Jedro

Glede na to, da je bil zahtevani standard ugotovitve in izkazanosti javne koristi za obremenitev parcel v lasti tožeče stranke zaradi postavitve daljnovoda izpolnjen, je v smislu 213. člena Stvarnopravnega zakonika obremenitev parcel s služnostjo dovolj natančno opredeljena z določitvijo širine koridorja 15 m na vsako stran od osi elektro energetskega voda. S tem pa je opredeljeno, na katerem delu posamezne parcele poteka koridor, na katerem je ustanovljena stvarna služnost. Natančna navedba površine služečega zemljišča pa ni potrebna, saj določitev odškodnine za ustanovitev služnosti ni predmet tega postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju tožena stranka) je z 1. točko izpodbijane odločbe odpravilo 2. točko izreka odločbe Upravne enote Nova Gorica, št. 351-399/2008/92 z dne 9. 10. 2012 in odločilo tako, da se pravilno glasi: Obremenitev obsega rekonstrukcijo, napeljavo, obratovanje, nadzor in vzdrževanje električnega daljnovoda DV 2 x 110 kW B. ter hojo in vožnjo z vsemi vozili preko služečega zemljišča zaradi izvrševanja služnosti, v obsegu širine daljnovodnega koridorja 15 m na vsako stran od osi elektro energetskega voda, ki poteka po sredini parc. št. 1104/4 in 1105/1 v smeri sever-jug, del koridorja pa čez vzhodni del parc. št. 1105/4 k.o. ... V točki 3. pa odločilo, da se pritožba A.A. zoper odločbo Upravne enote Nova Gorica, št. 351-398/2008/97 (pravilno 351-399/2008/92) z dne 9. 10. 2012 v ostalem zavrne.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da gre v zadevi za postopek zaradi omejitve lastninske pravice s trajno služnostjo zaradi postavitve daljnovoda na zemljišču, potrebnem za prenos in distribucijo električne energije, za kar je javna korist že pravnomočno izkazana z odločbo št. 351-399/2008-70 z dne 20. 12. 2010. V postopku je zato potrebno, v skladu z določbami 92. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) izkazati še, da je omejitev ali obremenitev lastninske pravice za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino ter preveriti ali država oziroma občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego tega namena. Ob preverjanju pogojev je bilo ugotovljeno, da je upravni organ prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje deloma nepopolno opredelil obseg trajne obremenitve nepremičnin tožeče stranke tudi s služnostjo postavitve daljnovoda tako, da je v 2. točki izreka izpodbijane odločbe odločil, da obremenitev obsega le rekonstrukcijo, napeljavo, obratovanje, nadzor in vzdrževanje električnega daljnovoda DV 2 x110 kW B., tako kot izhaja iz izreka navedene točke. Posledično je zavrnil predlog služnostne upravičenke za ustanovitev služnosti v javno korist za postavitev daljnovoda (točka 3. izreka izpodbijane odločbe, ki jo sicer tožeča stranka ne izpodbija) z obrazložitvijo, da položitev talnih kablov v zameno za potek nadzemnih vodov ni predmet tega postopka. V primeru sprejetih drugih rešitev pa bo stranka imela možnost služnost drugače doreči, saj izpodbijana odločitev v izreku jasno določa, da se služnost ustanavlja le za čas obratovanja daljnovoda. Ker vod poteka preko predmetnih parcel in so te parcele le ene od številnih v nizu parcel, po katerih poteka vod, je nemogoče pričakovati, da bi država oziroma občina razpolagala z drugo ustrezno nepremičnino v ta namen. Poleg tega bi bilo, že zaradi obstoječe trase nesmiselno s služnostjo obremenjevati druge nepremičnine, kakor tudi zaradi parcel, ki pomenijo nadaljevanje trase in niso last tožeče stranke in za katere je služnost že vzpostavljena. Takšna obremenitev lastninske pravice za dosego predlagane javne koristi je torej nujno potrebna in namen obremenitve v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija 1. in 3. točko odločbe tožene stranke, št. 35021-7/2012/2/0641111 z dne 28. 3. 2013 iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi zatrjuje, da je upravni organ prve stopnje napačno ugotovil dejansko stanje. Zemljiškoknjižni izpiski iz leta 2008 ter lokacijska dokumentacija iz leta 2005 ne morejo biti podlaga za odločanje v tej zadevi. Lokacijska informacija Mestne občine Nova Gorica z dne 24. 10. 2005 namreč ni upoštevna, glede na to, da je bila na območju, na katerem se nahajajo nepremičnine tožeče stranke ustanovljena nova občina Renče-Vogrsko in je le ta pristojna za izdajanje lokacijske informacije v skladu s svojimi plani. V nadaljevanju navaja, da je bil daljnovod 1 x 110 kW, ki se nadomešča z novim 2 x 110 kW odstranjen. Gre torej za gradnjo novega daljnovoda, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje in le v primeru, da bo gradbeno dovoljenje izdano lahko pride v poštev prisilna služnost. Rekonstrukcija oziroma gradnja novega daljnovoda naj bi bila nujno potrebna zaradi postavitve nove črpalne hidroelektrarne C., ki sedaj tudi brez načrtovanega daljnovoda redno obratuje. Ugovarja, da v upravnem postopku ni bila ugotovljena nujna potrebnost ustanovitve služnosti, predvsem pa naj ne bi bila opisana z zadostno natančnostjo. Upravni organ druge stopnje je svojo odločitev utemeljil na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju upravnega organa prve stopnje glede same lege koridorja daljnovoda. Ugotovitev, da je investitor že rekonstruiral del daljnovoda razen skozi D. pa ne pomeni, da je rekonstrukcijo izvajal na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo. Tožeča stranka vztraja pri tem, da bi se daljnovod lahko preko njenega zemljišča vkopal, za kar je potrebno bistveno manjši koridor, kar pomeni, da bi bil poseg v lastninsko pravico bistveno manjši. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in 1. in 3. točko izpodbijane odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor odpravi ter mu zadevo vrne v ponovno odločanje ter ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) določa, da se lastninska pravica na nepremični lahko odvzame proti odškodnini ali nadomestilu v naravi ali omeji s pravico uporabe za določen čas, kakor tudi obremeni z začasno ali trajno služnostjo (prvi odstavek 92. člena ZUreP-1). Omejitev ali obremenitev lastninske pravice pa je dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino in da država oziroma občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena (drugi in tretji odstavek 92. člena ZUreP-1). Lastninska pravica na nepremičnini pa se lahko omeji tudi v primeru, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske infrastrukture in njihovo nemotno delovanje (drugi odstavek 110. člena ZUreP-1). Če tako določa posebni zakon pa se lahko služnost ustanovi tudi za postavitev in nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, v tem primeru je upravičenec investitor javne infrastrukture. V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni energetski zakon (v nadaljevanju EZ) v prvem odstavku 59. člena določa, da sta gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, zemeljskega plina, distribucijo toplote in oskrbo z drugimi energetskimi plini, v javno korist in se zanjo uporabljajo določbe prvega odstavka 93. člena ZUreP-1, ki določajo, da se ob pogojih 92. člena ZUreP-1 nepremičnina lahko razlasti tudi za gradnjo in prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture.

