Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da se v vtoževanem obdobju na oddelku C., sektorju A., PU B. od tožnika kot vodje informatorjev in virov ni ne pisno in ne ustno zahtevalo, da je v stalni pripravljenosti za delo na področju dela z viri in informatorji in da za to tudi ni bilo potrebe. Tožnik tako ni opravljal pripravljenosti kot jo določa ZODPol v 71. členu in KPP v 17. členu.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo dodatka za stalno pripravljenost v skupni višini 52.897,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov po plačilu davkov in prispevkov od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka), ter odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v višini 2.333,04 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške postopka pa krije sam (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da zaključki sodišča prve stopnje niso pravilni. Izpostavlja, da je glede na obstoječo prakso bistveno, ali se je institut stalne pripravljenosti v praksi izvrševal in ali so za to vedeli in s tem soglašali tisti, ki so bili pristojni odrejati pripravljenost za delo. Skladno z obstoječo pravno prakso v zadevah Pdp 202/2022 z dne 15. 9. 2022 in Pdp 569/2022 z dne 10. 1. 2023 je bistveno, ali je bil v konkretnem primeru institut stalne pripravljenosti v praksi izvrševan in ali so tožnikovi nadrejeni to vedeli. Glede nalog, zaradi katerih tožnik meni, da je bil v stalni pripravljenosti in jih je tudi opravljal, se je pričakovalo, da jih bo in jih tudi je opravil. Tožnik je dobil navodila, da naj bo dosegljiv, če so to interni akti toženke zahtevali, in je tudi bil, kar je ugotovilo tudi sodišče. To je zaključilo, da so akti zahtevali dosegljivost, vendar ne 24/7. Tudi, če je tak zaključek pravilen, tožnik ni mogel vedeti, da dosegljivost 24/7 ni zahtevana, saj se na klice izven delovnega časa ne bi javil.

3.Nadalje v pritožbi navaja, da iz zaslišanja prič toženke izhaja, da niso želele odgovoriti na vprašanje, se niso spomnile ali pa niso smele povedati, kar kaže na njihovo sprenevedanje. Zato so zaključki sodišča prve stopnje v nasprotju z 8. členom ZPP. Zaradi organiziranja delovnega procesa tožnik ne sme trpeti posledic (sodba VDSS Pdp 569/2022), saj so za organizacijo odgovorni predpostavljeni. Očitno so bili tudi tožnikovi nadrejeni seznanjeni s tem, da so se policisti oglašali na klice virov in informatorjev tudi izven delovnega časa. V zvezi s klici tožnik poudarja, da se je bil na klic dolžan javiti, iz vsebine pogovora pa je bilo odvisno, kaj mora tožnik izvesti. Ne strinja se z razlago sodišča prve stopnje v zvezi s sodno prakso, da se dosegljivost po telefonu razlikuje od pripravljenosti za delo. Tožnikova dosegljivost virom in informatorjem pomeni pripravljenost. Meni, da ustvarjanje razlik med prihodom na delovno mesto ali opravljanje dela z drugega kraja ali od doma ni utemeljeno in nima podlage ne v slovenski in tudi ne v evropski zakonodaji. Tudi stalno dosegljivost na službenih komunikacijskih napravah je potrebno razlagati v smislu razlage 46. člena KPJS. Opozarja na podobno zadevo VDSS Pdp 406/2019. Poudarja še, da gre pri sodelovanju z viri in informatorji za zahtevno strokovno delo kriminalistov, ki so deležni posebnih strokovnih usposabljanj, saj se med njimi ustvarja in razvija strokoven in zaupen odnos. V vseh primerih je bilo sodelovanje strokoven in zaupen odnos, pridobljen izključno za potrebe policije. Brez dosegljivosti tožnika ni sodelovanja z virom, dežurna služba sektorja A. pa ni bila organizirana na način, da bi pokrivala področje sodelovanja z viri.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo in utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

6.Tožnik je bil v vtoževanem obdobju zaposlen na Ministrstvu za notranje zadeve, Policiji, PU B., Sektorju A., Oddelku C. na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist sektorja A. Način njegovega dela je bil enak tako v rednem delovnem času kot tudi izven. Kot neformalni vodja virov/informatorjev je vodil in usmerjal vire in informatorje, opravljal pa je še koordinatorne, regulatorne in nadzorstvene naloge naprav vsem enotam znotraj PU B. Svoje delo je bil dolžan izvajati na način, da je moral biti dosegljiv 24 ur na dan vse dni v tednu, saj je moral informacijo vira ali informatorja ustrezno sprejeti, zabeležiti in ustrezno ukrepati. Tako je moral biti stalno na razpolago in dosegljiv na službene telefone. Z zadolženimi informatorji je pristen in zaupen odnos lahko vzpostavil le preko dejanskega oglašanja na telefon in posledičnega pogovora, preko katerega je zbiral uporabne in pomembne informacije. Dela, ki se je od njega pričakovalo, ni mogel opraviti na drugačen način, zato je zahteval plačilo dodatka za stalno pripravljenost za obdobje od januarja 2016 do decembra 2020 v višini 20 % bruto urne postavke v znesku 52.897,96 EUR oziroma izplačilo neto zneska.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

7.Po prvem odstavku 71. člena Zakona o organiziranosti in delu v Policiji (ZODPol) je pripravljenost posebni delovni pogoj, po katerem mora biti uslužbenec policije, ki mu je odrejena pripravljenost, dosegljiv doma ali na določenem kraju za prihod na delovno mesto ali kraj, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Podobno določa tudi Kolektivna pogodba za policiste (KPP) v 17. členu, kjer je še določeno, da mora biti policist v pripravljenosti na kraju, kjer mu je zagotovljen prihod na delo v 1 uri, pripravljenost pa se odreja v skladu z operativnimi potrebami posameznih enot policije.

