Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s pisnim opozorilom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nesorazmerno posegla v svobodo izražanja tožnice, ki je delovala v položaju sindikalne predstavnice in ne zaposlene delavke, saj se navodilo v zvezi z dajanjem izjav za medije, četudi s ciljem usklajenega, organiziranega, premišljenega ter nerazpršenega komuniciranja z javnostmi, ne more raztezati tudi na medijske izjave, ki jih poda sindikat oziroma njegov predstavnik glede položaja delavcev pri delodajalcu in njihovimi interesi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, ter da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni zakonito prenehalo 12. 1. 2021, temveč je trajalo, razen v obdobju od 2. 2. 2021 do 20. 3. 2021, do odločitve sodišča prve stopnje dne 8. 10. 2021 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici prizna delovno dobo za čas od 13. 1. 2021 do 1. 2. 2021 ter od 21. 3. 2021 do 8. 10. 2021, jo za to obdobje prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ, ter ji obračuna mesečno plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, v bruto višini 2.497,46 EUR, zmanjšano za denarno nadomestilo med brezposelnostjo v višini 892,50 EUR mesečno, ter ji po odvodu davkov in prispevkov za socialno varnost izplača pripadajoče neto zneske plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu, od plače preteklega meseca do plačila (točka II izreka). Zavrnilo je (primarni) tožbeni zahtevek za reintegracijo (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici obračuna denarno povračilo v višini štirih bruto plač, kar znaša 9.989,84 EUR, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača ustrezni neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višje denarno povračilo (do zneska 19.979,68 EUR) pa je zavrnilo (točka IV izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 1.521,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o sodni razvezi in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku za vrnitev nazaj na delo k toženi stranki. Podredno, za primer, da pritožbeno sodišče odločitve o sodni razvezi ne bi spremenilo, pa se pritožuje zoper odločitev o višini denarnega povračila in predlaga ustrezno zvišanje. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je s tem, ko je bil pri toženi stranki ukinjen oddelek računovodstva in vsa delovna mesta tega oddelka, vključno s tožničinim, nastopila objektivna okoliščina nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Zavzema se za vzpostavitev takšnega stanja kot je bilo pred nezakonito odpovedjo, ta pa terja vrnitev tožnice na delo. V zvezi s tem navaja, da bi v posledici ukinitve njenega delovnega mesta prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tako kot ostali zaposleni v računovodstvu, zato bi ji morala tožena stranka kot predsednici sindikata na podlagi 112. člena ZDR-1 zagotoviti varstvo pred odpovedjo do poteka funkcije sindikalne predstavnice oziroma še eno leto po tem. Opozarja, da se je tožena stranka s podajo nezakonite odpovedi iz krivdnega razloga izognila zagotavljanju tega varstva, ker bi ji morala ponuditi drugo ustrezno zaposlitev na delovnih mestih, za katera se zahteva VII/2 stopnja izobrazbe brez posebne smeri, s takšnimi prostimi delovnimi mesti pa je tudi razpolagala. Glede višine denarnega povračila meni, da dosledno upoštevanje vseh okoliščin narekuje prisojo višjega zneska denarnega povračila. Navaja, da bi bilo že na podlagi trajanja delovne dobe pri toženi stranki denarno povračilo pravilno odmerjeno v višini 6 plač, dodatno pa višje denarno povračilo utemeljujejo druge posebne okoliščine, zagrešene s strani tožene stranke, ter dejstvo, da tožnica ni prejela odpravnine. Poudarja, da če bi imela objektivno (in ne relativno) dobre možnosti za zaposlitev, bi ostala zaposlena pri drugem (vmesnem) delodajalcu, tako pa je opozorila na posredovanje direktorja tožene stranke pri novem delodajalcu o tem, da je konfliktna, zaradi česar je zaposlitev izgubila in nato do dne zaključka glavne obravnave ni našla nove. Takšno dejansko stanje ne potrjuje tožničinih dobrih možnosti za zaposlitev, zato je v tem delu odločitev sodišča nasprotna dejstvom, ki izvirajo iz vsebine listin, ter tako obremenjena z bistveno kršitvijo postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Zoper ugodilni del sodbe (točke I, II, IV, V izreka) se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. V pritožbi ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, s katerimi utemeljuje utemeljenost pisnega opozorila pred odpovedjo, ter navedbe, ki se nanašajo na očitek iz odpovedi. V zvezi s presojo pisnega opozorila se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica izjave za medije ni podala kot zaposlena pri toženi stranki, ampak kot predsednica sindikata. Navaja, da tožnica ni izvajala sindikalne dejavnosti in sindikalnega boja, saj se s svojimi izjavami ni „borila“ za zaposlene pri toženi stranki kot delodajalcu, ampak se je opredeljevala do poslovanja in delovanja tožene stranke. Meni, da bi se tožnica kot predsednica sindikata in zaposlena pri toženi stranki morala izogniti situacijam, ko bi z izvajanjem sindikalne dejavnosti kršila svoje delovnopravne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je neupravičeno posegla v tožničino svobodo izražanja, ob tem pa meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je ta pravica omejena s pravicami drugih, v konkretnem primeru s pravicami delodajalca. Poudarja, da ima delodajalec pristojnost, da organizirano in usklajeno komunicira z javnostmi ter v tej zvezi sprejema ukrepe, da komunikacija z mediji ni razpršena ali prepuščena samovoljnim izjavam zaposlenih, ampak je premišljena, usklajena z direktorjem tožene stranke ter namenjena zagotavljanju čim bolj objektivnih informacij in varovanju ugleda in dobrega imena delodajalca. Čeprav mora biti varstvo svobode izražanja zagotovljeno tudi na delovnem mestu, je treba upoštevati, da imajo zaposleni do delodajalca tudi dolžnost lojalnosti, zadržanosti in diskretnosti. V zvezi s presojo očitka, na katerem temelji odpoved, vztraja pri navedbah, ki jih je podala že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja iz 34. in 37. člena ZDR-1 ter 11. člena pogodbe o zaposlitvi. Zatrjuje, da navodilo direktorja tožene stranke, da ga tožnica pred kakršnimkoli komuniciranjem z Mestno občino A. (v nadaljevanju: MO A.) predhodno obvesti in da ne komunicira brez njegove vednosti, ni prepovedalo komunikacije, ampak je tožnici omejilo možnost samostojnega sodelovanja z MO A., kar je povsem legitimen ukrep delodajalca. Tožnici je bila še vedno omogočena komunikacija z MO A., vendar je morala (oziroma bi morala) pred kakršnimkoli komuniciranjem predhodno obvestiti direktorja. Nasprotuje tudi višini denarnega povračila, ki ga je sodišče prve stopnje dosodilo tožnici, z izpostavljanjem, da je odmerjeno denarno povračilo na zgornji meji, kar potrjuje, da je pretirano.

4. Obe stranki odgovarjata na pritožbo nasprotne stranke in predlagata njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba tožnice.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da so razlogi sodišča prve stopnje o tožničinih dobrih možnostih za zaposlitev protispisni, pri čemer ne obrazloži, vsebino katerih listin naj bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno povzelo, zato pritožbeno sodišče teh navedb ne more preveriti, na obstoj te kršitve pa ne pazi po uradni dolžnosti.

8. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, ki je ustrezno raziskalo, ocenilo in obrazložilo odločilna dejstva spora, tako da niso utemeljeni pritožbeni očitki v smeri zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

9. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2016 na delovnem mestu Računovodja VII/2 (1), in sicer je opravljala delo vodje finančno računovodske službe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 16. 11. 2020, ker je ugotovilo, da ni podana kršitev iz obdobja med 6. in 10. januarjem 2020, ki je bila predmet pisnega opozorila pred odpovedjo (v zvezi z neupoštevanjem navodila o predhodnem usklajevanju izjav za medije z direktorjem tožene stranke), in tudi ne kršitev z dne 25. 9. 2020, ki je bila predmet same odpovedi (glede komuniciranja z ustanoviteljem tožene stranke brez predhodne seznanitve direktorja tožene stranke).

10. Glede očitka, ki je bil predmet pisnega opozorila, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta v zvezi s tožničino izjavo za časopis B. relevantni njena vsebina ter vloga, v kateri jo je tožnica podala, zato je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje tožene stranke pri stališču, da je tožnica v vsakem primeru kršila delovnopravno obveznost oziroma navodilo delodajalca že s tem, ko sporne izjave, ne glede na njeno vsebino, ni predhodno uskladila z direktorjem tožene stranke. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica novinarju časopisa B. posredovala zgolj informacijo sindikalne narave, in sicer število delavcev, ki so na sestanku sindikata glasovali za nezaupnico direktorju, zato ne drži pritožbeno zatrjevanje, da se je tožnica s tem opredeljevala do poslovanja in delovanja tožene stranke. S strani tožnice zatrjevanega dejstva, da je novinar preostale informacije oziroma vsebino članka (o tem, da delavci niso prejeli letnih ocen, o njihovem razočaranju nad direktorjem, ter nasploh o očitkih zoper direktorja) dobesedno prepisal iz sporočila, ki ga je tožnica poslala članom sveta zavoda (A10, A11), pa tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni prerekala. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da od tožnice ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi navedeno izjavo oziroma informacijo predhodno usklajevala z direktorjem, saj je ni podala v vlogi zaposlene v računovodstvu, temveč v vlogi predsednice sindikata pri toženi stranki, kot je bila v članku tudi predstavljena. Tožena stranka zmotno navaja, da pri tem ni šlo za sindikalni boj oziroma izvajanje sindikalne dejavnosti, saj je bila na tem sestanku obravnavana tematika kršitve pravic delavcev in zakonodaje, kar nedvomno sodi v okvir sindikalnega delovanja. Razumevanje navodila, da je potrebno kakršnekoli izjave, ki jih kdo od zaposlenih daje za medije, predhodno uskladiti z direktorjem, za katerega se zavzema tožena stranka, pa bi v konkretnem primeru pomenilo nedopusten poseg delodajalca v sindikalno svobodo in neodvisno delovanje sindikata.

