Jedro

Potrdilo (odločba o dovolitvi priglašenih del) je lahko podlaga za gradnjo objekta le, če ta ne presega površin, ki so določene v občinskem odloku.

Izrek

1) Tožba tožnice se zavrne. 2) Tožba tožnika se zavrže.

Obrazložitev

Komite za družbeno planiranje in družbenoekonomski razvoj občine je dne 30.3.1987 na podlagi 2. in 3. člena odloka o pomožnih objektih (Uradne objave, št. 10/86) izdal potrdilo, da je tožnica priglasila gradnjo pritlične vinske kleti na njej lastni parceli št. 4089/3 in da bo objekt velikosti 4,00 x 5,00 m grajen iz opečnega materiala. Po poprejšnjih ogledih urbanističnega inšpektorja je urbanistična inšpekcija Sekretariata za inšpekcijske službe skupnosti obalnih občin dne 17.2.1992 izdala odločbo, s katero je investitorjema, to je tožnikoma, naročila, da morata takoj po prejemu odločbe ustaviti gradnjo gospodarskega objekta tlorisnih dimenzij 6,57 m x 5,52 m in višinskih gabaritov P + 1, dokler si ne pridobita lokacijskega dovoljenja. Isti organ je tudi odločil, da morata investitorja v roku enega meseca od prejema te odločbe zaprositi za lokacijsko dovoljenje pri pristojnem organu. Zoper takšno odločbo se je dne 4.3.1992 pritožila le tožnica, ki je edina zemljiškoknjižna lastnica navedene parcele. Navajala je, da je pridobila potrdilo o priglasitvi gradnje vinske kleti že v letu 1987. V navedenem letu je bil objekt zgrajen do stanja, v kakršnem je sedaj. Ni res, da je objekt v gradnji, saj več kot štiri leta tožnika več ne izvajata nobenih del. Tožena stranka je zavrnila tožničino pritožbo z odločbo z dne 30.4.1992. Odločitev je utemeljevala z vsebino 1. in 2. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Tožena stranka je ugotovila, da potrdilo z dne 30.3.1987 ustreza le glede na vsebino odloka o pomožnih objektih, ki je objavljen v Uradnih objavah, št. 10/86. Ker gre za objekt, ki presega v navedenem odloku določene dimenzije, ni več mogoče pridobiti odločbe o dovolitvi priglašenih del na podlagi 51. in 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor.

V tožbi, ki sta jo vložila oba tožnika, sta navajala, da je odločanje tožene stranke preuranjeno. Upravni organ je štel oba tožnika kot stranki postopka, zato bi bilo treba odločbo vročiti tudi tožniku. Vložena pritožba pomeni, da je treba upoštevati pravice pritožnika in mu jih tudi zagotoviti. Tožnika sta predlagala, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

K točki 1) Tožba tožnice ni utemeljena.

Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN - Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in RS, št. 26/90) v VII. delu ureja inšpekcijsko nadzorstvo. Tožena stranka se pri odločitvi sklicuje na 1. odstavek 74. člena zakona, ki pravi, da v primeru, če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali brez potrdila na območju, kjer je sicer gradnja dovoljena, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se gradnja ustavi, dokler investitor ne pridobi lokacijskega dovoljenja oz. potrdila. 2. odstavek določa, da mora investitor za lokacijsko dovoljenje zaprositi ali priglasiti graditev v enem mesecu po izdanem ukrepu iz prejšnjega odstavka. Skupščina občine ... je na zasedanju 31.3.1986 sprejela tudi odlok o pomožnih objektih (Odlok - Uradne objave, št. 10/86). V 1. členu odloka je določeno, da ta določa vrsto, namen, velikost in način gradnje pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje in za njih zadostuje priglasitev. V 13. alinei 2. člena med take objekte sodijo tudi pritlične ali delno vkopane vinske kleti površine do 20 m2 pri obstoječih kmetijskih gospodarstvih ali za potrebe posameznih občanov pri urejenih vinogradih, površine nad 2000 m2. Urbanistični inšpektor je že ob inšpekcijskem pregledu ugotovil, da objekt meri 6,57 x 5,52 m, kar pomeni, da površina objekta za več kot 16 m2 presega dovoljeno površino iz navedenega odloka. Iz navedenega nedvomno izhaja, da se tožnika ne moreta utemeljeno sklicevati na potrdilo z dne 30.3.1987 in da je tožena stranka pravilno oprla svojo odločitev na 1. in 2. odstavek 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor.

Sodišče je zato moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrniti.

K točki 2) Tožbo tožnika je bilo treba zavreči. Iz listin, ki so priložene upravnemu spisu, je razvidno, da je tožnica zemljiškoknjižna lastnica navedene parcele, na kateri je novogradnja (zemljiškoknjižni izpisek z dne 11.9.1985). Potrdilo o priglašenih delih z dne 30.3.1987 je bilo izdano na ime tožnice. Tožnica se je sama pritožila zoper prvostopno upravno odločbo, kar je nedvomno razvidno iz oblike in vsebine njene pritožbe z dne 4.3.1992. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila le o pritožbi tožnice, čeprav je bilo odrejeno, da se odločba vroči obema tožnikoma. Glede na navedene okoliščine je treba ugotoviti, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno na zakonu oprto osebno korist, zaradi česar je moralo sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih (v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona Republike Slovenije) njegovo tožbo zavreči.