Jedro

Toženec je ugovarjal pravočasnost vložitve tožbe glede na določbo člena 204/3 ZDR v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti oziroma razveljavitvijo sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na kar mora sicer sodišče prve stopnje paziti tudi po uradni dolžnosti. 30 dnevni rok za vložitev tožbe iz člena 204/3 ZDR je namreč materialni prekluzivni rok, katerega prekoračitev ima za posledice izgubo pravice zahtevati meritorno presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, če je tožnik tožbo v zvezi s sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vložil v roku iz člena 204/3 ZDR, od te ugotovitve pa je odvisna tudi odločitev o delu njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obstoj delovnega razmerja oziroma pravice iz delovnega razmerja za določeno obdobje, je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: a) delno spremeni v točki III/2 izreka tako, da je toženec dolžan tožniku obračunati opravljene nadure v skupni bruto višini 673,14 EUR, odvesti davke in prispevke in mu izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2008 dalje, kar zahteva tožnik več ali drugače iz tega naslova pa se zavrne; b) razveljavi v I., II. in VI. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni ter nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe razveljavilo ustno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 8. 2008, ki jo je toženec podal tožniku. Ugotovilo je, da delovno razmerje tožnika pri tožencu traja do 5. 10. 2008. V II. točki izreka je naložilo tožencu, da je dolžan tožniku priznati delovno dobo za čas od 22. 8. 2008 do 5. 10. 2008 ter mu za to obdobje od bruto zneskov posameznih mesečnih plač obračunati in plačati prispevke iz naslova pokojninskega, invalidskega, zdravstvenega in socialnega zavarovanja, prav tako pa mu za isto obdobje obračunati in plačati pripadajoče mesečne neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače v plačilo do dneva plačila. V III/1. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je naložilo tožencu, da je dolžan tožniku plačati premalo izplačane plače v skupni višini 339,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 21,95 EUR od 15. 8. 2008 dalje do plačila in od zneska 317,79 EUR od 15. 9. 2008 dalje do plačila. V III/2. točki izreka je tožencu naložilo, da je dolžan plačati tožniku opravljene nadure v skupni višini 673,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2008 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V IV. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo zahtevek tožnika za izplačilo zneska 130,00 EUR, za izplačilo zneska 160,00 EUR in za izplačilo regresa za letni dopust v višini 630,00 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V V. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da ga je dolžan toženec za čas od 1. 1. 2008 do 20. 1. 2008 prijaviti v sistem pokojninskega, invalidskega, zdravstvenega in socialnega zavarovanja in mu za to obdobje od bruto zneskov od posameznih mesečnih plač obračunati in plačati prispevke iz naslova pokojninskega, invalidskega, zdravstvenega in socialnega zavarovanja. V VI. točki izreka je naložilo tožencu, da je dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.872,18 EUR in jih nakazati na TRR prvostopenjskega sodišča, v 15 dneh, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo.

Zoper točko I, II, III/2 in VI izreka se pritožuje toženec iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v tem delu tožnikov tožbeni zahtevek zavrne, glede na doseženi uspeh pa ponovno odloči tudi o pravdnih stroških tega individualnega delovnega spora. V pritožbi navaja, da je iz tožbe razvidno, da je bila ta vložena pri Delovnem sodišču v Mariboru dne 25. 9. 2008. Tožnik je v tožbi navedel, da ga je toženec 22. 8. 2008 seznanil, da zanj in za njegovega brata nima več dela. Navedeno izhaja tudi iz izpovedbe toženca in tudi iz izpovedbe priče A.A.. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da ga je A.A. pripeljal na parkirišče za F. na B. 22. 8. 2008 in da se je tožnik tega dne izselil iz stanovanja v C., se poslovil od A.A. in odšel v Bosno, saj mu je toženec izpraznil stanovanje. Glede na to je jasno, da je tožniku delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo 22. 8. 2008. Ker je tožnik tožbo vložil šele 24. 9. 2008, je glede na člen 204/3 ZDR zamudil 30 dnevni rok za vložitev tožbe. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zavreči. Sodišče pa tega ni storilo, temveč je o tožbenem zahtevku tožnika tudi v tem delu meritorno odločilo. Ob tem pa ni navedlo, kateri dan šteje za datum vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se tako do prekluzije (pravilno do pravočasnosti vložitve tožbe) sploh ni opredeljevalo. Glede na to ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Ker je bila tožnikova tožba za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepozna, bi moralo sodišče zavreči tudi del tožnikovega tožbenega zahtevka za priznanje delovne dobe za čas od 22. 8. 2008 do 5. 10. 2008 ter za obračun oziroma izplačilo pripadajočih mesečnih zneskov plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto zneskov plače v plačilo do plačila. Toženec je na enak način kot tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi tudi njegovima bratoma D.D. in E.E.. Zaradi tega sta oba vložila tožbi pri Delovnem sodišču v Mariboru, pri čemer je v zadevi opr. št. Pd 923/2008 Delovno sodišče v Mariboru izdalo sklep o zavrženju dela tožbe, ki se je nanašal na odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker je bila tožba vložena prepozno. Ta odločba je postala pravnomočna, zato bi bila drugačna odločitev v enakovrstni zadevi nedopustna tudi z vidika ustavnega načela enakosti. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je tožniku prisodilo znesek 673,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2008 dalje do plačila iz naslova nadur. Ker je izvedenka ugotovila, da na podlagi listine, ki jo je v spis vložil tožnik, ni mogoče opraviti obračuna nadur iz delovnega razmerja, je opravila ta izračun ob upoštevanju vrednosti 20-ih nadur na mesec in ugotovila, da bi tožniku iz naslova teh nadur pripadalo največ 673,14 EUR bruto. Izvedenka je pri tem izrecno poudarila, da izračun temelji na zakonsko maksimalno dovoljenih nadurah in ne na dejansko opravljenih nadurah. Tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je v nasprotju z izsledki sodne izvedenke tolmačilo, da naj bi izvedenka izračunala, da tožniku pripada plačilo nadur v skupnem znesku 673,14 EUR. Sodišče ni navedlo, katero listino je upoštevalo kot dokaz, z izjemo izvedeniškega mnenja. Toženec je v 4. točki odgovora na tožbo in tudi kasneje izrecno prerekal verodostojnost seznama nadur iz julija in avgusta 2008, ki ga je v spis predložil tožnik, saj tega seznama ni potrdil nihče od nadrejenih, poleg tega pa je toženec izrecno pojasnil, da je tožnik dobil plačano vsako uro, ki jo je opravil. Tožnik bi moral dokazati, da temu ni tako, česar pa ni storil. Glede na zgoraj ugotovljene napačne odločitve sodišča prve stopnje je nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških postopka. O stroških postopka je sodišče odločilo tudi preko priglašenih stroškov tožnika, saj je zahteval kot nagrado za tožbo 300 točk, sodišče prve stopnje pa mu je iz tega naslova prisodilo nagrado v višini 400 točk. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da pa v zvezi z odločanjem o zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi in priznanjem pravic iz delovnega razmerja po tej odpovedi zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja ni popolno ugotovilo. V zvezi z odločitvijo o teku zakonskih zamudnih obresti od vtoževanega in prisojenega zneska nadur je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo. V zvezi s preostalim delom odločitve, zoper katerega vlaga toženec pritožbo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na to dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu dne 24. 9. 2008 vložil tožbo, s katero je med drugim zahteval tudi razveljavitev ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 8. 2008, poleg tega pa je v zvezi s tem podal tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. V postopku je nato modificiral tožbeni zahtevek (zaradi zaposlitve pri drugem delodajalcu), tako da je namesto reintegracije k tožencu vtoževal le obstoj delovnega razmerja od 22. 8. 2008 do 5. 10. 2008 in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za navedeno obdobje. Toženec je v postopku ugovarjal pravočasnost vložitve tožbe glede na določbo člena 204/3 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v zvezi z ugotovitvijo nezakonitosti oziroma razveljavitvijo sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na kar mora sicer sodišče prve stopnje paziti tudi po uradni dolžnosti. 30 dnevni rok za vložitev tožbe iz člena 204/3 ZDR je namreč materialni prekluzivni rok, katerega prekoračitev ima za posledice izgubo pravice zahtevati meritorno presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, če je tožnik tožbo v zvezi s sporno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vložil v roku iz člena 204/3 ZDR, od te ugotovitve pa je odvisna tudi odločitev o delu njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na obstoj delovnega razmerja oziroma pravice iz delovnega razmerja (za obdobje od 22. 8. 2008 do 5. 10. 2008), je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo dejstva pravočasne vložitve tožbe. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi toženca v tem delu ugodilo in (na podlagi 355. člena ZPP) I. in II. točko izreka izpodbijane sodbe razveljavilo ter v tem delu zadevo zaradi dopolnitve dejanskega stanja in pravilne uporabe materialnega prava vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo (sodišče prve stopnje dejstev v zvezi z vprašanjem pravočasnosti vložitve tožbe še ni ugotavljalo), da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti. Pri tej odločitvi je upoštevalo tudi, da bi bila strankam v primeru, če bi se dejansko stanje v zvezi s pravočasnostjo vložitve tožbe prvič ugotavljalo šele pred pritožbenim sodiščem, odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper tako ugotovljeno dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sicer dokazi, ki so bili dosedaj izvedeni in na katere je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje, potrjujejo ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (tej ugotovitvi toženec v pritožbi niti ne oporeka). V zvezi s tem je sicer neutemeljena pritožbena navedba toženca, da bi drugačna odločitev v tem individualnem delovnem sporu od odločitve v zadevi opr. št. Pd 923/2008, ki se je vodila pri Delovnem sodišču v Mariboru, kršilo ustavno načelo enakosti. Če bo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožba tožnika, ki jo je vložil v zvezi z izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, pravočasna, bo zaradi drugače ugotovljenega dejanskega stanja od dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v zadevi opr. št. Pd 923/2008, moralo v tem individualnem delovnem sporu o tožbenem zahtevku tožnika v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (ponovno) meritorno odločiti. S tem pa nikakor ne bo kršeno načelo enakosti pred zakonom, ki ga opredeljuje 14. člen Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.), saj bo morebitna različna odločitev v tem individualnem delovnem sporu in v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 923/2008 temeljila na drugačnem dejanskem stanju.

