Jedro

Presoja sodišča prve stopnje je utemeljena, saj iz podatkov in listin v upravnih spisih izhaja, da je ocena tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni objektivnega elementa, ker je tožnikov strah oprt le na dejstvo, da je v skoraj 13. letih le enkrat dobil opozorilo, in to posredno, da ga določena oseba išče zaradi maščevanja, korektna in pravilna. V zvezi s tem sodišče prve stopnje utemeljeno sklepa, da je mogoče sicer razumeti vpliv preteklih dogodkov (v srbskem taborišču), ki jih opisuje tožnik, na njegov subjektiven občutek strahu, vendar se pojem utemeljenega strahu ne more nanašati izključno na vzroke, ki so sicer obstajali v preteklosti, objektivno pa ne obstajajo več.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil; Uradni list RS, št. 51/2006 - UPB) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/2006) zoper odločbo tožene stranke z dne 31.5.2007. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alineje 1. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za azil. Hkrati je na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil določila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka izpodbijane odločbe). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbo menilo, da ima razlaga pojma preganjanja, kot jo podaja 9. člen Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29.4.2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito in o vsebini te zaščite (Uradni list EU, L 304/12 z dne 30.9.2004 - Direktiva) obliko neposredno uporabljive in zavezujoče pravne norme, zato sta tako tožena stranka kot državni organ, kot tudi sodišče, nanjo vezana, čeprav je ta pojem v kontekstu člena 1(a) (2) Ženevske konvencije brez dvoma mogoče razlagati tudi drugače. Sodišče prve stopnje zato ugotavlja, da tožena stranka s tem, ko je neposredno uporabila pojem preganjanja iz 9. člena Direktive, ni zagrešila kršitve materialne zakonodaje.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer kratko in poenostavljeno, vendar po njegovi presoji povsem pravilno, navaja: "da subjektivni strah prosilca ni objektivno izkazan s konkretnimi in neposrednimi grožnjami". Po splošno sprejeti razlagi pojma utemeljenega strahu pred preganjanjem (kot ga pojasnjuje npr. Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, UNHCR, Ženeva, 1992, odstavek 38) pri pojmu utemeljenega strahu namreč ne gre le za strah kot psihično stanje prosilca, ampak mora biti to psihično stanje oprto na objektivne okoliščine. Pojem: "utemeljenega strahu" je torej sestavljen iz subjektivnega in objektivnega elementa. Po presoji sodišča prve stopnje je ocena tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni objektivnega elementa, ker je tožnikov strah oprt le na dejstvo, da je v skoraj 13 letih le enkrat dobil opozorilo, in to posredno, da ga določena oseba išče zaradi maščevanja, korektna in pravilna. Mogoče je sicer razumeti vpliv preteklih dogodkov, ki jih opisuje tožnik, na njegov subjektiven občutek strahu, vendar se pojem utemeljenega strahu ne more nanašati izključno na vzroke, ki so sicer obstajali v preteklosti, objektivno pa ne obstajajo več. Tožnik ni več v podrejenem razmerju do M.L., po mnenju sodišča prve stopnje pa ni navedel tudi nobene okoliščine, ki bi kazale na to, da ga oblasti izvorne države ne želijo ali ne morejo zaščititi pred njim. Tudi tožbene navedbe o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, ki se nanašajo na tožnikov opis dogajanja v srbskem taborišču, se glede na povedano, nanašajo izključno na subjektivno komponento strahu pred preganjanjem, zato so po mnenju sodišča prve stopnje, ob odsotnosti objektivne komponente, neupoštevne.

Ob ugotovitvi, da dogajanje, kot ga opisuje tožnik, ne ustreza opredelitvi utemeljenega strahu pred preganjanjem, se izkaže za brezpredmetno tudi tožbena novota, namreč navedba o poslabšanju tožnikovega psihičnega stanja. Po mnenju sodišča prve stopnje bi bila ta okoliščina pomembna za odločanje le, če bi bila neposredno povezana z ugotavljanjem kakšnega izmed kriterijev iz 1.(a) člena Ženevske konvencije. Take povezave pa tožnik ne zatrjuje, niti ne izhaja iz preostalih podatkov v upravnih spisih, tudi po izrecnih tožbenih navedbah pa se nanaša le na subjektivni element tožnikovega strahu pred preganjanjem. Po mnenju sodišča prve stopnje gre torej za okoliščino, ki glede na ostale ugotovitve ne more vplivati na odločitev v tem azilnem postopku. Sodišče prve stopnje zato ni izvajalo dokazov, ki jih v potrditev teh navedb predlaga tožnik.

