Jedro

Znesek, ki ga je na podlagi potrdil izročil tožnik tožencu, ni ara, ker ni bil dan ob sklenitvi kupne pogode. Dan je bil s pogojem, ki se ni uresničil.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožniku vrniti znesek 18.000 DEM v tolarjih po srednjem tečaju Banke Slovenije, veljavnem na dan vrnitve z obrestmi, ki jih poslovne banke priznavajo na nenamenske vpogledne hranilne vloge občanov v kraju izpolnitve nemških markah in sicer za čas od 11.8.1994 dalje do plačila ter mu povrniti stroške te pravde v znesku 32.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16 dan po izdaji sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353/1 ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti verjelo tožeči stranki,ni pa obrazložilo, zakaj ne verjame toženi stranki, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je glede začetne cene,ki je po izpovedbah toženca znašala 85.000 DEM, verjelo tožniku, ki poleg zaslišanja tašče ni ponudil nobenega dokaza, toženec pa je prek oglasov v časopisu, radiu ter na Agenciji za promet z nepremičninami prodajal hišo po ceni 85.000 DEM. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je okoliščina, ali je toženec res spreminjal ceno, bistvena okoliščina, katero bi moralo sodiče ugotavljati, kar pa izpodbijana sodba ne vsebuje. Toženec navaja, da je bilo tožniku znano, da celotno lastništvo ni bilo urejeno in da je tekel pred sodiščem postopek zaradi ugotovitve lastninske pravice. Že ob plačilu are je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da bosta sklenili kupoprodajno pogodbo takrat, ko bo njena izvedba možna v zemljški knjig, zato naj bi bilo po mnenju pritožnika logično, da ni mogel natančno vedeti, kdaj bo možno kupoprodajno pogodbo skleniti. Za neizpolnitev pogodbe ne odgovarja toženec, ampak tožnik, ki se je glede nakupa nepremičnine premislil in kupil hišo na povsem druge koncu Dolenjske. Toženec je zaradi opravljenih del, zaradi katerih je postala nepremičnina več vredna, zvišal ceno šele v letu 1995. Tožena stranka iz teh razlogov predlaga, da višje sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje. Pritožba ni utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Odločilnega pomena je potrdilo (priloga A2), v zvezi s katerim sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta se pravdni stranki ob izročitvi are dogovorili, da bo tožnik ostali denar tožencu izročil do 10.8.1994, če pa do tedaj denarja ne izroči, mu toženec vrne denar v višini 18.000 DEM. Sodišče prve stopnje zato tudi verjame tožeči stranki v delu, ko izpoveduje, da sta se pravdni stranki že od samega začetka in torej ob izročitvi are dogovorili, da v primeru, če toženec (očitno pravilno tožnik) do določenega roka ne izroči denarja, ali če se kaj zakomplicira glede dokumentacije, se pogodba ne sklene in je v tem primeru toženec dolžan vrniti izročeno aro. Ugotavlja tudi, da tožnik do 10.8.1994 preostalega denarja tožencu ni izročil in da je bil razlog, da do sklenitve kupne pogodbe ni prišlo, na strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje in stranke ves čas govorijo o ari, vendar pa ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da znesek, ki je bil dan, ni bil ara, vsaj ne v zvezi s sklenitvijo kupne pogodbe med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja ko citira določbe členov 79 in 80 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, da je ara znesek, ki se da v znamenje, da je pogodba sklenjena in se šteje, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni dogovorjeno kaj drugega. Ara se torej daje ob sklenitvi pogodbe in je institut utrditve obveznosti. Sodišče prve stopnje pa nato ves čas postopka ugotavlja, da do sklenitve kupne pogodbe ni prišlo. Ta ugotovitev se torej izključuje z ugotovitvijo, da je bil znesek dan kot ara in da do sklenitve pogodbe ni prišlo zaradi okoliščin na strani toženca. Ugotovitve sodišča prve stopnje torej kažejo, da je bil znesek 18.000 DEM dan v zvezi z nameravano sklenitvijo kupne pogodbe s pogojem, da tožnik do 10.8.1994 izroči preostanek denarja. Ta pogoj pa se ni izpolnil (čl. 74/3 ZOR). Toženec, ki sicer ni odgovoril na tožbo, je pa bil zaslišan, zavrača vračilo denarja s trditvijo, da je tožnik tisti, ki se je premislil in zato tožniku denarja ne bo vrnil. Ne zatrjuje pa okoliščin, ki bi kazale, da je bil njun dogovor ob izročitvi kaj drugačen kot tak kot je bil zapisan v potrdilu in tudi pritožba izpodbije le ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je bil toženec tisti, ki je odgovoren, da ni prišlo do sklenitve pogodbe. Ker po povedanem to vprašanje ni odločilnega pomena, na te pritožbene trditve ni potrebno podrobno odgovarjati, ampak zadostuje reči, da bi bile ugotovitve sodišča prve stopnje glede tega vprašanja v celoti prepričljive, pritožbene trditve pa neupoštevne, če bi bilo vprašanje odgovornosti za sklenitev kupne pogodbe odločilnega pomena. Kot povzetek vsega zgoraj povedane je mogoče torej zapisati, da je bistvenega pomena vsebina listine, po kateri se je toženec zavezal denar vrniti, če bodo nastopile določene okoliščine, če torej tožnik ne bo izročil preostanka denarja do določenega datuma. Tožnik denarja ni izročil, zato mu mora toženec znesek 18.000 DEM vrniti, kar ni niti trdil niti dokazoval, da bi zunaj zapisanega dogovora o plačilu obstajali razlogi, zaradi katerih bi imel pravico prejeto obdržati. Ne nazadnje tudi določba člena 210/4 ZOR določa, da je treba vrniti, kar kdo prejme glede na podlago, ki se ni uresničila. Glede na vse povedano torej nobeden od pritožbenih razlogov ni podan. Neutemeljeno pritožbo je bilo potrebno zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 368 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Določbe ZPP/77 so v tej sodbi uporabljene glede na člen 498 ZPP/99.