Jedro

Tuja carinska deklaracija je bila izdana 18. 10. 2004, torej že pred izdajo prvostopne odločbe, tožnik (ki ga sodišče šteje kot kvalificirano osebo, saj gre za deklaranta, ki mora dobro poznati carinske predpise) pa ni pojasnil, zakaj te deklaracije ni uspel predložiti že prej.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinskega urada A., št. ... z dne 14. 6. 2005. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je iz spisov zadeve razvidno, da je tožnik dne 14. 10. 2004 po spremni tranzitni listini T1 št. MRN ..., v kateri je bil v polje 50 kot glavni zavezanec vpisan tožnik, prijavil na Izpostavi B. 21 paketov hrastovega in bukovega parketa v bruto teži 22.800 kg in v vrednosti 36.913,87 EUR. Blago je bilo napoteno namembnemu carinskemu uradu C. v Grčiji z rokom predaje 18. 10. 2004. Carinski urad D., oddelek za tranzit (Centralna tranzitna pisarna pooblaščena za nadzor nad izvajanjem tranzitnih postopkov), je z obvestilom št. ... z dne 1. 12. 2004 tožnika kot glavnega zavezanca obvestil, da ni dokazov o zaključku tranzitnega postopka za zgoraj omenjeno tranzitno listino in ga pozval, da v roku dveh mesecev posreduje podrobnosti in dokumentacijo, ki bo služila kot dokaz o končanem postopku oziroma, da posreduje kakršnokoli drugo informacijo glede kraja (države), kjer meni, da je nastal dogodek, zaradi katerega je nastal carinski dolg. Tožnik je na poziv dne 4. 3. 2005 odgovoril in kot dokazilo o zaključku tranzitnega postopka poslal fotokopijo potrdila o prejemu TC 11 z dne 18. 10. 2004 z žigom Carinskega organa v E., Grčija. Oddelek za tranzit je poslal poizvedbo za tranzitni postopek TC 20 namembnemu uradu dne 1. 12. 2004 in pisni opomin TC 22 pristojnemu višjemu organu v Grčiji dne 25. 3. 2005, vendar brezuspešno. Ker je bil poizvedbeni postopek Carinskega urada D., Oddelek za tranzit neuspešen, v iskalni bazi strežnika EU pa se je MRN številka zadevnega tranzita nahajala v statusu sproščeno pri odhodu, je Carinski urad D., oddelek za tranzit dne 31. 5. 2005 obvestil pristojni Carinski urad A., da tranzitni postopek po prej navedeni tranzitni listini ni bil zaključen. Carinski urad A. je tako ugotovil, da tožnik kot glavni zavezanec ni predložil ustreznih dokazil o zaključku tranzitnega postopka, in je za nepredloženo pošiljko namembnemu carinskemu uradu izdal odločbo, s katero je tožniku v skladu z določbo 204. člena Carinskega zakonika skupnosti (Uredba Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o Uvedbi Carinskega zakonika skupnosti UL L 302/19. 10. 1992, v nadaljevanju CZ) obračunal carinski dolg iz naslova davka na dodano vrednost v znesku 1.770.842,00 SIT. Pritožbi, ki jo je tožnik vložil zoper navedeno odločbo je priložil potrdilo o prejemu TC 11 in mednarodni tovorni list CMR št. ... z dne 13. 10. 2004, dne 7. 7. 2005 pa je pritožbo še dopolnil s predložitvijo fotokopije grške carinske deklaracije z dne 18. 10. 2004. Tožena stranka se sklicuje na razloge prvostopnega organa in ugotavlja, da je v zadevi sporno, ali listine, ki jih je tožnik predložil kot nadomestna dokazila, vsebujejo potrebne podatke za potrditev zaključka tranzitnega postopka. Tožena stranka navaja 94. in 96. člen CZ, ki določata obveznosti glavnega zavezanca. V 92. členu CZ pa je določeno, da se zunanji tranzitni postopek konča in se obveznosti imetnikov ustrezno izpolnjene, kadar je blago dano v postopek in so carinskemu uradu predloženi zahtevani dokumenti v skladu z določbami za ta postopek. Carinski organi zaključijo postopek, če lahko na podlagi primerjave podatkov, s katerimi razpolaga urad odhoda, s podatki, ki jih ima na razpolago namembni urad ugotovijo, da je bil postopek pravilno končan. Uredba komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) o Carinskem zakoniku skupnosti (v nadaljevanju Izvedbena uredba) v 365. členu vsebuje določbe v zvezi s preverjanjem konca tranzitnega postopka. V 1. odstavku 