Jedro

Uporaba tuje stvari v smislu 219. čl. ZOR oziroma 198. čl. OZ predvideva izpolnitev vseh splošnih predpostavk neupravičene pridobitve, torej tudi obstoj vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe postopek ustavilo glede prve tožnice, drugega tožnika in tretje tožnice (1. tč. izreka), spremembe tožbe z dne 27. 8. 2008 pa ni dopustilo (2. tč. izreka). S sodbo je prvemu tožencu naložilo, naj četrti tožnici v 15 dneh plača 4.305,50 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. tč. izreka). Višji tožbeni zahtevek zoper prvega toženca (4.040,35 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), kot tudi celotni zahtevek zoper drugo toženko in tretjega toženca (da sta skupaj s prvim tožencem dolžna nerazdelno plačati 8.345,85 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), je zavrnilo (4. in 5. tč. izreka). Odločilo je še o stroških četrte tožnice, ki jih je dolžan plačati prvi toženec (6. tč. izreka), ter o stroških druge toženke in tretjega toženca, ki so jih nerazdelno dolžne plačati osebe, udeležene na strani tožeče stranke (7. tč. izreka).

(2) Zoper zavrnilni in stroškovni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje četrta tožnica (v nadaljevanju: tožnica, pritožnica). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, sicer pa naj ga razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša stroške. Navaja, da so vsi toženci nepremičnino (hišo in zemljišče okrog nje) uporabljali v celoti, čeprav ima tožnica na njej solastniški delež do 42/100. Posledično bi ji moralo sodišče prisoditi uporabnino v istem deležu, torej za 42/100 celotne nepremičnine. Sodišču očita, da je zahtevek zmotno obravnavalo kot odškodninskega in ne kot verzijskega, ki ni pogojen s protipravnostjo ravnanja ter z vzročno zvezo med obogatitvijo in prikrajšanjem (198. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami – od tu OZ; oziroma 219. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami – od tu ZOR). Druga toženka in tretji toženec nista uporabljala le dela nepremičnine, ki ga lahko uporablja prvi toženec, temveč (s pomočjo slednjega) tudi tisti njen del, ki je v lasti tožnice. Prvi toženec si je sam vzel pravico do prvega nadstropja hiše, zato tožnica hiše ni mogla dati v najem. Sprva ji je takšno ravnanje preprečeval prvi toženec, ki ji ni izročil ključev, kasneje (po izročitvi ključev) pa druga toženka in tretji toženec, ki iz pritličja nočeta odstraniti svojih stvari.

(3) Na pritožbo sta odgovorila prvi toženec in druga toženka, ki razlogom pritožbe nasprotujeta in se zavzemata za njeno zavrnitev. Priglašata tudi stroške.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožbeni razlogi so v delu, ki se nanašajo na prvega toženca, pravilni, vendar nepotrebni. Ker je prvi toženec tožnico izključil od souporabe solastne nepremičnine (zamenjal je ključavnico ter odklonil izročitev ključev), ji res dolguje uporabnino za celotno nepremičnino, ki ustreza njenemu idealnemu deležu – 42,9 %. Pritožnik očitno spregleda, da je takšnega mnenja tudi sodišče prve stopnje, ki je njegovemu zahtevku zoper prvega toženca ugodilo prav v takšnem obsegu (3. tč. izreka ter 2. in 3. odst. 7. str. obrazložitve izpodbijane sodbe). Višini ugotovljene uporabnine (izvedenka jo je izračunala za celotno nepremičnino) pa pritožnica ne nasprotuje.

(6) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta druga toženka in tretji toženec nepremičnino uporabljala z dovoljenjem prvega toženca (solastnika do 57,1 %). Uporabljala sta le prvo nadstropje, ki predstavlja največ ½ hiše, tožnici pa ni uspelo dokazati, da so njune tudi stvari v pritličju, oziroma da sta nepremičnino uporabljala v večjem obsegu, kot ustreza deležu prvega toženca. Pritožnica tem ugotovitvam nasprotuje zgolj pavšalno, zato jih ne uspe omajati. Zaključka, da vzrok njenega prikrajšanja ni ravnanje druge toženke in tretjega toženca, temveč le ravnanje prvega toženca, ki jo je edini izključil od vsakršne souporabe nepremičnine, pa pritožnica sploh ne izpodbija. Morebitnega izključujočega ravnanja druge toženke in tretjega tožnika niti ni zatrjevala, kar ji je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je zavrnitev zahtevka zoper drugo toženko in tretjega tožnika pravilna. Ugotovljeno dejansko stanje namreč zahtevka v tem delu ne utemeljuje ne po odškodninski (154. čl. ZOR, 131. čl. OZ) ne po verzijski podlagi (210. in 219. čl. ZOR, 190. in 198. čl. OZ). Na obširne in pravilne razloge, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje (str. 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe), se v izogib ponavljanju sklicuje tudi tukajšnje sodišče. Pritožnici dodatno pojasnjuje le, da napačno razume predpostavke zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Uporaba tuje stvari v smislu 219. čl. ZOR oziroma 198. čl. OZ predvideva izpolnitev vseh splošnih predpostavk neupravičene pridobitve, torej tudi obstoj vzročne zveze med prikrajšanjem in obogatitvijo (primerjaj Strajnar: Neupravičena pridobitev, Pravosodni bilten, letn. 24, št. 2/2003).

(7) Drugih očitkov ni bilo, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP). Ker ocenjuje, da je tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(8) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev pritožničinih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, stroškov zanj pritožbeno sodišče ni priznalo (155. čl. ZPP).