Jedro

Ne glede na to, da je bila obnova ograje, ki jo je stranka opravila brez ustreznega dovoljenja, že končana, je urbanistični inšpektor še vedno dolžan in upravičen od stranke terjati, da v roku obnovo priglasi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo urbanistične inšpekcije Mestne uprave za inšpekcijske službe, s katero je odredila, da morata tožeči stranki takoj po prejemu odločbe ustaviti gradnjo ograje v dolžini 4 m in kovinskih vrat, prav tako v dolžini 4 m, ki ju gradita na zemljišču s parc.št. 1869/12, dokler si ne pridobita odločbe o dovolitvi priglašenih del ter da morata v enem mesecu po prejemu odločbe priglasiti graditev pri pristojnem upravnem organu. V obrazložitvi navaja, da bi si tožeči stranki morali v skladu z odlokom mesta Ljubljana o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin (Uradni list SRS, št. 42/85) pridobiti odločbo o dovolitvi priglašenih del tudi za vzdrževalna dela na obstoječi ograji, česar pa si nista pridobili. Prvostopni organ je v postopku ugotovil, da je bila dne 8.4.1991 tožečima strankama izdana odločba o dovolitvi priglašenih del le za obnovo ograje na zemljišču s parc.št. 1869/15, ne pa tudi na zemljišču s parc.št. 1869/12 iste k.o. Tožeči stranki v tožbi izpodbijata navedeno odločbo, ker tožena stranka ni upoštevala, da sta tožeči stranki lastnika oziroma uživalca pravice uporabe dela zemljišča, na katerem stoji sporna ograja, da ta ograja stoji že od vsega začetka na parc.št. 1869/15, da je bila ob postavitvi navedene ograje pot - parc.št. 1869/12 vrisana le do njune parcele in je bila ta podaljšana naknadno, ko je ograja že stala in je bila vrisana brez njune vednosti ter da je inšpekcijski organ zahteval ustavitev del, ki so bila narejena in končana že pred 20 leti. Zato predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 in 48/90 - ZUN), ki je veljal v času izdaje prvostopne odločbe, v 74. členu določa, da če se gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali brez odločbe o dovolitvi priglašenih del na območju, kjer je sicer graditev dovoljena, odredi organ urbanistične inšpekcije, da se gradnja ustavi, dokler investitor ne pridobi lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del ter da mora investitor zaprositi za lokacijsko dovoljenje ali priglasiti graditev v enem mesecu po izdanem ukrepu. Sodišče je iz podatkov v spisih ugotovilo, da tožeči stranki, tako kot to ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi, za obnovo ograje in kovinskih vrat na parc.št. 1869/12, ki sta jo, tako kot sami navajata, dokončali v letu 1991, nista pridobili odločbe o dovolitvi priglašenih del. Zato sta po mnenju sodišča tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka odločila v skladu z že navedenim materialnim predpisom, ki ureja to področje. Po pregledu spisovnih podatkov sodišče ne dvomi, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da stoji sporna ograja na parc.št. 1869/12, ki je bila že leta 1967 v zemljiški knjigi vknjižena kot družbena lastnina v uporabi občine. Zato so tožbene navedbe, ki se nanašajo na to vprašanje, po presoji sodišča v tem primeru brezpredmetne in se glede njih sodišče v celoti pridružuje mnenju tožene stranke v izpodbijani odločbi. Na odločitev v tem upravnem sporu tudi ne more vplivati tožbena navedba, da je bila ograja zgrajena že pred 20 leti, če je bila v letu 1991 obnovljena, kot sta navajali sami tožeči stranki v upravnem postopku. Če je bila obnova že v letu 1991 končana, je ukrep ustavitve gradnje sicer odveč, toda ker sta tožeči stranki obnovo opravili brez ustreznega dovoljenja, je bil urbanistični inšpektor še vedno dolžan in upravičen od njiju terjati, da v roku obnovo priglasita.

Ker je glede na obrazloženo izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).