8.Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da se v vtoževanem obdobju na oddelku C., sektorju A., PU B. od tožnika kot vodje informatorjev in virov ni ne pisno in ne ustno zahtevalo, da je v stalni pripravljenosti za delo na področju dela z viri in informatorji in da za to tudi ni bilo potrebe. Tožnik tako ni opravljal pripravljenosti kot jo določa ZODPol v 71. členu in KPP v 17. členu.

9.Tožnik je zatrjeval, da so interni akti toženke zahtevali stalno dosegljivost virom in informatorjem, zaradi česar je bila tožnikova obveznost, da se javi na vsak njihov klic in sprejme informacijo in na njeni podlagi ustrezno ukrepa. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi zaslišanih prič pravilno ugotovilo, da je bila v navodilih in drugih aktih navedena le dosegljivost viru oziroma informatorju, kar pa ne pomeni, da se je bil tožnik dolžan javiti na vsak klic vira oziroma informatorja in v nadaljevanju opraviti vse potrebne naloge tudi izven svojega delovnega časa (med koriščenjem dopusta oziroma odsotnosti zaradi bolniškega staleža), kar je natančno in pravilno obrazložilo v točki 12 sodbe. Od tožnika se tudi ni pričakovalo, da bo naloge izvršil takoj. Od tožnika se je sicer zahtevala dosegljivost na službeni telefon, ni pa šlo za formalno odrejeno pripravljenost, za katero je ključno, da se pričakuje prihod delavca na delovno mesto zaradi oprave operativnih nalog. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je lahko sam razporejal srečanja z virom oziroma informatorjem, tako da se mu ni bilo nujno z njim sestajati izven delovnega časa.

10.V nadaljevanju pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi navedena praksa VDSS, ki naj bi potrjevala pritožbeno stališče, ni ustrezno povzeta. Tožniku v obravnavanem primeru ni bila odrejena dosegljivost po telefonu izven delovnega časa in tudi ne pripravljenost na delo. V zadevi Pdp 569/2022 je bilo tožniku odrejeno z razporedom dela, da je dežurni starešina izven delovnega časa, s tem, da se je moral odzvati v primeru varnostnega dogodka tudi na kraju tega dogodka, medtem ko tožniku ni bilo pisno nič odrejenega. V zadevi Pdp 202/2022 tožnik sicer ni prejel pisne odredbe o pripravljenosti na delo, ampak mu je bila ta, po večletni ustaljeni praksi, odrejena ustno, tožniku v obravnavani zadevi pa tudi ustno ne. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da v obravnavanem primeru ne gre za telefonsko urejanje nekaterih vprašanj v delovnem procesu, kot je bilo to v zadevi Pdp 877/2015, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ampak za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, saj je tudi telefonsko urejanje nekaterih vprašanj delo po pogodbi o zaposlitvi.

11.Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno sklicevanje na zadevo Pdp 406/2019. V točki 18 obrazložitve sodbe je namreč navedeno, da se ta zadeva bistveno razlikuje od primera Pdp 909/2013, v katerem je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da le uporaba službenega mobilnega telefona, ki se delavcu dodeli, če obstaja potreba po stalni dosegljivost, še ne predstavlja stalne pripravljenosti. Ta zadeva je podobna obravnavani. V primeru pripravljenosti za delo se namreč pričakuje takojšen prihod delavca na delovno mesto, v primeru dosegljivosti po telefonu, pa se takojšen prihod na delovno mesto ne pričakuje, kot je pojasnjeno že v točki 8 te obrazložitve, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 22 obrazložitve.

12.Na podlagi izpovedi zaslišanih prič je sodišče prve stopnje v točki 18 obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da se je v vtoževanem obdobju tudi za delo z informatorji odrejalo delo v pripravljenosti, kadar se je pričakovalo, da se bo nekje nekaj dogajalo, ob izrednih dogodkih. V takih primerih so vodje informatorjev preko vodji sektorjev direktorja zaprosili za odreditev pripravljenosti. Klicev informatorjev, osebnih stikov z informatorji, preverb, obveščanj in drugih aktivnosti izven delovnega časa ni bilo veliko. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje prišlo do utemeljenega zaključka, da se je pripravljenost organizirala za posamezne, točno določene primere oziroma druge operativne naloge, za katere je obstajala potreba. Iz ugotovitev sodišča tudi izhaja, da iz opisa kontaktov za vtoževano obdobje, ki ga je v spis vložil tožnik izhaja, da je izven rednega delovnega časa tožnik v petih letih opravil 276 kontaktov z viri oziroma informatorji (od tega 3 naključna srečanja, ostalo pa so bili telefonski kontakti). Tako je bilo v povprečju 4,6 kontaktov na mesec, v velikem številu je šlo za odhodni klic oziroma sms informacijo, torej je tožnik pričel s komunikacijo z virom oziroma informatorjem in ne obratno.

13.Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

14.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Zveza:

Zakon o organiziranosti in delu v policiji (2013) - ZODPol - člen 71, 71/1 Kolektivna pogodba za policiste (2012) - člen 17 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353, 360, 360/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.