11. Pri presoji tožničine izjave gre za tehtanje med svobodo izražanja, ki je po prvem odstavku 39. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91-I) in 10. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP; Ur. l. RS, št. 33/94, MP, št. 7-41/94) ena od temeljnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in dolžnostjo lojalnosti in diskretnosti, ki jo ima tožnica kot zaposlena do svojega delodajalca. Ob upoštevanju kriterijev, ki so bili poudarjeni v zadevah Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) Guja proti Moldaviji (št. 14277/04), Heinish proti Nemčiji (št. 28274/08) in Fuentes Bobo proti Španiji (št. 39293/98), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s pisnim opozorilom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nesorazmerno posegla v svobodo izražanja tožnice, ki je delovala v položaju sindikalne predstavnice in ne zaposlene delavke, saj se konkretno navodilo v zvezi z dajanjem izjav za medije, četudi s ciljem usklajenega, organiziranega, premišljenega ter nerazpršenega komuniciranja z javnostmi, ne more raztezati tudi na medijske izjave, ki jih poda sindikat oziroma njegov predstavnik glede položaja delavcev pri delodajalcu in njihovimi interesi.

12. Četudi je sodišče prve stopnje izpodbijano odpoved ugotovilo za nezakonito že iz razloga neutemeljenosti pisnega opozorila, je vendarle presojalo še kršitev iz same odpovedi, pritožbeno sodišče pa pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o tem, da tudi kršitev iz odpovedi ni podana. Tožena stranka v pritožbi temu nasprotuje z obširnimi in ponovljenimi navedbami, ki jih je ustrezno presojalo in nanje odgovorilo že sodišče prve stopnje. Odpoved iz krivdnega razloga se je nanašala na očitek, da je tožnica s poslanim elektronskim sporočilom predstavniku ustanovitelja tožene stranke, tj. na Mestni občini A. (MO A.) dne 25. 9. 2020, v katerem je navajala neresnična, škodljiva in žaljiva dejstva, ravnala v nasprotju z izrecnimi navodili direktorja tožene stranke glede dolžnosti predhodnega obveščanja o (kakršnikoli) nameravani komunikaciji z MO A. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je skladno s pravilom notranjega stopenjskega obveščanja po Kodeksu ravnanja javnih uslužbencev tožnica na odgovorno osebo na Uradu za C. na MO A. obrnila v okviru opravljanja svojega dela vodje računovodske službe, ki zaradi pomanjkljivih podatkov s strani direktorja ter njegove neodzivnosti ni mogla ažurno in pravilno opravljati računovodskih nalog in poročanja. Pravilno je presodilo: − da je bila s strani tožnice posredovana informacija v zvezi z neodzivnostjo direktorja, ki večkrat zaprošenih podatkov ni posredoval, finančnim načrtom in pomanjkljivimi podatki, v javnem interesu (tožena stranka je bila tedaj namreč javni zavod, katerega ustanoviteljica je MO A., in je posredni uporabnik proračuna občine); − da motivi tožnice za posredovanje informacije niso bili zgolj v tem, da računovodsko službo obrani obtožb in očitkov direktorja v zvezi s pripravo polletnega poročila, temveč se je kot vodja računovodske službe ter kot predsednica sindikata zavzela za zaposlene in za pravilno računovodsko poročanje; − da posredovana informacija ni bila brez podlage oziroma neresnična, zato prizadetega ugleda tožene stranke ne gre pripisati ravnanju tožnice; − da je bila teža oziroma strogost sankcije, ki jo je utrpela tožnica, najhujša (prenehanje delovnega razmerja).

13. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožničin položaj primerljiv z varovanim položajem „žvižgača“, kršitve ni ugotovilo. Vztrajanje tožene stranke v pritožbi na drugačnem stališču ni utemeljeno.

