Jedro

Pravica do stalnega prebivanja revidentki z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ni bila odvzeta, saj lahko stalno prebivališče, ko bo izpolnila z ZPPreb določene pogoje, kadarkoli spet prijavi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožničino (revidentkino) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16. 8. 2004, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 11. 5. 2004. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da A. A. ne prebiva na naslovu XY v Ljubljani (1. točka izreka), odločil, da se po dokončnosti odločbe imenovana izbriše iz registra stalnega prebivalstva (2. točka izreka) in da dokončna odločba velja kot potrdilo o odjavi stalnega prebivališča (3. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke ter dodaja, da je pravilno stališče tožene stranke, da dolžnosti prijave in odjave stalnega prebivališča ni mogoče razumeti kot omejevanje pravice posameznika do svobode gibanja in svobodne izbire prebivališča, saj izdana odločba prvostopenjskega upravnega organa ne pomeni posega v ustavno pravico iz 32. člena Ustave, temveč le zagotavljanje izvajanja temeljnega namena Zakona o prijavi prebivališča - ZPPreb (Ur. l. RS, št. 9/2001).

3. Revidentka v reviziji (prej pritožbi) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo njeno ustavno pravico iz 32. člena Ustave (svoboda gibanja). Ne nasprotuje zakonski dolžnosti prijave in odjave prebivališča in tudi ne razumnim sankcijam zaradi te dolžnosti, nasprotuje pa izbrisu iz registra stalnega prebivalstva in prav to šteje za nedopusten poseg v njene ustavne pravice. Meni, da je smiselno izbrisati iz registra stalnega prebivalstva posameznika, ki je izgubil pravico do stalnega prebivanja v Sloveniji, ne pa človeka, ki mu kot državljanu Slovenije te pravice sploh ni mogoče odvzeti. Gre za očitno nasprotje določb ZPPreb z ustavnimi pravicami iz 2., 14. in 32. člena Ustave. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi bistveno kršilo pravila določb postopka v upravnem sporu, ker se ni opredelilo do temeljnega tožbenega ugovora in ni navedlo razlogov, zakaj ni sprejelo tožbenega predloga za prekinitev postopka po 156. členu Ustave in za sprožitev ustavne presoje ZPPreb.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi glede na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, materialno pravo pravilno uporabljeno.

9. Svoboda gibanja kot ustavna človekova pravica in temeljna svoboščina je opredeljena v prvem odstavku 32. člena Ustave. Ustava jo zagotavlja vsem državljanom in tujcem in zajema pravico svobodnega gibanja po državnem teritoriju, prosto izbiro prebivališča in pravico prostega zapuščanja države in vračanja vanjo. Obravnavana pravica torej obsega svobodo gibanja znotraj države, kar pomeni, da se posameznik lahko prosto giblje po ozemlju RS brez kakršnihkoli omejitev in si tudi prosto izbira prebivališče – stalno ali začasno.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča pa prost vstop in gibanje v državi ne pomenita, da državljanom in tujcem ne bi bilo treba izpolnjevati za vstop in bivanje v Sloveniji določenih pogojev. Za državljane je temeljna obveznost glede bivanja v državi določena s 6. členom ZPPreb, ki ureja obveznost prijave oziroma odjave stalnega prebivališča in prijave spremembe naslova stanovanja. Že iz same opredelitve pojma stalnega prebivališča, ki ga ZPPreb opredeljuje kot naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva, ker je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, izhaja, da mora posameznik za prijavo stalnega prebivališča kumulativno izpolnjevati tako subjektivni pogoj (namen bivanja) kot objektivni pogoj (da dejansko tam biva). ZPPreb v prvem odstavku 8. člena opredeljuje postopek za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča po uradni dolžnosti, ki ga pristojni organ med drugim uvede, če podvomi, da posameznik stalno prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče, oziroma je obveščen, da tam ne prebiva stalno. ZPPreb tudi daje pooblastilo državi, da vzpostavi in vodi register stalnega prebivalstva, pri čemer izrecno določa tudi namen tega registra, to je pregled nad stanjem in gibanjem prebivalstva. Le kot izjemo ZPPreb v šestem odstavku 8. člena dopušča izbris posameznika iz registra stalnega prebivalstva, če pristojni organ v postopku ne more ugotoviti, kje posameznik prebiva, niti mu ne more določiti t. i. zakonskega prebivališča za brezdomce. Prav takšen pa je tudi obravnavani primer.

11. Glede na obrazloženo se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da odločba tožene stranke o izbrisu iz registra stalnega prebivalstva na podlagi 8. člena ZPPreb ne pomeni posega v ustavno pravico tožnice, temveč pomeni le zagotavljanje izvajanja temeljnega namena ZPPreb, ki pa je v zagotovitvi pregleda nad stanjem in gibanjem prebivalstva. Po presoji Vrhovnega sodišča se ravno s prijavno - odjavno dolžnostjo posameznika lahko uresničuje temeljni namen ZPPReb, po drugi strani pa ta dolžnost omogoča osebam, da uresničujejo vse tiste materialne pravice, ki so vezane na institut stalnega prebivališča. Ni mogoče pritrditi revizijskemu ugovoru, da je bila v obravnavani zadevi z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva prizadeta oziroma kršena njena svoboda gibanja iz 32. člena Ustave. Po presoji Vrhovnega sodišča namreč država s takšno zakonsko ureditvijo zasleduje ustavno dopusten in stvarno upravičen cilj. Le tako se lahko preprečijo nekontrolirano preseljevanje ter fiktivne prijave prebivališč.

12. Poleg tega pa gre poudariti, da pravica do stalnega prebivanja revidentki z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ni bila odvzeta, kot to zatrjuje revidentka, saj lahko stalno prebivališče, ko bo izpolnila z ZPPreb določene pogoje (tako objektivni kot subjektivni pogoj), kadarkoli spet prijavi. To možnost pa je nenazadnje imela tudi v tem postopku v skladu z določbami ZPPreb. Njenega pravnega položaja pa tudi ni mogoče primerjati s pravnim položajem državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, saj so bili ti izbrisani iz registra stalnega prebivalstva v popolnoma drugačnih dejanskih in pravnih okoliščinah.

13. Ker revidentka v reviziji zatrjuje tudi, da gre v obravnavani zadevi za očitno nasprotje določb ZPPreb z ustavnima pravicama iz 2. in 14. člena Ustave, pri tem pa ne utemelji in konkretizira, v čem je to nasprotje, se Vrhovno sodišče do tega ugovora ne opredeljuje.

14. Neutemeljene so revizijske navedbe, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka upravnega spora, ker se ni opredelilo do tožbenega ugovora, ki se nanaša na domnevno kršitev ustavne pravice iz 32. člena Ustave ter da ni navedlo razlogov, zakaj ni sprejelo tožbenega predloga za prekinitev postopka po 156. členu Ustave in za sprožitev ustavne presoje ZPPreb. Po presoji Vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v zadostni meri opredelilo do temeljnega tožbenega ugovora – kršitev svobode gibanja in navedlo razloge za svojo odločitev, s čimer je tudi odpadla podlaga za prekinitev postopka po 156. členu Ustave (23. člen Zakona o Ustavnem sodišču – ZUstS) in sprožitev postopka ocene ustavnosti ZPPreb. Očitan razlog bistvenih kršitev določb postopka upravnega spora tako ni podan.

15. Iz zgoraj navedenih razlogov je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti.