtomobilom, last pravne osebe, in mora za to predložiti materialno relevantne dokaze, česar pa naj bi A. L. (pravilno: A. I.) ne storil, saj je v zahtevi za sodno varstvo zgolj zatrjeval, da ni lastnik avtomobila, s katerim je bil storjen prekršek. Če bi sodišče razpolagalo z dokazom o dejanskem vozniku, ki ga je gospodarska družba pravočasno posredovala prekrškovnemu organu, ne bi sprejelo take odločitve, saj je pravna oseba s svojim obvestilom o vozniku avtomobila dokazala, da odgovorna oseba tega prekrška ni storila in s tem zadostila zakonski zahtevi (8. člen ZPrCP). Prekrškovnemu organu so bili vsi potrebni podatki o vozniku pravočasno posredovani, zato so razlogi sodbe zaradi sicer nepravilnega dela prekrškovnega organa, ki zatrjujejo, da odgovorna oseba pravne osebe ni predložila materialno relevantnih dokazov, nerazumljivi in v nasprotju z listinami v spisu, zaradi česar je podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 5. Po pregledu spisa Vrhovno sodišče ugotavlja: - da je prekrškovni organ 20. 4. 2012 v Ljubljani s samodejno napravo za nadzor hitrosti ugotovil, da je vozilo znamke Renault z registrsko oznako LJ ... prekoračilo dovoljeno hitrost za 35 km/h; - da je prekrškovni organ z vpogledom v evidence ugotovil, da je omenjeno vozilo v lasti oziroma uporabi družbe K. d.o.o., katere direktor je A. I.; - da je prekrškovni organ 15. 5. 2012 na naslov omenjene družbe poslal zahtevo za posredovanje podatkov o vozniku, pri čemer je v zahtevi navedel pravno opredelitev očitanega prekrška in dejanske okoliščine prekrška ter opozorilo, da mora pravna oseba priložiti kopijo najemne pogodbe, potnega naloga oziroma drugo ustrezno listino, iz katere bodo razvidni podatki o uporabniku vozila, navedel pa je tudi pravno posledico za odgovorno osebo pravne osebe (drugi odstavek 8. člena ZPrCP), če zahtevani podatki ne bodo posredovani v določenem roku; - da je pravna oseba zahtevo za posredovanje podatkov prejela 18. 5. 2012; - da je prekrškovni organ 27. 12. 2012 izdal izpodbijani plačilni nalog, s katerim je direktorja družbe K. d.o.o., spoznal za odgovornega za očitani prekršek, storilec pa je plačilni nalog prejel 2. 1. 2013; - da je prekrškovni organ 4. 1. 2013 prejel „ugovor proti plačilnemu nalogu št. 51052850“, v katerem je storilec navedel, da je zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov prejel plačilni nalog za vozilo, ki ni in nikoli ni bilo v njegovi lasti, zaradi česar nalogu ugovarja že v temelju, ter da pripominja, da se mora tudi prekrškovni organ držati reda, saj mu je plačilni nalog poslal po več kot osmih mesecih od domnevno storjenega prekrška; - da je prekrškovni organ storilčev ugovor štel za zahtevo za sodno varstvo in ga skupaj z zahtevo za posredovanje podatkov z vročilnico, kopijo fotografije radarske meritve hitrosti, izpisom iz CRP, plačilnim nalogom z opisom dejanskega stanja in vročilnico, kopijo o potrdilu o ustreznosti merilnika hitrosti in kopijo potrdila redarja o usposobljenosti za rokovanje z merilnikom hitrosti 25. 1. 2013 posredoval Okrajnemu sodišču v Ljubljani; - da je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo ZSV 232/2013 z dne 16. 5. 2013 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno; - ter da je prekrškovni organ 8. 7. 2013 prejel storilčev „predlog za odpravo sodne odločbe vezano na plačilni nalog št. 51052850 z dne 3. 1. 2013 (ZSV 232/2013-2429)“, v katerem je storilec navedel, da prekrškovni organ pomotoma ni upošteval priložene izjave o uporabniku vozila št. 120206 z dne 18. 5. 2012, ki jo je družba K. d.o.o., kot lastnica vozila poslala priporočeno na naslov prekrškovnega organa. Prekrškovni organ v plačilnem nalogu tudi ni navedel, da je plačilni nalog izdal odgovorni osebi te družbe, ki ni reagirala na zahtevo po posredovanju podatkov o kršitelju, zato ni bilo mogoče pritožbi priložiti ustreznih dokazov. Storilec je vlogi priložil fotokopijo popisa oddanih pošiljk z dne 18. 5. 2012 in fotokopijo dopisa družbe K. d.o.o., z dne 18. 5. 2012 s podatki o vozniku zgoraj omenjenega vozila.

6. Glede na zgoraj povzeto procesno dejansko stanje v obravnavani zadevi ni mogoče pritrditi navedbam vrhovne državne tožilke. Slednja namreč izhaja iz izhodišča, kot da je prekrškovni organ prejel odgovor družbe K. d.o.o., z navedbo podatkov o vozniku vozila, čeprav to dejstvo v obravnavanem postopku o prekršku ni bilo ugotovljeno. Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi prekrškovni organ sploh prejel odgovor družbe K. d.o.o., z navedbo podatkov o vozniku, razvidno pa je, da prekrškovni organ takega odgovora ni posredoval sodišču. Zato vrhovna državna tožilka neutemeljeno zatrjuje, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z listinami v spisu. Razlogi izpodbijane sodbe so po presoji Vrhovnega sodišča glede na storilčeve navedbe v zahtevi za sodno varstvo in predložene listine tudi razumljivi.

7. Če nastane Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavi. Okoliščine, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavlja vrhovna državna tožilka, so pri Vrhovnem sodišču vzbudile precejšen dvom o tem, da je prav A. I. kritičnega dne vozil zgoraj omenjeno vozilo. Iz storilčevega „predloga za odpravo sodne odločbe“, ki ga je prekrškovni organ prejel 8. 7. 2013, in prilog te vloge izhaja, da naj bi predstavnik družbe K. d.o.o., prekrškovnemu organu pravočasno sporočil zahtevane podatke o vozniku. Kritičnega dne naj bi zgoraj omenjeno vozilo uporabljal J. G. Kot je razvidno iz zgoraj povzetega procesnega dejanskega stanja, iz spisa prekrškovnega organa ni razvidno, da bi prekrškovni organ tak odgovor prejel in ga posredoval sodišču. 8. Ob povedanem je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo ugotoviti, ali je prekrškovni organ (pravočasno) prejel odgovor pravne osebe z navedbo zahtevanih podatkov o vozniku, nato pa ob upoštevanju tako ugotovljene okoliščine odločiti o odgovornosti A. I. za očitani prekršek. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo ob presojanju zatrjevane bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, zato se ni opredeljevalo še do drugih zatrjevanih kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti.