Jedro

Vprašanje obstoja napada pri silobranu v zvezi z njegovo nizko intenziteto se presoja v okviru ugotavljanja resnosti oziroma stvarnosti napada. Obstoja silobrana ni moč izključiti zgolj z oceno, da je šlo za napad nizke intenzitete.

Izrek

Pritožbi obdolženega S. H. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče je s sklepom obdolženemu S. H. izreklo sodni opomin zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 54/II KZ RS, v plačilo pa mu je naložilo stroške kazenskega postopka.

Zoper sklep o sodnem opominu se je pritožil obdolženec iz vseh pritožbenih razlogov člena 363 ZKP in predlagal, naj ga sodišče druge stopnje spremeni tako, da ga oprosti obtožbe.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče pri presoji zadeve ugotavlja, da je bilo dejanje obdolženca provocirano z ravnanjem oškodovanca, vendar pri tem ocenjuje, da obdolženec ni ravnal v silobranu, ker ravnanje oškodovanca ni predstavljalo neposredne grožnje za življenje oziroma telo obdolženca oziroma, da ni podano sorazmerje med ravnanjem obeh.

Na tretji strani izpodbijanega sklepa namreč sodišče pravi: "ravnanje oškodovanca gotovo ni predstavljalo neke neposredne grožnje za življenje oziroma telo obdolženca, tako da bi moral reagirati z udarcem s tem zidarskim kladivom". Iz navedenega pa tudi iz ostale obrazložitve sklepa ne izhaja jasna opredelitev sodišča do ravnanja oškodovanca in sicer ali je to ravnanje predstavljalo protipraven napad na obdolženca. Sodišče sicer govori o medsebojnem prerivanju med katerim je prišlo do udarca s kladivom, iz česar bi bilo moč zaključevati, da ne šteje, da bi šlo v tem primeru za napad v smislu člena 9 KZ SFRJ. Podobno ocenjuje oškodovančevo ravnanje v razlogih, ki so narekovali izrek opominjevalne sankcije, ko ga opredeli kot surovo ravnanje. Iz izvedenih dokazov pa izhaja, da se je obravnavani dogodek pričel z verbalnim napadom oškodovanca na obdolženca, potem pa, ko je ta reagiral na to tako, da mu je vrgel manjšo deščico v avto, je sledil še fizičen napad, v katerem se je oškodovanec zaradi izrazitega nesorazmerja v moči nad obdolžencem praktično izživljal, oziroma z njim ponižujoče ravnal. Takšno surovo obnašanje je v bistvu grdo ravnanje in predstavlja protipraven napad, pred katerim se ima napadeni pravico braniti. Izvedeni dokazi kot tudi posamezni zaključki prvostopnega sodišča kažejo, da v tem primeru vendarle ni šlo za medsebojen prepir ali pretep, v katerem ni moč ločiti napadalca od napadenega in zato pri njem ni moč govoriti o silobranu, ampak za situacijo, v kateri bi se moralo prvostopno sodišče izrecno opredeliti glede vprašanja, ali predstavlja oškodovančevo ravnanje protipraven napad, šele potem bi bilo moč ugotavljati obstoj ali neobstoj ostalih elementov silobrana, med drugim tudi vprašanje sorazmernosti napada in obrambe, o čemer govori sicer izpodbijani sklep.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da vprašanje silobrana ni v celoti razjasnjeno in v tem pogledu dejansko stanje ni ugotovljeno s potrebno zanesljivostjo, kar je v skladu z določbo člena 385/1 ZKP narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo sojenje. V njem se bo, kot že rečeno, najprej potrebno opredeliti do vprašanja, ali ravnanje oškodovanca predstavlja protipraven napad in v primeru pritrdilnega odgovora, ali gre pri ravnanju obdolženca za obrambo pred tem napadom v smislu člena 9 KZ SFRJ. Šele tu se bo potem zastavljalo vprašanje sorazmernosti napada in obrambe, oziroma neizogibnosti obrambe, prav tu pa bo potrebno upoštevati razmerje moči obdolženca in oškodovanca, ter uporabljeno sredstvo oziroma način njegove uporabe (mesto in sila udarca), ali je takrat oškodovanec obdolženca fizično praktično še popolnoma obvladoval, jezo in strah pri obdolžencu in druge okoliščine, ki jih je že ugotovilo prvostopno sodišče. Po tako razširjenem ugotavljanju dejanskega stanja bo sodišče ponovno odločilo o obtožbi.