Jedro

Predpostavka za odškodninsko odgovornost članov poslovodstva po 1. točki prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 442. člena ZFPPIPP je podana ravno v primeru, ko poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka oziroma pred začetkom postopka izbrisa ni opravilo dejanj iz 35. do 39. člena tega zakona, ki bi zagotovile finančno prestrukturiranje družbe, med drugim tudi z zagotovitvijo povečanja osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki, če je to potrebno, oziroma vsaj preverilo možnost takšnega postopanja s pripravo poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja. Če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi takšnih opustitev ali dejanj poslovodstva škodo, ki je enaka znesku njegove terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta prvi in drugi toženec dolžna nerazdelno plačati tožnici 2.995,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2009 do plačila in 130,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2009 do plačila (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Tožencema je naložilo tudi nerazdelno plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 754,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper takšno odločitev se brez pooblaščenca pritožuje drugi toženec. Navaja, da pri pregledu dokumentacije M. d.o.o. ni našel dokumentacije o terjatvi, z neplačilom katere naj bi bila tožnica oškodovana. Meni, da bi bilo zato primerno, da tožnica priloži dokazila o prevzemu blaga, kar do sedaj ni storila. Dodaja, da osebno nikdar ni naročil ali prejel nobenega blaga od tožnice. Ker je družba imela več dobaviteljev, se je na naroku lahko zmotil in imel v mislih kakšnega drugega dobavitelja. V zvezi z očitanimi opustitvami navaja, da tožnica zaradi njih ni bila materialno oškodovana. V trenutku izbrisa podjetje ni imelo nobenega premoženja in tudi v primeru stečaja ali prisilne poravnave ne bi bilo za tožnico drugače. Če bi tožnica ravnala kot dober gospodar, bi podala predlog za rubež premičnin, za kar je imela več kot dve leti časa in ta rubež bi bil zagotovo uspešen, saj je podjetje imelo zadosti premoženja za poplačilo dolga. Dodaja, da kot 50-odsotni lastnik ni mogel sprožiti potrebnih postopkov, ker v podjetju ni bilo soglasja zanje. Meni tudi, da je sodba nepravična v delu, ko zahteva nerazdelno poplačilo dolga. Glede na to, da je imel le 50-odstotni poslovni delež in da o pomembnih stvareh ni mogel odločati sam, bi bilo edino pravilno temu primerno razdeliti tudi odgovornost. Stroškov s pritožbo ne priglaša. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v obravnavani zadevi vtožuje škodo zaradi neplačila terjatve do izbrisane družbe od drugega toženca kot njenega poslovodje na podlagi 2. točke prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP, v skladu s katero izbris iz sodnega registra ne vpliva na pravico upnika izbrisane pravne osebe, da zahteva povrnitev škode od članov poslovodstva ali organa nadzora izbrisane družbe.

6. Drugi toženec tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal obstoju terjatve, zaradi neplačila katere tožnica v tem postopku vtožuje odškodnino. Trditve o tem, da nikdar ni naročil ali prejel blaga tožnice, predstavljajo zato pritožbeno novoto, ki je – v odsotnosti trditev o opravičljivosti takšnega navajanja šele v postopku pred sodiščem druge stopnje – neupoštevna (337. člen ZPP).

7. Prav tako ni mogoče slediti razlogovanju drugega toženca, da škoda tožnici ni nastala, ker bi – upoštevaje odsotnost premoženja izbrisane družbe – tožnica ostala nepoplačana tudi v stečajnem postopku. Predpostavka za odškodninsko odgovornost članov poslovodstva po 1. točki prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 442. člena ZFPPIPP je namreč podana ravno v primeru, ko poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka oziroma pred začetkom postopka izbrisa ni opravilo dejanj iz 35. do 39. člena tega zakona, ki bi zagotovile finančno prestrukturiranje družbe, med drugim tudi z zagotovitvijo povečanja osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki, če je to potrebno, oziroma vsaj preverilo možnost takšnega postopanja s pripravo poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja. Če poslovodstvo ne dokaže drugače, velja, da je imel upnik zaradi takšnih opustitev ali dejanj poslovodstva škodo, ki je enaka znesku njegove terjatve (2. točka tretjega odstavka 442. člena v zvezi z drugim odstavkom 42. člena ZFPPIPP). Drugi toženec tekom postopka ni ugovarjal, da bi podvzel kakršne koli ukrepe iz 35. do 39. člena ZFPPIPP. Trditev o tem, da bi tožnica tudi v stečajnem postopku ostala nepoplačana, pa drugi toženec ni konkretiziral, niti zanje tekom postopka ni ponudil nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje jih posledično ni moglo preveriti v smislu možnosti razbremenitve odgovornosti po drugem odstavku 42. člena ZFPPIPP.

8. Trditve, da je tožnica sama odgovorna za nastanek škode v višini neplačane terjatve, ker ni pravočasno predlagala rubeža premičnin izbrisane družbe, s prodajo katerih bi lahko dosegla poplačilo svoje terjatve, pa drugi toženec prvič podaja v pritožbi. Ker takšne novote ne opraviči, je sodišče druge stopnje ne more upoštevati (337. člen ZPP).

9. V zvezi z navedbami, da je bil drugi toženec zgolj 50-odstotni lastnik, zaradi česar ni mogel sprožiti ustreznih postopkov brez soglasja drugega družbenika, ki ga ni bilo, pa velja poudariti, da odškodninski zahtevek v konkretnem primeru temelji na neizpodbijani ugotovitvi, da je bil drugi toženec namestnik direktorja in torej poslovodja izbrisane družbe, ne pa na dejstvu lastništva poslovnih deležev. V skladu s petim odstavkom 42. člena ZFPPIPP se lahko namreč član poslovodstva (in ne nujno družbenik) v celoti ali delno oprosti odškodninske odgovornosti za škodo le, če dokaže, da je celotna škoda ali del škode nastal zaradi dogodkov ali ravnanja drugih oseb, in jih poslovodstvo, čeprav je ravnalo v skladu s profesionalno skrbnostjo poslovno-finančne stroke in stroke upravljanja podjetij, ni moglo preprečiti niti odvrniti ali omejiti njihovih škodljivih posledic.

10. Posamezen član poslovodstva pa je prost odgovornosti za škodo, če dokaže (kumulativno), da dejanj, določenih v 35. do 39. členu ZFPPIPP, ni mogel opraviti samostojno in je na seji predlagal, da se opravijo, a so drugi člani poslovodstva temu nasprotovali, ali član poslovodstva, ki je bil v notranjem razmerju med člani odgovoren za finančno poslovanja družbe, ni pravočasno prijavil ustreznih strokovnih podlag. Glede na povzeto zakonsko ureditev je trditvena podlaga drugega toženca preskopa, hkrati pa nepodprta z dokaznimi predlogi, da bi jo sodišče prve stopnje na podlagi povzetih določb ZFPPIPP lahko preizkusilo.

11. Glede na pojasnjeno je sodišče druge stopnje pritožbo drugega toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Sodišče druge stopnje tožnici ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, ker ti upoštevajoč njegovo vsebino za odločitev o pritožbi niso bilo potrebni (155. člen ZPP).