Jedro

Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem da od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, ne zadošča za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve.

Uporabnina je enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar.

Izrek

I Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (v 1. točki izreka glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih, v 2. in 3. točki izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 2.135,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2010 dalje do plačila (1. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, pa je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 650,72 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje (3. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje se zoper odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti v 1. točki izreka ter zoper odločitev v 2. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču prve stopnje očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker je ugotovilo, da je upravičen do uporabnine le za obdobje od 9. 4. 2008 do 22. 4. 2009, ne pa tudi za obdobje pred 9. 4. 2008. Pojasnjuje, da stanovanja ni uporabljal v obdobju od 1. 12. 2005 do 22. 4. 2009 in da sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ko razlaga dejstvo da tožnik v stanovanju ni živel, še ne pomeni, da je upravičen do plačila uporabnine, ni primerljiva z obravnavano pravdno zadevo. Nesporno je bilo ugotovljeno, da sta toženka in njena pravna prednica zamenjali vrata in ključavnico na stanovanju in da tožniku nista izročili ključev. Če bi mu toženka želela omogočiti souporabo stanovanja, bi mu poslala ključe stanovanja. Do tega, kot tudi do dejstva, da tožnik po odpustu iz bolnice, v kateri je bil zaradi posledic prometne nesreče, v novembru 2005, ni mogel več v sporno stanovanje, se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Priča A.L. je potrdil, da tožnik jeseni 2005 ni mogel v stanovanje, ker so bila vrata zamenjana. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj naj bi bil A.L. neverodostojna priča. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, kaj je tisto bistveno, o čemer naj bi priče izpovedovale drugače, in v čem naj bi si izjave prič A., T. in L. nasprotovale. Tudi priča A. je povedal, da tožnik po prometni nesreči ni mogel v stanovanje, da je mesec dni prebival pri L., da po vrnitvi iz toplic ni mogel nikamor in da je bil zraven, ko toženka tožniku ni dovolila vstopa v stanovanje. Izpoved priče A. se sklada z izpovedjo tožnika in priče L., zato ni jasno, v čem je sodišče prve stopnje videlo nasprotja med njihovimi izpovedbami. Sodišče prve stopnje ni navedlo dokazov, na podlagi katerih je ugotovilo, da se je tožnik sam izselil iz stanovanja. Ni logično, da bi tožnik prostovoljno opustil souporabo stanovanja, ko pa je iz kopije osebne izkaznice, ki je bila izdana dne 10. 9. 2007, razvidno, da ima prebivališče na AA. Poleg tega je po odpustu iz bolnice najprej živel pri A.L., nato pa v najemniškem stanovanju v Polju, pri čemer glede na njegovo slabo finančno stanje ni logično, da bi plačeval najemnino, če je bil solastnik stanovanja. Da si je toženka lastila uporabo celotnega stanovanja, kaže tudi dejstvo, da je kasneje zoper tožnika vložila tožbo zaradi motenja posesti. Do vseh teh okoliščin se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Izvedenec pri izračunu uporabnine ne bi smel upoštevati odbitkov za vzdrževanje in neizkoriščenost nepremičnine ter za tveganje z likvidnostjo. Po ustaljeni sodni praksi znaša uporabnina toliko, kolikor znaša vrednost tržne najemnine. Toženka ni nasprotovala zakonskim zamudnim obrestim, kot izhajajo iz tožbenega zahtevka, zato bi moralo sodišče prve stopnje priznati tožniku zamudne obresti od zapadlosti posameznega mesečnega zneska uporabnine dalje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik zahteva od toženke plačilo uporabnine za obdobje od 1. 12. 2005 do 22. 4. 2009, ker naj bi mu toženka v tem obdobju preprečevala uporabo solastnega stanovanja. Tožbeni zahtevek temelji na določilih 190. in 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena (poleg obogatitve tistega, ki je stvar neupravičeno uporabljal, vzročne zveze med obogatitvijo in prikrajšanjem ter odsotnostjo pravnega temelja uporabe). Zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja, pri tem da od drugega solastnika ni zahteval dopustitve uporabe, tako ne zadošča za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine zaradi neuporabe solastne nepremičnine odvisna od izkazanosti dejstev, da tožeča stranka solastne nepremičnine proti svoji volji ni mogla uporabljati sorazmerno s svojim deležem, ker ji tožena stranka tega ni dovolila ali ji je to preprečila oziroma souporaba zaradi sporov ni bila mogoča. Komur uporaba solastne nepremičnine ni bila preprečevana in jo je uporabljal, kot ga je bila volja, torej ne more biti prikrajšan.

6. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo uporabnino za obdobje od 9. 4. 2008 do 22. 4. 2009 (utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka ni predmet presoje pritožbenega sodišča). Zahtevek za plačilo uporabnine za obdobje od 1. 12. 2005 do 9. 4. 2008 pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik ni dokazal, da je zahteval izročitev ključev oziroma da je bil na kakršenkoli način oviran pri izvrševanju svoje pravice do soposesti. Obrazložilo je, da je tožnik izpovedoval nelogično, nepovezano, da je dajal občutek, kot da izpoveduje z namenom, da bi uspel v postopku. Glede prič A., T. in L., ki naj bi potrdile tožnikove trditve, da je poizkušal v vtoževanem obdobju priti v solastno stanovanje ter da sta mu pravna prednica toženke in toženka to preprečevali, pa je sodišče prve stopnje navedlo, da jih ocenjuje kot neverodostojne, saj so izpovedovale v bistvenem drugače oziroma si njihove izjave nasprotujejo. Pri tem pa je sodišče prve stopnje to ugotovitev, torej nasprotujočo si izpovedbo, pojasnilo le glede priče T. 7. Tožnik v pritožbi pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem si nasprotujeta izpovedbi prič L. in A. oziroma v čem naj bi omenjeni priči izpovedovali v bistvenem drugače. Zgolj dejstvo, da je priča T. v izpovedbi prihajal sam s seboj v nasprotje, namreč še ne pomeni, da so neverodostojne prav vse priče, ki jih je tožnik predlagal, kot tudi tožnikova izpovedba (sodišče prve stopnje prav tako ni obrazložilo, zakaj naj bi bila tožnikova izpovedba nelogična). Tožnik v pritožbi poudarja, da sta navedeni priči potrdili njegovo izpovedbo, da po odpustu iz bolnišnice novembra 2005 in v naslednjih dneh in mesecih ni mogel v sporno stanovanje, ker mu toženka oziroma njena mama tega nista dovolili. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj naj bi se tožnik prostovoljno odločil, da zapusti sporno stanovanje in da se po poškodbi oziroma odpustu iz bolnice vanj ne vrne, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe toženke. Izpodbijana sodba ima torej pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo navesti konkretne in prepričljive razloge o tem, zakaj ocenjuje izpovedbe tožnika in njegovih prič kot neverodostojne ter zakaj ocenjuje toženkino izpovedbo o tožnikovi prostovoljni izselitvi za bolj prepričljivo.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in posledično v odločitvi o pravdnih stroških (v 2. in 3. točki izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ustrezno in prepričljivo obrazloži, ali je tožnik v obdobju od 1. 12. 2005 do 9. 4. 2008 želel uporabljati sporno stanovanje in mu je toženka to na kakršenkoli način preprečevala (od česar je odvisna utemeljenost tožnikovega zahtevka za plačilo uporabnine v tem obdobju), tako da bo sodbo mogoče preizkusiti.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija izvedenčevo metodo izračuna višine uporabnine. Tožnik pravilno navaja, da je po ustaljeni sodni praksi uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar. Tako je tožnik v tožbi višino zahtevane uporabnine tudi utemeljil oziroma jo je izračunal kot najemnino. Tudi izvedenec je pojasnil, da uporabnina temelji na tržni najemnini, zato je pri njenem izračunu potrebno upoštevati tudi faktorje zmanjševanja, ki jim tožnik v pritožbi nasprotuje, in sicer odbitke na račun vzdrževanja nepremičnine, neizkoriščenosti nepremičnine in tveganja z likvidnostjo. S tem ko tožnik proti svoji volji ni mogel uporabljati solastne nepremičnine, je prikrajšan za znesek v višini tržne najemnine za solastninski delež njegove nepremičnine, ki bi jo iztržil. Pri izračunu slednje pa se, kot je pojasnil izvedenec (zoper njegovo mnenje tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov), upoštevajo sporni odbitki.

10. Tožnik pa utemeljeno izpodbija odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska uporabnine. Pravna podlaga za plačilo zamudnih obresti pri neupravičenih obogatitvah je 193. člen OZ, ki določa, da ko se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Sodišče prve stopnje utemeljenosti zahtevka za plačilo zamudnih obresti ni presojalo po tem zakonskem določilu, zato je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tudi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo še v 1. točki izreka glede odločitve o zakonskih zamudnih obrestih (355. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje presodi toženkino poštenost in nato odloči o utemeljenosti zahtevanih zamudnih obresti v skladu z določilom 193. člena OZ. V primeru, da bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila toženka nepoštena in da je zato tožnik upravičen do zamudnih obresti od dneva pridobitve, torej od zapadlosti posameznih mesečnih obrokov uporabnine dalje, kot tožnik tudi zahteva, bo moralo sodišče prve stopnje pozvati izvedenca na dopolnitev izvedenskega mnenja, saj iz njega ne izhajajo posamezni mesečni zneski uporabnine za vtoževano obdobje (oziroma so ti navedeni brez že omenjenih odbitkov).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.