V zadevi gre za omejitev lastninske pravice s trajno služnostjo zaradi postavitve daljnovoda na spornem delu zemljišča, za kar je bila javna korist že pravnomočno izkazana z odločbo št. 351-399/2008-70 z dne 20. 12. 2010, ki je bila potrjena s sodbo tega sodišča opr. št. III U 108/2011-11 z dne 31. 1. 2012. Zato so ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na obstoj javne koristi za postavitev spornega daljnovoda na zemljišču za potrebe prenosa in distribucije električne energije, neutemeljeni, saj je bilo o tem že pravnomočno odločeno. Razen tega pa je bilo o ustanovitvi služnosti v korist družbe E. d.o.o. odločeno z izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje št. 351-399/2008/92 z dne 9. 10. 2012 v točki 1. izreka, katere pa tožeča stranka ne izpodbija, zato je odločitev o dovolitvi obremenitve lastninske pravice s trajno služnostjo na spornih parcelah postala pravnomočna in so vsi ugovori, ki se nanjo nanašajo neutemeljeni.

Ugovor tožeče stranke, da meje poteka in izvrševanja služnosti v izpodbijani odločbi niso opisane z zadostno natančnostjo ni utemeljen. V konkretnem primeru je razlastitveni postopek tekel v skladu z določbami ZUreP-1 v dveh fazah in sicer je upravni organ najprej z odločbo, ki je postala dokončna in pravnomočna odločil o začetku postopka (člen 100. ZUreP-1) in šele kasneje z odločbo o razlastitvi (določba 102. člena ZUreP-1). Glede na to, da je bil zahtevani standard ugotovitve in izkazanosti javne koristi za obremenitev parcel v lasti tožeče stranke zaradi postavitve spornega daljnovoda izpolnjen, je po mnenju sodišča v smislu 213. člena Stvarno pravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) obremenitev parcel s služnostjo dovolj natančno opredeljena z določitvijo širine koridorja 15 m na vsako stran od osi elektro energetskega voda, s tem pa je opredeljeno, na katerem delu posamezne parcele poteka koridor, na katerem je ustanovljena stvarna služnost. Natančna navedba površine služečega zemljišča pa ni potrebna, saj določitev odškodnine za ustanovitev služnosti ni predmet tega postopka.

V ostalem delu sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in jo v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka s tožbo izpodbija tudi 3. točko izpodbijane odločbe, s katero je bila v ostalem delu pritožba tožeče stranke zoper prvostopno odločbo zavrnjena. Tožba zoper izpodbijano odločbo v delu, s katerim je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena ni dopustna, saj v tem delu izpodbijana odločba ne predstavlja dokončnega upravnega akta v smislu prvega odstavka 2. člena Zakona ZUS-1. Sodišče je sicer ugotovilo, da je pri zapisu 3. točke izreka izpodbijane odločbe prišlo do očitne pomote v imenu in številki, ki jo upravni organ lahko vsak čas popravi v skladu z 223. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, zato je sodišče štelo navedeno pritožbo kot predlog za popravek pomote v izpodbijani odločbi, v nasprotnem primeru bi moralo tožbo tožeče stranke v tem delu na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči. Glede na navedeno je sodišče tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.