14. V posledici ugotovitve nezakonite odpovedi je sodišče prve stopnje ugodilo reparacijskemu zahtevku, pogodbo o zaposlitvi pa je sodno razvezalo. Ni torej sledilo zahtevku za vrnitev nazaj na delo k toženi stranki, čemur tožnica v pritožbi neuspešno nasprotuje, ko poudarja, da če ji delovno razmerje ne bi (nezakonito) prenehalo na podlagi odpovedi iz krivdnega razloga, bi ji v posledici ukinitve delovnega mesta prenehalo na podlagi odpovedi iz poslovnega razloga, v tem primeru pa bi ji tožena stranka zaradi varstva pred odpovedjo, ki ga kot predsednica sindikata uživa na podlagi 112. člena ZDR-1, morala ponuditi drugo prosto delovno mesto, ki ustreza njeni izobrazbi (stopnja VII/2) in bi ga tožnica lahko zasedla. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o sodni razvezi sledilo navedbam tožene stranke, da pri njej ni potrebe po opravljanju tožničinega dela, saj delovno mesto tožnice ne obstaja več zaradi ukinitve celotnega oddelka računovodstva, in pravilno kot bistveno upoštevalo stališče, da je nadaljevanje delovnega razmerja oziroma reintegracija mogoča samo po dotedanji, nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Iz pritožbenih navedb tožnice v zvezi s tem izhaja njeno zmotno prepričanje, da je lahko zaradi upravičenosti do omenjenega varstva reintegrirana na povsem drugo delovno mesto, kot ga je opravljala prej, ob upoštevanju, da to ustreza njeni izobrazbi. Za takšno široko razlago varstva predstavnikov delavcev pred odpovedjo, kot se zavzema tožnica, pa ni zakonske podlage.

15. Pri določitvi višine denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 je sodišče prve stopnje poleg relativno kratkega trajanja zaposlitve tožnice pri toženi stranki (do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja štiri polna leta) ter njenih relativno dobrih možnosti za zaposlitev zaradi visoke stopnje izobrazbe ekonomske smeri, upoštevalo tudi okoliščine, da je bila odpoved iz krivdnega razloga nezakonita zaradi neupravičenega posega v tožničino svobodo izražanja, ter da zaradi nezakonite odpovedi ni bila deležna posebnega varstva kot sindikalna predstavnica. Za odmero denarnega povračila ob sodni razvezi sta sicer bistvena kriterija prav delovna doba pri delodajalcu in možnosti delavca za novo zaposlitev.1 Navedbe tožnice o tem, da naj bi direktor tožene stranke posredoval pri novem (vmesnem) delodajalcu in ga seznanil, da je tožnica konfliktna, zaradi česar je zaposlitev tam izgubila, pa predstavlja zgolj domnevo oziroma sum, ki ni z ničimer izkazan, zato navedeno ne more pomeniti neobstoja dobrih zaposlitvenih možnosti tožnice. Na podlagi navedenih ugotovitev, predvsem krajše delovne dobe pri toženi stranki, ni podlage za zvišanje prisojenega denarnega povračila, ne glede na dejstvo, da tožnica ni prejela odpravnine. Pri odmeri denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 namreč ni odločilno, ali bi delavcu pripadala odpravnina ter v kakšni višini. Gre za dva različna delovnopravna instituta, ki ju med seboj ni mogoče primerjati in posledično tudi ni mogoče višine denarnega povračila določiti upoštevaje odpravnino.

16. Prav tako neutemeljeno se za znižanje prisojenega denarnega povračila pavšalno zavzema tožena stranka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pri odmeri le-tega sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse okoliščine v okviru 118. člena ZDR-1 in tožnici prisodilo ustrezno in primerno denarno povračilo v višini štirih plač, četudi na zgornji meji.

17. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da delni uspeh tožnice z zahtevkom za plačilo denarnega povračila vpliva na odločitev o stroških. V obravnavani zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem se šteje, da je delavec v celoti uspel, če je uspel z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, saj delež uspeha z zahtevkom za plačilo denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi na odločitev o stroških postopka nima vpliva, ker ne gre za samostojni denarni zahtevek, ampak je neločljivo povezan s prenehanjem delovnega razmerja in izvira iz spora o prenehanju delovnega razmerja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje, četudi tožnica z zahtevkom za denarno povračilo ni v celoti uspela, pravilno odločilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti priglašene stroške postopka v celoti.

18. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi tožnice in tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) kot tudi stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, ker ta ni bistveno pripomogel k rešitvi spora, zato teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih (155. člen ZPP).

1 Sodba VSRS VIII Ips 72/2015.