365. člena je določeno, da če se izvod 5 tranzitne deklaracije ne vrne carinskim organom države članice odhoda v dveh mesecih od datuma sprejema deklaracije, ti organi obvestijo glavnega zavezanca in od njega zahtevajo naj predloži dokazilo o koncu postopka. V pododstavku 1.a pa je določeno, da kadar se uporabijo določbe iz pododdelka sedmega oddelka 2 in carinski organi odhodnih držav članic ne sprejmejo poročila "obvestilo o prispetju" do roka, v katerem mora biti blago predloženo namembnemu organu, ti organi obvestijo glavnega zavezanca in ga prosijo naj predloži dokazilo, da je postopek končan. V 2. odstavku istega člena je določeno, da je mogoče kot dokazilo iz odstavka 1 glede na zahtevo carinskih organov predložiti dokument, ki so ga potrdili carinski organi namembne države članice in s katerim je mogoče preveriti istovetnost blaga in ugotoviti, da je bilo predloženo namembnemu uradu ali, če se uporablja 406. člen, pooblaščenemu prejemniku. Kot nadomestno dokazilo o koncu postopka lahko tako glavni zavezanec predloži katerikoli dokument komercialne ali administrativne narave, ki so ga potrdili carinski organi namembne države in s katerim ti potrjujejo istovetnost blaga ter je iz njega razvidno, da je bilo blago predloženo namembnemu uradu ali pooblaščenemu prejemniku. Tožnik je na zahtevo carinskega organa po predložitvi dokazila o koncu tranzitnega postopka predložil le potrdilo o prejemu TC 11, ki pa se ne more uporabljati kot dokazilo o dokončanju postopka, saj Izvedbena uredba v 362. členu izrecno določa, da se potrdilo o prejemu ne uporablja kot dokazilo o zaključku postopka v smislu člena 365. (2). Tožena stranka v obrazložitvi navede, da je mednarodni tovorni list CMR transportni dokument in kot tak ni carinska listina, saj ga ne izdajo carinski organi v okviru carinskega postopka in zato ne more predstavljati dokaza v tej zadevi v smislu 365. člena Izvedbene uredbe. Obeh predloženih listin (tuja grška carinska deklaracija ter mednarodni tovorni list CMR) kot novih dokazov ni mogoče upoštevati v smislu določbe 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/05, v nadaljevanju ZUP), saj tožnik ni navedel utemeljenega razloga, zakaj ju ni predložil že v ugotovitvenem postopku pred odločitvijo prvostopnega organa. Tožnik je namreč špedicija, ki se ukvarja s posli posredovanja v carinskem postopku in po mnenju pritožbenega organa bi se moral zavedati kakšne obveznosti je prevzel kot glavni zavezanec v zadevnem tranzitnem postopku. Pričakovati bi bilo, da je v njegovem interesu, da v primeru ugotovitve nezaključenosti tega postopka, takoj pristopi k zbiranju predpisanih in relevantnih dokazov o nasprotnem, z ustreznimi, z zakonom predpisanimi carinskimi listinami. Ker tožnik v ugotovitvenem postopku pred izdajo prvostopne odločbe ustreznih dokazov o končanem tranzitnem postopku ni predložil in se je tako med listinami, na katerih temelji odločitev prvostopnega organa ne nahaja listina, ki bi dokazovala konec tranzitnega postopka, je po mnenju tožene stranke odločitev carinskega organa prve stopnje, da je na tako ugotovljeno dejansko stanje tožnik bil dolžan poravnati carinske dajatve, pravilna. Omenjeno tujo carinsko deklaracijo tožena stranka glede na določbo 238. člena ZUP ni bila dolžna obravnavati (enako tudi sodba Upravnega sodišča RS v sodbi U 2825/2005-13 z dne 29. 5. 2005). Zoper višino obračuna dajatev se tožnik ni pritožil. Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka organa, ki ga jo je kasneje razširil na izdani akt. Po mnenju tožnika sta oba upravna organa pri presoji zanemarila dejstvo, da je tožeča stranka v dopisu z dne 7. 7. 2005 prvostopnemu organu posredovala dokazilo o zaključku tranzitnega postopka (kopija carinske deklaracije prejete po faksu) in je navedla, da bo originalne listine dostavila takoj, ko jih bo prejela po pošti, kar je tudi storila. Na podlagi dostavljenega dokaza - originala overjene kopije grške uvozne deklaracije je bil dne 23. 