Jedro

Primer, če se sodna odločba opira na drugo sodno odločbo, ki je bila kasneje pravnomočno spremenjena oziroma razveljavljena, predstavlja obnovitveni razlog iz 9. točke 394. člena ZPP, ne pa tudi pritožbenega razloga iz 338. člena ZPP.

Pri določitvi višine primerne uporabnine gre le za oceno, ki je po definiciji lahko le približek, saj kot kriterij za njeno določitev služi hipotetična najemnina, to je najemnina, ki bi jo bilo mogoče v določenem obdobju doseči na določeni nepremičnini. Približek bi bil največji ali celo 100% le v primeru, če bi se sporna nepremičnina v spornem obdobju dejansko oddajala v najem. V vseh ostalih primerih pa podatka o tem, za kolikšno najemnino bi bilo mogoče sporne prostore oddati oziroma najeti, ni mogoče pridobiti s 100% gotovostjo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in III. točki izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. In 2006/00269, z dne 14. 9. 2006, vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 6.231,36 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu 1. točke izreka in v 3. točki izreka pa je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka v delu, v katerem v postopku na prvi stopnji ni uspela. Pritožbo vlagata iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagata, da njunima pritožbama ugodi v skladu s pritožbenima predlogoma. Priglasili sta tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba tožene stranke je utemeljena. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke

4. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo uporabnine za poslovne prostore. Tožeča stranka je svoje materialnopravno upravičenje do zahtevka iz naslova uporabnine utemeljevala na trditvi, da je lastnica poslovnih prostorov, ki jih zaseda tožena stranka. Tožena stranka je zatrjevala, da je ona sama lastnica teh poslovnih prostorov.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da predstavlja vprašanje lastništva poslovnih prostorov, ki jih nesporno uporablja tožena stranka, predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 13. člena ZPP, od katerega je odvisna končna odločitev sodišča o tožbenem zahtevku. Pravilno je tudi ugotovilo, da je med pravdnima strankama vzporedno s tem postopkom potekal drug pravdni postopek, v katerem je tožena stranka zahtevala, da se ugotovi obstoj njene lastninske oziroma solastninske pravice na spornih poslovnih prostorih. V tem vzporednem postopku je bil tožbeni zahtevek (tožene stranke) pravnomočno zavrnjen (glej odločbo VSL II Cp 5301/2007 v zvezi s sodbo II P 864/2005). Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je vezano na pravnomočno odločitev o lastništvu prostorov, zaključilo, da je tožeča stranka lastnica teh prostorov in da je zato zahtevek po temelju utemeljen.

6. Pri vprašanju vezanosti sodišča na pravnomočne sodne odločbe, s katerimi je rešeno predhodno vprašanje, je potrebno upoštevati, da se ta vez nanaša na vsebino odločbe, vendar le v obsegu, kot je razviden iz njenega izreka. Pravnomočen torej postane le izrek sodne odločbe o predhodnem vprašanju in ne njeni razlogi. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bilo v citiranem vzporednem pravdnem postopku pravnomočno odločeno le o tem, da tožena stranka ni lastnica spornih nepremičnin in ne o tem, da je njihova lastnica tožeča stranka. Razlogi iz citiranih sodnih odločb sicer napotujejo tudi na slednji zaključek, vendar pa ti, kot že povedano, niso sestavni del materialnopravne pravnomočnosti sodbe. Zato ima pritožba prav, da izpodbijana sodba glede zaključka, da je lastnica poslovnih prostorov tožeča stranka, nima nobenih razlogov.

7. V običajni situaciji bi sicer lahko pritožbeno sodišče navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP odpravilo tudi samo, saj zatrjevano in ugotovljeno dejansko stanje v tem in vzporednih postopkih omogoča samo dva možna materialnopravna zaključka; ali ima lastninsko pravico na teh prostorih tožeča ali pa tožena stranka. Ugotovitev torej, da ena od njiju nima lastninske pravice, nujno in logično smiselno vodi le k zaključku, da jo ima druga. Vendar pa pritožbeno sodišče ne more mimo dejstva, da sta bili po vložitvi pritožb obeh pravdnih strank v tem postopku, obe citirani sodbi nižjih sodišč, ki sta reševali predhodno vprašanje, s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 1208/2008 razveljavljeni in da je bilo o zahtevku že tudi ponovno pravnomočno odločeno (glej sodbo II Cp 3294/2013 v zvezi s sodbo P 2592/2012), vendar tokrat drugače (da ima tožena stranka lastninsko pravico na prostorih, ki jih uporablja).