Sodišče prve stopnje v celoti soglaša tudi z obrazložitvijo tožene stranke glede tega, da tožnik ni ne zatrjeval, niti izkazal kakšnega izmed razlogov, ki bi utegnili utemeljevati priznanje subsidiarne zaščite, kot so določene v 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožnik je v tem pogledu sicer toženi stranki predložil štiri izpise spletnih strani, vendar pa ni zatrjeval ali navajal prav nobenih okoliščin, ki bi se s tem v zvezi nanašale nanj osebno.

Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in da temelji na zakonu, zato je tožnikovo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tožnik obširno ponavlja tožbene navedbe in še navaja:Argumentacija v obrazložitvi izpodbijane sodbe o neposredni uporabi Direktive EU, namesto razlage pojma: "utemeljenega strahu pred preganjanjem", je po njegovem mnenju nelogična, nejasna in notranje protislovna, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka po Zakonu o pravdnem postopku. Zgrešeno je tudi pojmovanje sodišča prve stopnje, ki med pravne vire za odločanje o azilu, poleg Ženevske konvencije in Zakona o azilu, prišteva tudi eno izmed direktiv EU. Direktive EU zavezujejo le države članice, da njihovo vsebino v določenem roku vnesejo v svojo nacionalno zakonodajo - in šele, ko to storijo, postanejo take določbe zavezujoče za meddržavne subjekte in to kot določbe zakona, ne kot določbe direktive EU (razen v izjemnih primerih, v katerih fizične in pravne osebe lahko uveljavljajo svoje pravice nasproti državi tudi neposredno na podlagi Direktive EU, če država direktive ni pravočasno implementirala v svojo zakonodajo). Stopnjujoče verbalne in fizične napade ni mogoče pričakovati v primeru, kjer se prosilec boji maščevanja s strani brata v vojni ubitega S.L., nekdanjega paznika v srbskem taborišču, kjer je bil prosilec dve leti zaprt. Tako maščevanje, kadar je grožnja resna, se skuša izvesti naenkrat, brez poprejšnjih fizičnih ali verbalnih napadov. Za ugotavljanje resnosti te grožnje in utemeljenosti strahu pred njo je tožena stranka uporabila povsem neprimerno merilo ("subjektivni strah prosilca ni objektivno izkazan s konkretnimi in neposrednimi grožnjami, saj ni bil nikoli fizično napaden in z osebo, katere groženj se boji, kar 13 let ni bil v neposrednem stiku"). Odločba tožene stranke je objektivne okoliščine dogajanja v srbskem taborišču opisovala oziroma navajala neresnično, kar je napačna ugotovitev dejanskega stanja. Tožba je jasno precizirala, v katerem delu gre za "spremenjeno dejansko stanje", v katerem delu pa ne, kar izpodbijana sodba oboje ignorira. Tudi če se oboje nanaša na psihično stanje prosilca, to ne pomeni, da to ni element ugotavljanja dejanskega stanja. Tega izpodbijana sodba sicer niti ne zanika - zatrjuje pa napačno, da ta okoliščina "glede na ostale ugotovitve ne more vplivati na odločitev v tem azilnem postopku". Morda res ne bi mogla, če bi bile te "ostale ugotovitve" (npr. tista o "odsotnosti objektivne komponente") pravilne, ker pa so napačne, pa je bistvenega pomena za pravilno in zakonito odločitev tudi pravilna ugotovitev dejanskega stanja glede psihičnega stanja prosilca. Zato je v tožbi predlagal tudi zaslišanje psihiatra in postavitev sodnega izvedenca, priložil pa je tudi zdravniško spričevalo dr. A.S. iz H. v Švici z dne 29.11.1999, s kopijo prevoda v slovenščino. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da z dnem objave postane navedena Direktiva del notranjega prava članice, s pretekom roka za nacionalno implementacijo pa postanejo tiste njene določbe, ki so tega sposobne, tudi neposredno uporabljive. Razlaga pojma preganjanja, kot jo podaja 9. člen Direktive, ima tudi po mnenju pritožbenega sodišča torej obliko neposredno uporabljive in zavezujoče pravne norme, zato sta tako tožena stranka kot državni organ, kot tudi sodišče, nanjo vezana, čeprav je ta pojem v kontekstu člena 1 (a) (2) Ženevske konvencije brez dvoma mogoče razlagati tudi drugače. Zato je pritožbeno sodišče mnenja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka s tem, ko je neposredno uporabila pojem preganjanja iz 9. člena Direktive, ni zagrešila kršitve materialne zakonodaje, pravilna.