V zvezi s številom nadur, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku, toženec v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita napačno ugotovljeno dejansko stanje in posledično nepravilno uporabo materialnega prava. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik nadure vtoževal na podlagi podatkov lastne evidence (A5) in da je sodišče prve stopnje (tudi) zaradi ugotovitve pravilnosti višine vtoževanega zneska iz tega naslova postavilo sodno izvedenko za poslovne finance, računovodstvo in davke. Sodna izvedenka je ob popolni pasivnosti toženca (toženca je brezuspešno pozvala na dostavo dokumentacije oziroma za sodelovanje) zaključila (kar niti ni bilo v njeni pristojnosti), da bo pripravila izračun le za 20 nadur mesečno (kar je bilo največje dopustno število nadur na mesec po členu 143/3 ZDR) in ne za večje število nadur, ki jih je sicer vtoževal tožnik. Ker je nato tožnik ta del svojega tožbenega zahtevka po višini modificiral skladno z izračunom sodne izvedenke, mu je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno ugodilo do vtoževane višine. V zvezi s tem je povsem neutemeljena pritožba toženca, da tožnik ni upravičen niti do obračuna ter izplačila nadur, ki jih je ugotovila izvedenka, ker je kot dokaz vložil v spis svojo evidenco opravljenih nadur, ki s strani toženca ni bila podpisana. Toženec namreč v spis ni vložil ustreznih dokazov, iz katerih bi izhajalo, koliko nadur je tožnik v vtoževanem obdobju opravil, čeprav bi moral toženec na podlagi 18. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Ur. l. RS, št. 40/2006) voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah dela. S to evidenco bi toženec lahko dokazoval število nadur, ki jih je tožnik opravil. Toženec pa tega ni storil, temveč je v zvezi s tem le zatrjeval, da je tožniku plačal vse ure dela in da tožnik ni opravil nobenih nadur oziroma, da je evidenca tožnika o opravljenih nadurah neverodostojna listina, ker jo toženec ni podpisal. Glede na predlagane in izvedene dokaze je imelo tako sodišče prve stopnje podlago za zaključek, da je tožnik upravičen do plačila (vsaj) dvajsetih nadur mesečno v vtoževanem obdobju. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je potrebno navedbo sodne izvedenke o tem, da je izdelala izračun nadur ob upoštevanju z zakonom določenega maksimalnega števila nadur in ne glede na dejansko opravljeno število nadur, razlagati v povezavi z dokazom o številu opravljenih nadur (A5), ki ga je v spis vložil tožnik. Sodna izvedenka se je torej odločila (čeprav bi moralo o tem odločiti sodišče prve stopnje), da pri izračunu pripadajočih nadur ne bo upoštevala tožnikove evidence (ki je bila za tožnika ugodnejša), temveč zakonsko omejitev iz člena 143/3 ZDR. Takšna odločitev sodne izvedenke pa nikakor ne pomeni, da tožnik nadur v vtoževanem obdobju sploh ni opravil, kot to zmotno zaključuje toženec v pritožbi.

Pritožbeno sodišče pa v okviru preizkusa tega dela izpodbijane sodbe (odločitev o vtoževanih nadurah) po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku zakonske zamudne obresti od zneska 673,14 EUR, ki glede na izvedensko mnenje sodne izvedenke predstavlja bruto znesek pripadajočih nadur tožnika. Ker je delavec upravičen do izplačila nadur v neto znesku (pred tem je dolžan delodajalec od obračunanega bruto zneska nadur odvesti predpisane dajatve, skladno z določbami Zakona o dohodnini; Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj. oziroma Zakona o prispevkih za socialno varnost; Ur. l. RS, št. 5/1996 in nadalj.), je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi v tem delu ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožencu naložilo, da od bruto obračunanega zneska nadur odvede predpisane davke in prispevke, nato pa ustrezni neto znesek nadur izplača tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2008 dalje do plačila (5. alinea 358. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi že izvedenih dokazov in po potrebi z njihovo ponovitvijo oziroma z izvedbo drugih dokazov ugotoviti, če je tožnik tožbo v zvezi z razveljavitvijo odpovedi pogodbe o zaposlitvi vložil v roku iz člena 204/3 ZDR in nato ponovno odločiti o preostalem delu tega individualnega delovnega spora.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče na pritožbo toženca razveljavilo I. in II. točko izreka izpodbijane sodbe, je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji (VI. točka izreka), tako da bo lahko sodišče prve stopnje po ponovno izvedenem postopku še enkrat odločilo o vseh pravdnih stroških obeh strank.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da lahko pritožbeno sodišče pridrži odločitev o stroških pritožbe za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi sodbo, zoper katero je bila vložena pritožba.