Jedro

V konkretnem primeru iz tožbe izhaja, da se tožnik ne strinja z odločitvijo višjega sodišča o njegovi pritožbi zoper dva sklepa okrajnega sodišča. Postopek se je torej vodil pred rednim sodiščem in sicer najprej pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, potem pa pred Višjim sodiščem v Ljubljani. Šlo je za pravdno zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in ne za upravno zadevo. Zaradi tega tožnik odločitev, ki jih je sprejelo sodišče v navedeni zadevi, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Sodno varstvo zoper take akte je zagotovljeno v civilnem sodnem postopku pred rednim sodiščem.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožbo tožnika zoper dva sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani. Z enim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo zaradi motenja posesti, ki jo je vložil tožnik zoper toženo stranko A.A., odločanje o zahtevku za plačilo odškodnine pa izločilo. Z drugim sklepom pa je prvostopenjsko sodišče tožniku naložilo povrnitev stroškov postopka.

2. Tožnik je zoper zgoraj navedeni sklep Višjega sodišča v Ljubljani vložil tožbo v upravnem sporu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršenja ustavnih pravic iz 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS). V tožbi sodišču očita, da v sklepu manjkajo nekateri podatki ter pojasnjuje, da je na poziv sodišča prve stopnje dopolnil tožbo tako, kot je bilo potrebno. Meni, da bi bilo potrebno njegovo tožbo obravnavati po vsebini. Tožnik sodišču očita kršitev 23. in 25. člena URS ter kršitev kodeksa sodniške etike. Oporeka tudi odmeri stroškov postopka, ki jih mora tožnik povrniti nasprotni stranki. Zaradi narave svoje odločitve sodišče podrobneje tožbe ne povzema. Tožnik predlaga, naj sodišče sklep Višjega sodišča V Ljubljani odpravi in odloči, da se njegovi tožbi zaradi motenja posesti ugodi in da ni ničesar dolžan plačati toženi stranki. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka tega upravnega spora.

3. Sodišče tožbe ni poslalo toženi stranki in stranki z interesom A.A. v odgovor, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

K točki I izreka:

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Skladno s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. V skladu s 3. členom ZUS-1 pa upravni akti med drugim niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Odločbe sodišča in posledično temu procesna dejanja sodišča, ki vodijo k tem odločbam, torej ne morejo biti akti, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, saj gre za odločitve organov sodne veje oblasti, sprejete v skladu z izvrševanjem njihovih ustavnih pristojnosti. Ker pa tožnik navaja, da vlaga tožbo tudi zaradi kršitve ustavne pravice do sodnega varstva (23. člen URS) in pravnega sredstva (25. člen URS), je sodišče preverilo, ali obstajajo procesne predpostavke za obravnavanje tožbe po 4. členu ZUS-1, ki se nanaša na upravne spore zaradi varstva ustavnih pravic. V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Gre za tako imenovano subsidiarno sodno varstvo, pri katerem lahko stranke v upravnem sporu izpodbijajo tudi tiste akte, ki niso upravni akti, če je bilo z njimi poseženo v človekovo pravico. Pri tem pa je eden od pogojev, da je sodno varstvo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic zagotovljeno, tudi ta, da stranki ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

6. V konkretnem primeru iz tožbe izhaja, da se tožnik ne strinja z odločitvijo višjega sodišča o njegovi pritožbi zoper dva sklepa okrajnega sodišča. Postopek se je torej vodil pred rednim sodiščem in sicer najprej pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, potem pa pred Višjim sodiščem v Ljubljani. Šlo je za pravdno zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in ne za upravno zadevo. Zaradi tega tožnik odločitev, ki jih je sprejelo sodišče v navedeni zadevi, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. To odločitev bi lahko izpodbijal le s pravnimi sredstvi, vloženimi pred rednim sodiščem in po izčrpanju vseh rednih pravnih sredstev v primeru kršitve ustavnih pravic z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem. Izpodbijanega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani glede na njegovo naravo kot akta sodišča ni mogoče šteti za posamični akt, kot je zajet v 4. členu ZUS-1. Sodno varstvo zoper take akte je zagotovljeno v civilnem sodnem postopku pred rednim sodiščem.

7. Na tem mestu želi sodišče opozoriti še na stališče iz sklepa Vrhovnega sodišča RS št. I Up 178/2015 z dne 6. 4. 2016, kjer je Vrhovno sodišče RS izrazilo stališče, da zoper posamične akte sodnikov ne samo, da ni zagotovljen upravni spor po 2. členu ZUS-1, ampak je treba tudi upoštevati, da to, da je o zadevi odločal sodnik, že samo po sebi pomeni, da je stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno (točka 10 obrazložitve navedenega sklepa). V istem sklepu vrhovno sodišče tudi navaja, da je sicer že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev (točka 11 obrazložitve). Navedeni sklep se je sicer nanašal na odločitev preiskovalnega sodnika, vendar pa ne glede na navedeno velja stališče vrhovnega sodišča, da ko gre za odločitve rednih sodišč, tožba v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic zoper take odločitve ni mogoča. 8. Ker torej akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki bi se lahko izpodbijal s tožbo v upravnem sporu, je sodišče iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb tožeče stranke v postopku ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

9. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi tožnik sam svoje stroške postopka, zato skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka.