Jedro

Ker je začasna odredba po vsebini enaka tožbenemu zahtevku, bi moral tožnik izkazati, da je takšna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri bi moral toženec pod pretnjo denarne kazni nemudoma, najkasneje pa v treh dneh, tožniku dopustiti prost dostop do podstrešja stanovanjske hiše na naslovu ..., mu omogočiti izdelavo, uporabo in čiščenje dimniških vratc za potrebe tožnikove montažne peči ter se v bodoče vzdržati preprečevanja navedenih dejanj.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodišče ni navedlo, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev. Dokazov pravzaprav sploh ni izvedlo in ocenilo. Tožniku je s tem onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, obenem pa je izpodbijani sklep tako pomanjkljiv, da ga ni mogoče preizkusiti. Sodišče napačno ugotavlja, da tožnik ni pojasnil, kakšno silo naj bi začasna odredba preprečila. Tožnik je v predlogu navedel, da je toženec mlajši in močnejši od njega. Tožniku je fizično, s svojim lastnim telesom, vpitjem in grožnjami preprečil montažo peči in izdelavo dimniških vratc. Ni res, da bi se tožnik lahko ogreval drugače. Toženec je že večkrat preprečil tožniku zakuriti peč za centralno kurjavo. Sodišče v izpodbijanem sklepu zgolj ugiba, da je centralna napeljava skupna za obe pravdni stranki. Ker bo tožnik ostal brez ogrevanja, si bo moral poiskati nadomestno stanovanje. Splošno znano je, da bivanje starejše osebe v neogretem prostoru in uporaba mrzle vode za higieno izredno slabo vpliva na zdravje človeka. Tožniku, ki ni več mlad in je bolj dovzeten za bolezni, se bo zdravstveno stanje brez začasne odredbe poslabšalo. Sicer pa se sodišče do tožnikovih trditev o grozeči nenadomestljivi oziroma težko nadomestljivi škodi sploh ni opredelilo.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ob izdaji izpodbijanega sklepa ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). O tožnikovem predlogu za začasno odredbo je odločilo na podlagi ponujenega trditvenega gradiva. Tega je v obrazložitvi sklepa izčrpno in pregledno ocenilo ter hkrati navedlo jasne in razumljive razloge o vseh relevantnih dejstvih, tako da je sklep vsekakor mogoče preizkusiti. Načeli neposrednosti in kontradiktornosti postopka, ki ju posebej izpostavlja pritožba, imata v postopku zavarovanja terjatve bistveno manjšo težo kot v pravdnem postopku. Narok v postopku zavarovanja ni predpisan, zato ga sodišče opravi le, kadar je to smotrno, sicer pa postopa na podlagi vlog in drugih pisanj (prvi in drugi odstavek 29. člena ZIZ). Izpodbijani sklep torej ni nezakonit, čeprav sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. Tožnikova pravica do obravnavanja zato ni bila prav nič okrnjena, saj je sodišče upoštevalo vse njegove trditve. Ker pa zatrjevane okoliščine primera tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dopuščajo izdaje predlagane ureditvene začasne odredbe, tožnik niti z izvedbo ponujenih dokazov ne bi mogel doseči drugačne odločitve o svojem predlogu.

6. Sodišče prve stopnje očitno ni podvomilo o tem, da tožnik s tožbo verjetno utemeljeno terja zahtevano stvarnopravno varstvo. Odveč so zato ponovne tožnikove trditve v pritožbi, da mu toženec onemogoča tako dosedanji način centralnega ogrevanja kot nameravano ureditev ogrevanja preko montažne peči. Ker pa je začasna odredba po vsebini enaka tožbenemu zahtevku, bi moral tožnik, kot mu je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, izkazati, da je takšna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (drugi dostavek 272. člena ZIZ). Tej zahtevi tožnik ni zadostil. Pretekli nesporazumi med pravdnima strankama v zvezi z uporabo stanovanjske hiše, kljub toženčevemu domnevno neprimernemu vedenju, ki ga tožnik opisuje v pritožbi, namreč ne ustrezajo navedenemu zakonskemu pogoju grozeče sile, ki naj jo začasna odredba prepreči. Če bo toženec tožniku onemogočil načrtovano ureditev ogrevanja, bodo tožniku najbrž res nastali določeni stroški, bodisi za drugačen oziroma dražji način ogrevanja (npr. z elektriko) ali za napovedano začasno preselitev. Ta (gmotna) škoda bo lahko znatna, gotovo pa jo bo mogoče nadomestiti. Sicer pa tožnik te škode doslej ni konkretiziral, medtem ko se je na (negmotno) škodo, ki naj bi grozila njegovemu zdravju, začel sklicevati šele v pritožbi, torej prepozno glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP. Za povrh svoje pritožbene trditve, da je šibkega zdravja in dovzetnejši za bolezni, tožnik ni z ničimer izkazal. Sodišče prve stopnje je potemtakem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da v obravnavanem primeru niso podani zakonski pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe.

7. Pritožbeni preizkus je pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo niti zatrjevanih niti uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev in drugih pomanjkljivosti, ki bi terjale spremembo ali razveljavitev izpodbijanega sklepa. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

8. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik s pritožbo propadel, do njihovega povračila ni upravičen.