Pritožbeno sodišče meni, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je pravilna trditev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da po njegovi presoji tožena stranka v izpodbijani odločbi povsem pravilno ugotavlja: "da subjektivni strah prosilca (tožnika) ni objektivno izkazan s konkretnimi in neposrednimi grožnjami", saj po splošno sprejeti razlagi pojma utemeljenega strahu pred preganjanjem (kot ga pojasnjuje npr. Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, UNHCR, Ženeva, 1992, odstavek 38) pri pojmu utemeljenega strahu namreč ne gre le za strah kot psihično stanje prosilca, ampak mora biti to psihično stanje oprto na objektivne okoliščine. Zato je tudi utemeljena ocena sodišča prve stopnje, da je pojem: "utemeljenega strahu" sestavljen iz subjektivnega in objektivnega elementa. V zvezi s tem je utemeljena presoja sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je ocena tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni objektivnega elementa, ker je tožnikov strah oprt le na dejstvo, da je v skoraj 13. letih le enkrat dobil opozorilo, in to posredno, da ga določena oseba išče zaradi maščevanja, korektna in pravilna. V zvezi s tem sodišče prve stopnje utemeljeno sklepa, da je mogoče sicer razumeti vpliv preteklih dogodkov (v srbskem taborišču), ki jih opisuje tožnik, na njegov subjektiven občutek strahu, vendar se pojem utemeljenega strahu ne more nanašati izključno na vzroke, ki so sicer obstajali v preteklosti, objektivno pa ne obstajajo več. Sicer pa tožnik tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedel nobene okoliščine, ki bi kazala na to, da ga oblasti izvorne države ne želijo ali ne morejo zaščititi pred M.L. (bratom v vojni padlega S.L.). Tudi pritožbeno sodišče meni, se tudi tožbene navedbe, ki jih tožnik navaja tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, ki se nanašajo na tožnikov opis dogajanja v srbskem taborišču, nanašajo izključno na subjektivno komponento njegovega strahu pred preganjanjem, zato so, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ob odsotnosti objektivne komponente, neupoštevne.

Po mnenju pritožbenega sodišča je tudi utemeljena ugotovitev sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da dogajanje, kot ga opisuje tožnik, ne ustreza opredelitvi utemeljenega strahu pred preganjanjem, zaradi česar se izkaže za brezpredmetno tudi tožbena novota, ki jo tožnik ponavlja v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, namreč navedba o poslabšanju tožnikovega psihičnega stanja. Tudi pritožbeno sodišče meni, da bi bila ta okoliščina pomembna za odločanje le, če bi bila neposredno povezana z ugotavljanjem kakšnega izmed kriterijev iz 1. (a) člena Ženevske konvencije. Take povezave tožnik ne zatrjuje, niti ne izhaja iz preostalih podatkov v upravnih spisih, tudi po izrecnih tožbenih navedbah in sedaj pritožbenih navedbah, pa se nanaša le na subjektivni element tožnikovega strahu pred preganjanjem. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča gre torej za okoliščino, ki glede na preostale ugotovitve ne more vplivati na odločitev o tem azilnem postopku in zato sodišče prve stopnje v zvezi z njo upravičeno ni izvajalo dokazov, ki jih je v potrditev teh navedb predlagal in jih tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo predlaga tožnik.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, saj to tudi izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, ko sprejema tudi obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi glede tega, da tožnik ni ne zatrjeval, niti izkazal kakšnega od razlogov, kar tudi ne izhaja iz obrazložitve njegove pritožbe zoper izpodbijano sodbo, ki bi utegnili utemeljevati priznanje subsidiarne zaščite, kot so določeni v 3. odstavku 1. člena ZAzil. Pravilna je v zvezi s tem ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik glede tega sicer toženi stranki predložil štiri izpise spletnih strani, vendar pa ni zatrjeval ali navajal prav nobenih okoliščin, ki bi se s tem v zvezi nanašale nanj osebno.

Glede ponovljenega tožnikovega predloga po zaslišanju inšpektorice V.K. in medicinske sestre M.H., o pridobitvi ustreznih izvidov, potem ko bodo narejeni in po potrebi tudi o zaslišanju psihiatra in postavitvi sodnega izvedenca, je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna utemeljitev sodišča prve stopnje, da je odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji, saj tožnik, razen navedenega predloga, ni navedel nobenih novih dejstev in dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev o tem, ali je bil v izvorni državi res preganjan, v skladu s pojmom: "utemeljeni strah pred preganjanjem".

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijano sodbo.