Jedro

Pri sodnem odrejanju pripora se presojo, ali je pripor primeren ukrep za dosego želenega cilja (v obravnavanem primeru odpravo ponovitvene nevarnosti), izpusti, saj jo je opravil že zakonodajalec s tem, ko je pripor določil kot enega izmed ukrepov, s katerim se ta nevarnost lahko odpravi.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Kranju je dne 17. 5. 2012 po nestrinjanju preiskovalne sodnice s predlogom državne tožilke za odreditev pripora zoper obdolženca A. V. odredil pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zoper sklep je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev določb drugega odstavka 192. člena ZKP, 200. člena ZKP in 201. člena ZKP ter predlagal, da Vrhovno sodišče razveljavi pravnomočni sklep o odreditvi pripora in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločitev Okrožnemu sodišču v Kranju.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva ni utemeljena, zato naj jo Vrhovno sodišče zavrne. Ugotavlja, da utemeljen sum temelji predvsem na dokazih, pridobljenih z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov, ki dajejo zadostno podlago, da je obdolženec kupil večjo količino konoplje za nadaljnjo prodajo. V sklepu o odreditvi pripora je sodišče ugotovilo tako subjektivne kot tudi objektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost obdolženca, pri čemer je sodišče tudi utemeljilo, zakaj je bil pripor zoper obdolženca neogibno potreben za varnost ljudi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. V zahtevi zagovornik obstoj utemeljenega suma izpodbija z navedbami, da se v spisu ne nahajajo dokazi, iz katerih bi bilo mogoče napraviti sklep, da je obdolženec prepovedano drogo kupoval z namenom nadaljnje prodaje. Če bi se obdolženec res ukvarjal s preprodajo prepovedane droge, bi bilo v temeljiti in odmevni policijski akciji zoper njega najdenih več dokazov, tako pa ga bremeni samo en dokaz, ki je bil pridobljen z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov.

6. Dejstva, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec po neidentificiranem kurirju od S. P. za nadaljnjo prodajo kupil 5 in nato še 15 kilogramov konoplje za ceno 4.400 EUR za kilogram, so v sklepu o odreditvi pripora natančno obrazložena, pri čemer je navedeno tudi, da kot dokaz takšnim ugotovitvam služijo prisluhi SENI-22,3516 in SENI-22,3522, iz katerih izhaja, da se je obdolženec s P. v žargonu, ki je značilen za preprodajalce droge, dogovarjal za nakup prepovedane droge. Že na podlagi same količine kupljene droge (enkrat 5 kilogramov, drugič kar 15 kilogramov droge) je sodišče napravilo utemeljen sklep, da je bila le-ta namenjena nadaljnji prodaji, zato je zagovornikovo polemiziranje o tem, ali je obdolženec imel organizirano mrežo odjemalcev nerelevantno, po vsebini pa pomeni uveljavljanje napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi z navedbami, da bi v obširni policijski akciji, če bi se obdolženec res ukvarjal s preprodajo prepovedane droge, morali najti številni dokazi, zagovornik uveljavlja razlog zmotnega in nepopolnega ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. V obravnavanem primeru je senat navedel okoliščine, ki kažejo na obstoj ponovitvene nevarnosti, pri čemer zagovornik meni, da so te neprepričljive in z njimi ponovitvene nevarnosti obdolženca ni mogoče utemeljiti. Zagovornik izpostavlja, da obdolženec do sedaj še ni bil kaznovan, da se mu očita le dva kriminalna dogodka, da policisti, kljub obsežni akciji nadaljnjih kontaktov obdolženca z dobavitelji droge niso zaznali, da teža kaznivega dejanja, način storitve in brezposelnost obdolženca ne morejo biti odločilne okoliščine, na podlagi katerih bi sodišče sklepalo na ponovitveno nevarnost, da obdolženec, glede na odmevnost in obsežnost policijske akcije, nima nobenih možnosti za ponovitev kaznivega dejanja, predvsem pa, da gre za osebnostno urejenega obdolženca, ki je poročen in ima dva otroka, za katera lepo skrbi. Res je, da obdolženec do sedaj še ni bil kaznovan, vendar Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku nižjih sodišč, da so pri njem podane druge subjektivne in objektivne okoliščine, iz katerih je mogoče napraviti razumen sklep, da je obdolženec ponovitveno nevaren. Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 že samo po sebi spada med težja kazniva dejanja, v obravnavanem primeru pa ne gre prezreti dejstva, da se obdolžencu v kratkem časovnem obdobju očita nakup kar 20 kilogramov prepovedane droge, zato že sama količina kupljene droge kaže na njegovo vztrajnost in odločenost pri izvrševanju kaznivega dejanja. Iz pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora nadalje izhaja, da je obdolženec drogo preprodajal na iznajdljiv način, s pomočjo kurirja in pošte, pri hišni preiskavi mu je bilo zaseženo orožje. Preprodaja droge pa naj bi za obdolženca, ki je sicer brez zaposlitve, opravlja pa honorarna dela, predstavljala dodaten vir zaslužka. Vse te okoliščine so tudi po presoji Vrhovnega sodišča takšne narave in tako konkretizirane, da je na njihovi podlagi mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec na prostosti nadaljeval s preprodajo prepovedane droge.

8. Poleg obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje ter okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, mora sodišče pred odreditvijo pripora presoditi še, ali je ukrep, upoštevajoč načelo sorazmernosti, neogibno potreben za varnost ljudi. V zvezi s to dolžnostjo, zagovornik sodišču očita, da je pri presoji sorazmernosti ostalo na presplošni ravni in ni ugotavljalo konkretnih okoliščin, s katerimi bi bila varnost ljudi ogrožena, na drugi strani pa ni upoštevalo razbremenilnih okoliščin na strani obdolženca, ki se kažejo v tem, da je do sedaj še nekaznovan in da se je na policijski postaji javil sam. Zagovornik meni, da bi bilo ponovitveno nevarnost mogoče odpraviti že s hišnim priporom, ne glede na vse, pa pripor ocenjuje kot neprimeren ukrep za odpravo ponovitvene nevarnosti, s čimer ni podan temeljni predpogoj za tehtanje med ustavnimi pravicami obdolženca in drugih oseb.

9. Pri sodnem odrejanju pripora se presojo, ali je pripor primeren ukrep za dosego želenega cilja (v obravnavanem primeru odpravo ponovitvene nevarnosti), izpusti, saj jo je opravil že zakonodajalec s tem, ko je pripor določil kot enega izmed ukrepov, s katerim se ta nevarnost lahko odpravi. Tudi ni mogoče pritrditi zagovornikovi trditvi, da sodišče presoje neizogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi ni napravilo na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin. Okoliščine, ki utemeljujejo ponovitveno nevarnost, so relevantne tudi za presojo neogibnosti pripora in na njihovi podlagi je senat razumno ocenil, da je varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo ustavno pravico do osebne svobode, pri čemer je upoštevalo, da kazniva dejanja s področja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami spadajo med tista, ki življenje in zdravje ljudi močno ogrožajo. V 14. točki sklepa o odreditvi pripora je senat pojasnil, da zaradi iznajdljivosti, ki jo je obdolženec pokazal pri izvrševanju kaznivega dejanja (preprodaja droge s pomočjo kurirja in pošte), ni mogoče pričakovati, da bi bila ponovitvena nevarnost lahko odpravljena že s hišnim priporom, takšni presoji pa se pridružujeta tudi pritožbeno in Vrhovno sodišče. 10. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik, v zahtevi za varstvo zakonitosti niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njegovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.