Jedro

Če je delodajalec pravna oseba, po prvem odstavku 20. člena ZDR-1 v njegovem imenu nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Ta določba izrecno določa možnost pisnega prenašanja pooblastila zakonitega zastopnika delodajalca, ki je pravna oseba, tako na posamezne zaposlene, kot tudi tretje osebe. Tako široko opredeljena zakonska možnost prenašanja pooblastila za zastopanje delodajalca pri urejanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja pa je podlaga tudi za sporni prenos pooblastila z direktorja na prokuristko.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 9. 2021 nezakonita (točka I izreka), in da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 24. 12. 2021, temveč še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (točka II izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati obstoj delovnega razmerja, ga prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (točka III izreka) in mu obračunati mesečna nadomestila plače v znesku 2.245,63 EUR skupaj z dodatkom za stalnost v višini 15,50 % ter dodatkom za delovno dobo v višini 16,00 % ter mu izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za "odvod davkov in prispevkov ter drugih javnih dajatev" od bruto nadomestila plače ter tožbeni zahtevek v presežku za obračun in plačilo nadomestila plače za dne 24. 12. 2021 (točka IV izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.652,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

2. Toženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je A. A. poslovodna oseba, ki pri toženki ni bila zaposlena. Nasprotuje pa (nesmiselnim in pravno neutemeljenim) zaključkom, ki jih je na tej osnovi sprejelo sodišče. Navaja, da je njihova argumentacija v nasprotju z 22. členom URS. Stališče sodišča prve stopnje, da A. A. kot poslovodna oseba zaradi določbe 12.1 Akta o ustanovitvi toženke ni bila pooblaščena tožniku podati izredne odpovedi, ni pravilno, saj ta ne omejuje kroga oseb na katere lahko direktor prenese pooblastilo (zgolj na vodilne delavce). Njen smisel je, da direktor izvedbo posameznih poslov iz običajnega poslovanja družbe prenese na posamezne vodilne delavce, oziroma v omejitvi prenosa pooblastil na najbolj izkušene in zanesljive ljudi (na funkciji vodilnega delavca ali višje). Poslovodna oseba ima glede zastopanja najmanj toliko pravic kot vodilni delavec. Neustavno in neutemeljeno je tudi stališče sodišča, da A. A. ni bila upravičena samostojno zastopati toženke niti kot prokuristka, in da tega zaradi konflikta z namenom skupnega zastopanja ni moč obiti s podelitvijo pooblastila. Če direktor za zastopanje lahko pooblasti vodilno osebo, lahko tudi višje rangirane, še posebej pa prokurista. Prav tako ni pomembno, da A. A. pri njej ni zaposlena, prokurist lahko delo opravlja tudi na podlagi civilnih pogodb itd. Iz pooblastila z dne 1. 5. 2021 izhaja, da je A. A. imela veljavno pooblastilo za podajo odpovedi. Ta je bila zato podana s strani pristojne osebe, in sicer na podlagi 20. člena ZDR-1. Prav tako tudi poimenovanje pooblastila kot "generalnega" in njegovo sklicevanje na 76. člen OZ namesto na 20. člen ZDR-1, temu ne moreta jemati pravne veljave, saj je pravni akt potrebno presojati glede na njegovo vsebino in ne (pravno) kvalifikacijo. Pooblastilo z dne 1. 5. 2021 je pisno in iz njega jasno izhaja, kdo koga za kaj pooblašča. ZDR-1 drugih omejitev ne določa, napotuje pa na splošna pravila civilnega prava. Ta kot odločilno predpisujejo le vsebino pooblastitve. Če (neprepričljiva) stališča sodišča prve stopnje iz predzadnjega odstavka točke 7 obrazložitve sodbe predstavljajo podlago za njegovo odločitev, je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče v tej točki zapisnih stališč ni argumentiralo. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede reintegracije. Po veljavni sodni praksi na delovno mesto, ki je ukinjeno in ne obstaja več, delavca ni mogoče vrniti. Nasprotno ne izhaja niti iz odločitve VSRS odločitve VIII Ips 427/2008, niti iz sklepa VSRS VIII Ips 39/2020. Stališča VSRS v njem sodišče razlaga napačno, obrazložitev je nejasna in v nasprotju s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. V obravnavani zadevi ni nobenega argumenta v prid odločitve o reintegraciji, tudi izpoved direktorja je dejansko argument proti reintegraciji. Reintegracija ni mogoča in je nesmiselna, ukinjeno ni bilo le tožnikovo delovno mesto, temveč že več kot leto in pol tudi celotno organizacijsko področje. Odločitev o reintegraciji bi bila zato kršitev 74. člena Ustave RS. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Ker pa je zmotno uporabilo materialno pravo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, in je zato izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje najmanj preuranjena.

6. Predmet presoje v konkretni zadevi je odločitev o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku dne 7. 9. 2021 iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je odločilo, da je podana odpoved nezakonita, saj naj bi jo podala oseba, ki za to ni pristojna, kar pa je po presoji pritožbenega sodišča zmotno.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so tudi sicer pritožbeno nesporne, izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 9. 2019 na delovnem mestu "vodja službe II". Toženka mu je dne 7. 9. 2021 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Toženko kot direktor zastopa samostojno B. B., pooblastilo mu je bilo podeljeno 7. 2. 2019. A. A. je v sodni/poslovni register vpisana kot prokuristka, pooblastilo ji je bilo podeljeno 11. 3. 2019, toženko pa lahko zastopa skupno z enim izmed direktorjev. Redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2021 je v imenu toženke podala in podpisala A. A., kot prokuristka in izvršna podpredsednica, na podlagi pooblastila direktorja. B. B. je A. A. dne 1. 5. 2021 podal "generalno pooblastilo", med drugim tudi za vodenje in odločanje v postopkih rednih in izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem in za njihovo podajo ter podpisovanje. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da Akt o ustanovitvi toženke (v nadaljevanju: Akt) določa, da morajo direktorji pri svojem ravnanju upoštevati navodila in omejitve družbenika (točka 10.10), da prokurist zastopa družbo skupno z glavnim direktorjem (11.5.), da lahko direktor, pri uresničevanju svojih pooblastil, izvrševanje določenih zadev veljavno prenese na vodilne delavce s posebnimi pooblastili, vključno s pravico, da zastopajo družbo v okviru poslovnega področja, ki ga vodijo, pri čemer lahko direktor svoja pooblastila, pri katerih je dopustno zastopanje samo skupaj z glavnim direktorjem, prenese le s soglasjem glavnega direktorja (12.1) ter da direktor ne sme prenesti celotnega obsega svojih pooblastil (12.3). Sodišče prve stopnje je upoštevaje navedeno zavzelo stališče, da prokuristka ni imela veljavnega (posebnega) pooblastila direktorja za podajo redne odpovedi oziroma za samostojen sprejem tovrstnih odločitev, ker je toženka z Aktom omejila prenos oziroma podeljevanje pooblastil, in sicer, da lahko te direktor prenese le za izvrševanje določenih zadev,1 in le na vodilne delavce oziroma na člane svoje skupine vodilnih delavcev, prokuristka pa je bila poslovodna delavka, ki pri toženki sploh ni bila zaposlena, poleg tega pa ji je direktor podal le generalno (in ne posebno) pooblastilo, z vsem tem navedenim pa je ravnal v nasprotju z Aktom. Poleg tega po mnenju sodišča prve stopnje prokuristka tudi ni bila upravičena samostojno zastopati toženke, česar pa se ne da obiti s podelitvijo pooblastila, ker je to v nasprotju z namenom skupnega zastopanja. Ker torej prokuristka ni imela zahtevanega pooblastila, za samostojno sprejemanje odločitev pa ni bila upravičena, je izredna odpoved nezakonita. Stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno.

8. Pritožba na več mestih neutemeljeno uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. Zato sodišče prve stopnje tudi ni kršilo 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 22/91-I in nadalj.). O odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da dejstev, ki so mu zbujala dvom v pristnost pooblastila (naziv organizacijskega področja), ni štelo kot podlago za svojo odločitev, zato sodba glede tega ni nejasna, kot zmotno izpostavlja pritožba. Iz ostalih navedb toženke pa izhaja, da ta dejansko nasprotuje sprejetim zaključkom in zavzetim stališčem sodišča prve stopnje, kar pa predstavlja drug pritožbeni razlog (zmotna uporaba materialnega prava oziroma zmotna dokazana ocena), do katerega se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju sodbe.

9. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, je materialnopravno zmotna presoja sodišča prve stopnje, da odpovedi ni podala za to pooblaščena oseba, kar utemeljeno opozarja toženka v pritožbi. Če je delodajalec pravna oseba, po prvem odstavku 20. člena ZDR-1 v njegovem imenu nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Ta določba torej izrecno določa možnost pisnega prenašanja pooblastila zakonitega zastopnika delodajalca, ki je pravna oseba, tako na posamezne zaposlene, kot tudi tretje osebe. Tako široko opredeljena zakonska možnost prenašanja pooblastila za zastopanje delodajalca pri urejanju pravic in obveznosti iz delovnega razmerja pa je podlaga tudi za sporni prenos pooblastila z direktorja na prokuristko. Pooblastilo z dne 1. 5. 2021 dokazuje, da je zakoniti zastopnik toženke - direktor B. B., za podajo rednih odpovedi, torej tudi tožnikove, pooblastil A. A., ki ji je toženka tudi sicer že podelila prokuro. Zato je izpodbijano izredno odpoved podala za to upravičena oseba. Pri tem ni odločilno, da je v pooblastilu navedeno, da je to izdano na podlagi 76. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 97/2007 in nadalj.),2 kar kot odločilno izpostavlja sodišče prve stopnje. Ta člen namreč ureja zgolj obseg pooblastitve glede na podano pooblastilo, in ne nasprotuje oziroma izključuje uporabe 20. člena ZDR-1. 10. Točka 12.1. Akta o ustanovitvi toženke ne prepoveduje niti ne izključuje možnosti podaje pooblastila za zastopanje oziroma prenosa izvrševanja določenih zadev (tudi) na prokuristko, kot to smiselno navaja sodišče prve stopnje, in zato s tem napačno razloguje svojo odločitev. Prav tako ni bistveno, da je v uvodu redne odpovedi navedeno, da je ta dana na podlagi pooblastila, in da na predloženem pooblastilu piše, da je to generalno, kar zmotno izpostavlja sodišče prve stopnje. Odločilna je namreč zgolj njegova vsebina (in ne poimenovanje), iz katere pa nedvomno izhaja upravičenost A. A. za podajo in podpis rednih in izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem in tako tudi tožniku.

11. A. A. je bila v času podaje odpovedi prokuristka toženke. Prokura je posebna oblika splošnega poslovnega pooblastila za zastopanje družbe, katere vsebino in obseg ureja Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nasl.). V zvezi s slednjim določa, da je prokurist upravičen za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin (prvi odstavek 35. člena ZGD-1), pri čemer pa lahko prokurist, glede na Akt o ustanovitvi, družbo zastopa le skupaj z enim ali več zakonitimi zastopniki (tretji odstavek 34. člena ZGD-1), kar glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, velja tudi v konkretnem primeru.3 Posebnost prokure je torej v tem, da ko je ta podeljena, obseg pooblastil prokurista določa zakon. Ker ga ta upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe (izjema sta le odtujitev in obremenitev nepremičnin),4 morebitne omejitve pooblastil pa proti tretjim osebam ne učinkujejo (drugi odstavek 35. člena ZGD-1), je upravičen podati tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zgolj dejstvo, da je A. A. imela mešano prokuro,5 na obseg pooblastil, ki jih je imela, ne vpliva,6 temveč pomeni, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko podala le skupaj z direktorjem, oziroma je zanjo potrebovala njegovo soglasje, pri čemer pa njegovo poimenovanje ni bistveno (pooblastilo, soglasje, dovoljenje, privolitev itd.). Ob smiselni uporabi določbe 19. člena OZ lahko direktor, če je za sklenitev pogodbe potrebno njegovo soglasje, tega da pred njeno sklenitvijo kot dovoljenje ali po njeni sklenitvi kot odobritev, če ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 19. člena OZ), tako dovoljenje kot tudi odobritev pa morata biti dana v obliki, ki je predpisana za pogodbe, za katere se dajeta (drugi odstavek 19. člena OZ). Če taka določba velja za sklenitev pogodbe (o zaposlitvi), smiselno seveda velja tudi za njeno odpoved. Ker je za slednjo z ZDR-1 predpisana pisna oblika,7 mora biti v taki obliki podano tudi soglasje za njeno podajo. Pisno pooblastilo z dne 1. 5. 2021, glede na vsebino, nedvomno predstavlja tudi soglasje za podajo in podpis tožnikove redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tudi v tem primeru pa sta torej nebistvena čas njegovega nastanka in njegovo poimenovanje, odločilna je zgolj njegova vsebina. Na odločitev tudi ne vpliva navedba v odpovedi, da je bila ta dana po pooblastilu direktorja, temveč le še dodatno dokazuje, da je njegovo soglasje (že takrat) zagotovo imela.

12. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, je torej preuranjena, saj temelji na zmotnih stališčih o razlogih za nezakonitost podane redne odpovedi tožniku, to je, da izpodbijane odpovedi ni podala pristojna oseba. Glede na takšna stališča sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo dejanskega stanja glede ostalih ugovorov tožnika kot tudi glede utemeljenosti odpovedi. Ker je zato pritožba toženke utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in ob ugotovitvi, da je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo, tudi v delu, ki se nanaša na reintegracijo, ki ga toženka s pritožbo prav tako izrecno izpodbija. Pritožbeno sodišče pa se do s tem v zvezi podanih pritožbenih navedb ne opredeljuje, saj glede na odločitev niso več odločilne.

13. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (341. člen v zvezi s 350. členom ZPP), in je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Ugotavljanje dejanskega stanja, še posebej pa tako obsežnega ter bistvenega sklopa dejstev, je namreč v prvi vrsti vezano na sojenje na prvi stopnji in ne na pritožbeno raven, zato ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih pritožbeno sodišče lahko samo odpravilo na pritožbeni obravnavi. Pritožbeno sodišče namreč le preverja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje. To naj v ponovljenem postopku vsebinsko presoja utemeljenost izpodbijane redne odpovedi iz poslovnega razloga, in oceni s tem v zvezi izvedene dokaze ter dokazni postopek po potrebi tudi dopolni, nato pa odloči o utemeljenosti zahtevka. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v tem delu, glede na datum vložitve tožbe (6. 10. 2021), ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 S področja delovnih razmerij in za vodenje in odločanje v postopkih rednih in izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi ter njihovo podpisovanje. 2 Pooblaščencu so dovoljeni samo tisti pravni posli, za katere je pooblaščen (prvi odstavek). Pooblaščencu, ki ima splošno pooblastilo, so dovoljeni samo pravni posli, ki spadajo v redno poslovanje (drugi odstavek). Pooblaščenec ne sme brez posebne pooblastitve za vsak posamezen primer prevzeti menične obveznosti, skleniti pogodbe o poroštvu, o poravnavi, o odtujitvi ali obremenitvi nepremičnin, se spustiti v spor ali skleniti arbitražni sporazum in se tudi ne brez povračila odpovedati kakšni pravici (tretji odstavek). 3 Točka 11.5. Akta o ustanovitvi toženke določa, da prokurist zastopa družbo skupno z enim izmed direktorjev. 4 Povsem enako v točki 11.6. določa tudi Akt. 5 Točka 11.5. Akta o ustanovitvi toženke. 6 Prim. točko 11.6. člena Akta o ustanovitvi toženke. 7 Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti izražena v pisni obliki (prvi odstavek 87. člena ZDR-1).