8. Opisane procesne situacije ZPP ne ureja. Primer, če se sodna odločba opira na drugo sodno odločbo, ki je bila kasneje pravnomočno spremenjena oziroma razveljavljena, predstavlja obnovitveni razlog iz 9. točke 394. člena ZPP, ne pa tudi pritožbenega razloga iz 338. člena ZPP. Kar je tudi razumljivo, saj pritožbeno sodišče odloča po stanju na dan zadnje glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem. Vendar pa bo v obravnavanem primeru napravilo izjemo, saj bi v nasprotnem bilo primorano izdati očitno nezakonito in nepravilno sodbo. Ker je pritožbenemu sodišču znano, da sodna odločba, na katero je sodišče prve stopnje oprlo odločitev o predhodnem vprašanju, ne obstaja več, in da nasprotno, obstaja že nova pravnomočna sodba, ki je o spornem predhodnem vprašanju odločila drugače kot prejšnja, teh dejstev v času odločanja o pritožbi ne more spregledati, četudi se nanj nobena od strank v pritožbi ni sklicevala.

9. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem in stroškovnem delu razveljavilo in v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o predhodnem vprašanju v smislu 13. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ob tem še pripominja, da se predmetna zadeva šteje kot „vzorčna“, kar pomeni, da je le prva od številnih istovrstnih sporov, ki izvirajo iz istega oz. primerljivega dejanskega stanja med v tem in drugih postopkih udeleženimi subjekti. Vsem tem postopkom, ki so bili na prvi stopnji prekinjeni, je skupni imenovalec vprašanje lastništva poslovnih prostorov. Zato je „vzorčnost“, ki se pripisuje obravnavani zadevi, zgolj naključna in v vsakem primeru nezaslužena, saj so se bistvena pravna in dejanska vprašanja tega spornega razmerja reševala drugje. Iz navedenih razlogov bi bilo pravno korektno do pravdnih strank in smotrno (v izogib podobnim zapletom, kot je obravnavani) s ponovno odločitvijo v tem in z nadaljevanjem obravnavanja v drugih prekinjenih postopkih počakati tudi do odločitve o izrednem pravnem sredstvu, v kolikor bo seveda izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo II Cp 3294/2013 vloženo. Naveden predlog je upoštevati zgolj kot nezavezujoče priporočilo, saj pritožbeno sodišče z njim ni imelo namena posegati oziroma spreminjati učinkov pravnomočnosti sodnih odločb. 10. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

O pritožbi tožeče stranke

11. Pritožba neutemeljeno izpodbija zaključke prvostopnega sodišča o višini primerne uporabnine. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev tega dejstva izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca, katerega mnenje je ocenilo kot strokovno, natančno, pregledno ter zadovoljivo za potrebe tega postopka. Pritožba zelo posplošeno očita prvostopnemu sodišču, da ni imenovalo dodatnega izvedenca za določitev višine uporabnine. Določitev novega izvedenca je potrebna in smiselna le, če se v ugotovitvah in izsledkih prvega najdejo nasprotja, nedoslednosti, očitne napake, skratka karkoli, kar bi strankam ali sodišču objektivno lahko vzbudilo dvom v pravilnost in strokovnost njegovega mnenja. Takšnih pomanjkljivosti pritožbeno sodišče ne najde, pa tudi pritožba jih argumentirano ne izpostavi, pač pa vzbuja vtis, da je bil novi izvedenec predlagan le zaradi nezadovoljstva tožeče stranke z ugotovitvami prvega. Okoliščino, da so bile oglaševane najemnine za primerljive nepremičnine v primerljivem obdobju višje, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje, je v razlogih sodbe razumno in smiselno pojasnjena s stališčem, da so realizirane najemnine praviloma nižje od oglaševanih. Tožeča stranka te bolj ali manj splošno znane ugotovitve niti ni izpodbijala, pa tudi v postopku na prvi stopnji ni predložila dokazov o dejanski višini najemnin za primerljive nepremičnine v primerljivem obdobju. Ne nazadnje pa gre pri določitvi višine primerne uporabnine le za oceno, ki je po definiciji lahko le približek, saj kot kriterij za njeno določitev služi hipotetična najemnina, to je najemnina, ki bi jo bilo mogoče v določenem obdobju doseči na določeni nepremičnini. Približek bi bil največji ali celo 100% le v primeru, če bi se sporna nepremičnina v spornem obdobju dejansko oddajala v najem. V vseh ostalih primerih pa podatka o tem, za kolikšno najemnino bi bilo mogoče sporne prostore oddati oziroma najeti, ni mogoče pridobiti s 100% gotovostjo.

12. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo. Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške.