Jedro

Fakturi je mogoče odreči lastnost verodostojne listine, na podlagi katere je mogoče predlagati izvršbo, le z argumentom teleološke redukcije. Okoliščina, da je bila faktura izdana v zvezi s poslom, ki ne predstavlja v registru vpisane dejavnosti gospodarske družbe, ne utemeljuje uporabe tega argumenta.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč prve in druge stopnje se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. V razlogih je navedlo, da je upnik predlogu predložil fotokopije računov. Fotokopija pa ni verodostojna listina. Ker naj bi šlo za materialnopravno pomanjkljivost predloga, ga je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se s prej navedenim stališčem sicer ni strinjalo, vendar pa je pritožbo kljub temu zavrnilo in potrdilo sklep prvega sodišča. Navedlo je, da v obravnavanem primeru sploh ne gre za verodostojno listino. Faktura naj bi bila namreč račun, ki ga pravni subjekt izda v okviru opravljanja svoje dejavnosti. V obravnavanem primeru pa terjatev izhaja iz pogodbenega najemnega razmerja, kar pa ni upnikova registrirana dejavnost. Proti temu sklepu Vrhovno državno tožilstvo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer določbe 23. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (sedaj uradno prečiščeno besedilo; Uradni list RS 44/2006; ZIZ-UPB2, v nadaljevanju ZIZ) ter 24. člena ZIZ v zvezi s 394. do 398. členom Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/1993 do Uradni list RS, št. 139/2004; ZGD). Vrhovna državna tožilka uvodoma ugotavlja, da obrazložitev izpodbijanega sklepa povzema odločitev dveh sklepov istega 1sodišča (III Cp 1981/99 in III Cp 1952/99), ki ju citira tudi komentar dr. Galiča, Jana in Jenulla k 23. členu ZIZ. Ti dve sodni odločbi nista bili preizkušeni pred Vrhovnim sodiščem. To stališče pa je po mnenju vrhovne državne tožilke napačno. Pravna prednica upnika je fakture izdala na podlagi III. točke najemne pogodbe, sklenjene z dolžnikom, po kateri mora najemodajalka (med drugim tudi zaradi obračuna davka na dodano vrednost) najemniku izstavljati račune. Drugi odstavek 23. člena ZIZ glede faktur nikjer ne določa, da bi jih upnik lahko izdajal le v zvezi s svojo poslovno dejavnostjo.

Obravnavana zadeva pa je za sodno prakso zanimiva tudi z vidika, ali je upnik, ki opira izvršilni predlog na verodostojno listino, ki jo je izdala njegova pravna prednica, aktivno legitimiran predlagati izvršbo na podlagi verodostojne listine. Zahteva meni, da je upnik izkazal tudi prehod terjatve po 24. členu ZIZ. Predlogu za izvršbo je priložil sklep registrskega sodišča, da družba B. d.o.o. preneha po skrajšanem postopku. Priložene listine dokazujejo, da je upnik njen naslednik.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena upniku, ki pa nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da se je ukvarjalo zgolj s pravnim vprašanjem uporabe 23. člena ZIZ, ne pa tudi z vprašanjem aktivne legitimacije po 24. členu ZIZ ter določbah 394. do 398. člena ZGD, saj to vprašanje doslej sploh ni bilo predmet tega postopka. Postopek v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti namreč ni namenjen reševanju načelnih pravnih stališč, marveč skrbi za zakonitost in enotno sodno prakso na podlagi konkretnega primera.

Vprašanje, ki ga je treba rešiti v tej zadevi, je: ali račun, ki ga gospodarska družba izda v pravnoposlovnem razmerju, ki pa ne sodi v okvir njene (v register vpisane) dejavnosti, ustreza pojmu fakture kot verodostojne listine po drugem odstavku 23. člena ZIZ. Jezikovna razlaga navedene določbe ne nudi podlage za razlikovanje med različnimi fakturami. Za dognanje vsebine pravnega pravila, ki ga nudi določba drugega odstavka 23. člena ZIZ, je treba tako najprej ugotoviti, kaj je to pojem fakture in kakšen je namen postopka na podlagi verodostojne listine.

ZIZ pojma faktura ne opredeli, pojma faktura pa ne opredeli niti noben drug zakon niti tega pojma ne definirajo Slovenski računovodski standardi.1 Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) pojem fakture opredeljuje kot pisno sporočilo dolžnega zneska za kupljeno blago ali naročeno storitev, račun. Faktura je potemtakem račun, na katerem so poleg cene storitev navedena še določena dejstva (od tod najbrž tudi etimološki izvor besede). Pri odgovoru na vprašanje, katera so ta dejstva, si je mogoče pomagati s Slovenskim računovodskim standardom št. 21. Točka 21.9. v drugem odstavku določa, da je knjigovodska listina verodostojna, če se pri njenem kontroliranju pokaže, da strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, lahko na njeni podlagi popolnoma jasno in brez kakih dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka.

O naravi postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine ter njegovem namenu govorijo razlogi sklepa VSL, opr. št. III Cp 1293/2001 z 12.9.2001.2 Ti razlogi poudarjajo visoko stopnjo verjetnosti obstoja denarne terjatev, ki izhaja iz takšne listine, zaradi česar izvršilno sodišče nima pooblastila preverjati resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje. To pooblastilo sodišče pridobi šele z dolžnikovim ugovorom. Takšna ureditev uresničuje učinkovito sodno varstvo, obenem pa dolžnikove pravice niso v ničemer prizadete, saj z ugovorom lahko oporeka resničnost tistega, kar je v takšnem računu navedeno.