5. 2005 skladno s 365. členom Uredbe komisije EGS 2454/93, zaključen tranzitni postopek po T1 MRN št. ... z dne 14. 10. 2005 kot izhaja iz dopisa, ki ga je Carinski urad D., Oddelek za tranzit z dne 23. 8. 2005 posredoval prvostopnemu organu in ga je tožeča stranka že predložila kot dokaz. Iz dopisa jasno izhaja, da je Carinski urad D. prvostopni organ seznanil, da je bil tranzitni postopek zaključen ter ji dostavil tudi original overjene kopije uvozne deklaracije. Iz tega torej izhaja, da je bil prvostopni organ seznanjen, da je bil tranzitni postopek zaključen, zato je nastopila njegova obveznost vračila DDV, ki ga je tožeča stranka plačala na podlagi prvostopne odločbe v znesku 1.770.482,00 SIT oziroma 7.388,09 EUR. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev zneska DDV in stroškov postopka, podrejeno pa, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge svoje odločbe in pri njih vztraja ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) odločalo po določbah 51. do 72. člena tega zakona. Sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Nesporno je, da je tožnik na zahtevo carinskega organa po predložitvi dokazila o koncu tranzitnega postopka predložil le potrdilo o prejemu TC11, ki pa se ne more uporabljati kot dokazilo o dokončanju postopka, saj Izvedbena uredba v 362. členu izrecno določa, da se potrdilo o prejemu ne uporablja kot dokazilo o zaključku postopka v smislu 2. odstavka 365. člena. Tožnik je šele v pritožbenem postopku predložil tujo (grško) carinsko deklaracijo ter mednarodni tovorni list CMR. Tovorni list CMR ni carinska listina, zato ne more predstavljati dokazov v tej zadevi v smislu 365. člena Izvedbene uredbe, obeh predloženih listin kot novih dokazov pa tudi po presoji sodišča ni mogoče upoštevati v smislu določbe 238. člena ZUP. Po 3. odstavku navedenega člena lahko navaja pritožnik v pritožbi nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že ob postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Odločujoča listina, ki je izkazovala zaključek tranzitnega postopka je overjena grška carinska deklaracija z dne 18. 10. 2004, ki pa jo je tožnik predložil šele v pritožbenem postopku, ni pa pojasnil, zakaj je ni mogel predložiti že prej. Zato je tudi po presoji sodišča tožena stranka ravnala pravilno, ker je ni obravnavala v pritožbenem postopku, saj tožnik, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, v tem primeru tega ni storil. V obravnavanem primeru je tuja carinska deklaracija bila izdana že 18. 10. 2004, torej že pred izdajo prvostopne odločbe, tožnik pa, ki ga sodišče šteje kot kvalificirano osebo, saj gre za deklaranta, ki mora dobro poznati carinske predpise, ni pojasnil zakaj te deklaracije ni uspel predložiti že prej. Ker torej tožnik ustreznih dokazil o zaključku tranzitnega postopka ni predložil, je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev carinskega organa prve stopnje in tožene stranke, da je tožnik dolžan poravnati carinske dajatve na podlagi 1. in 2. odstavka 204. člena Carinskega zakonika. Sodišče še dodaja, da so določbe Izvedbene uredbe glede postopka skupnostnega tranzita jasne; podrobno so določeni postopki in časovni okviri, med drugim tudi preverjanje konca postopka. Postopek je bil pravilno voden, tožnika pa dopis prvostopnega organa, da je tranzitni postopek zaključen, glede na procesno določbo 3. odstavka 238. člena ZUP, ne odveže obveznosti za plačilo carinskega dolga.

Glede na povedano je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Ker tožeča stranka ni uspela s tožbo je bilo treba zavrniti tudi njen zahtevek za povračilo stroškov tega postopka na podlagi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07) v skladu z določbo 16. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 do 45/06 - odločba US), upoštevajoč 104. člen ZUS-1