Visoka stopnja verjetnosti je knjigovodski listini (med katere spada tudi faktura) priznana iz več razlogov. Najprej zato, ker je iz nje razvidna zveznost s pravnim poslom (v konkretnem primeru z najemno pogodbo, po kateri je bil najemodajalec zavezan najemniku izdajati račune, ta pa je bil dolžan najemnino plačati na žiro račun najemodajalca, ki je bila družba z omejeno odgovornostjo). Gre za poslovanje, ki je podvrženo pravilom Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. list št. 89/98; ZDDV), v konkretnem primeru pa tudi za poslovanje gospodarske družbe, ki je po 50. členu ZGD dolžna voditi poslovne knjige v skladu s podrobnimi pravili o računovodenju, ki jih določajo računovodski standardi (osmi odstavek 51. člena ZGD).

Računi, ki so bili skupaj s pogodbo priloženi predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ustrezajo prej navedenemu pojmu fakture. Ker drugi odstavek 23. člena ZIZ faktur ne loči na tiste, ki ustrezajo pojmu verodostojne listine in na tiste, ki tega pogoja ne izpolnjujejo, je v konkretnem primeru fakturi mogoče odreči lastnost verodostojne listine edino s pomočjo argumenta teleološke redukcij.3 Razlogov, ki bi utemeljevali uporabo tega argumenta v obravnavani zadevi, ni. Izdajatelj fakture je bila kapitalska družba, ki je dolžna voditi poslovne knjige in o poslovnih dogodkih izdajati knjigovodske listine, vse te listine pa so lahko predmet revidiranja (1. člen Zrev-1).

Pritožbeno sodišče se sicer ni izrecno sklicevalo na argument teleološke redukcije kot razlog za zavrnitev predloga za izvršbo, ga je pa uporabilo s tem, da je fakturi izven meja jezikovne razlage drugega odstavka 23. člena ZIZ odreklo lastnost verodostojne listine. Razlog, da naj bi pojem verodostojne listine v obravnavanem primeru po zakonodajalčevem namenu ne zajemal faktur, na katere se opira predlog za izvršbo, naj bi bil v tem, da gre za terjatev iz pravnega razmerja, ki ni predstavljalo poslovne dejavnosti upnika (torej dejavnosti, ki je vpisana v sodni register). Pri tem se je oprlo na računovodski standard št. 21. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče argument teleološke redukcije uporabilo napačno. Pritožbeno sodišče se namreč ni ukvarjalo z zakonodajalčevim namenom za ureditev postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine ter z ratiom, zaradi katerega se nekaterim listinam prizna lastnost verodostojnosti. Oprlo se je zgolj na točko 21.1. računovodskega standarda št. 21, ki pravi: Knjigovodska listina se sestavi za vsak poslovni dogodek, ki se v zvezi s poslovanjem podjetja pokaže v spremembi sredstev ali obveznosti do virov sredstev ali pa v nastanku odhodkov in prihodkov. Knjigovodske listine se sestavljajo tudi v zvezi s poslovnimi dogodki, ki so predmet zunaj bilančne evidence. Ne glede na to, da je po stališču vrhovnega sodišča razlaga tega računovodskega standarda s strani pritožbenega sodišča napačna ter da je gospodarska družba dolžna sestaviti knjigovodsko listino tudi za poslovne dogodke, ki so zunaj njene registrske dejavnosti,(4) pa to za rešitev v obravnavani zadevi niti ni odločilnega pomena. Odločilnega pomena je to, da fakturi, ki je izdana ter so v njej navedena vsa potrebna dejstva ter predstavlja listino o delu poslovanja gospodarske družbe, in ki mora biti v skladu z drugim odstavkom 51. člena ZGD tudi predmet letnega računovodskega izkaza, ni mogoče odreči, da izkazuje visoko stopnjo verjetnosti obstoja denarne terjatve zgolj zato, ker poslovni dogodek ne izvira iz dejavnosti, ki bi bila vpisana v sodni register.

Ker je pritožbeno sodišče napačno uporabilo določbo drugega odstavka 23. člena ZIZ, je vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP sklepa nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje. Izvršilno sodišče bo moralo v nadaljevanju odločiti o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

Op. št. 1: Slovenske računovodske standarde na podlagi 2. člena Zakona o računovodstvu (Uradni list RS, št. 23-1032/1999, zadnja sprememba Uradni list RS, št. 30-1253/2002; ZR) sprejema Slovenski inštitut za revizijo, ustanovljen na podlagi Zakona o revidiranju (Uradni list RS, št. 32/93 in 65/93; Zrev). V obravnavani zadevi pa je treba uporabiti še Računovodske standarde - Knjigovodske listine (1993), ki jih je sprejel izvršni odbor Zveze računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije 21. aprila 1993. Op. št. 2: Odločba je dostopna v brezplačni bazi sodne prakse na naslovu www.sodnapraksa.si Op. št. 3: Podrobneje o naravi tega argumenta glej v: M. Pavčnik, Teorija prava, Ljubljana 2001, str. 281. Op. št. (4): Računovodski standard št. 21 iz leta 2002, s katerim je prenehal veljati standard iz leta 1993, ima nekoliko spremenjeno besedilo ter že sam po sebi odpravlja vsak dvom: Knjigovodske listine so praviloma v posebni obliki sestavljeni zapisi o poslovnih dogodkih (tudi o tistih, ki so izkazani v zunaj bilančnih razvidih), ki spreminjajo sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke in odhodke. Uporabljajo se za prenašanje knjigovodskih podatkov. Lahko so tudi v obliki elektronskih zapisov.