Jedro

Če je obdolžencu očitano malomarno ravnanje pri popravilu televizorja, ki je zaradi nepravilnega popravila povzročil prehod električnega toka do sobne antene, in gre za hudo kaznivo dejanje zoper splošno varnost po četrtem odstavku 247. člena KZ RS, ni potrebno, da bi sodišče v izreku sodbe in v obrazložitvi ugotavljalo kršitev predpisov, saj ne gre za vezanost na blanketne določbe.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega J.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 1.000 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju je bil obsojeni J.B. spoznan za krivega hudega kaznivega dejanja zoper splošno varnost po 4. odstavku 247. člena v zvezi s 1. in 4. odstavkom 240. člena KZ RS. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obsojenega J.B. je dne 29.6.2006 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavila razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zahtevi zagovornica vztraja pri obsojenčevem zagovoru, da obsojenec na televizorju ni delal nobenih novih vezav in ga je izročil s takšno vezavo, kot je bila ob sprejetju aparata na servis ter ni kršil nobenega predpisa. Sodišče po mnenju zagovornice ni ocenilo zelo pomembne izjave J.Š., da povezava koaksialnih kablov v obstoječem aparatu nikoli ni bila priključena na kretnico. Priča M.K., ki je izdelal strokovno mnenje, je delavec Uprave za notranje zadeve, zato njegove ugotovitve in mnenja ne morejo biti uporabljene. Dokazovanje je bilo tudi onemogočeno, ker se je izgubila notranjost televizorja. Zagovornica še opozarja, da je obsojenec odpravljal le napake na televizorju, o katerih je bil obveščen, o preboju elektrike na ohišju pa nikoli ni bilo govora s strani oškodovanca. Iz teh razlogov je zagovornica predlagala, da Vrhovno sodišče razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo predlagal, da se kot neutemeljena zavrne. Obe sodišči sta ocenili pomembnost izjave J.Š. in zagovornica torej očitno ne soglaša z dokazno oceno sodišč. Sodišče je svoje ugotovitve oprlo ne le na strokovno mnenje M.K., temveč tudi na izvedeniški mnenji izvedencev S.S. in F.A. Sodišče ni več razpolagalo s televizorjem in je bilo dokazovanje s tem oteženo, vendar to ne pomeni kršitev pravice do obrambe. Sodišču tudi ni bilo potrebno navajati nobenega predpisa, ki bi obsojencu nalagal analizirati vezavo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčeva zagovornica ne pojasni natančno, katere določbe kazenskega zakona in Zakona o kazenskem postopku so bile kršene z izpodbijanima sodbama. Sodišče je analiziralo vse izvedene dokaze in tako tudi izpovedbo J.Š. Strokovno mnenje ing. M.K. iz UNZ M. je sodišče ocenjevalo tudi z izvedenskimi mnenji izvedencev S.S. in F.A. (kot sodni izvedenec je bil pooblaščen za izdelavo izvedeniškega mnenja) ter je na podlagi teh strokovnih mnenj in na podlagi izpovedb prič ugotovilo dejansko stanje, na katerem je temeljil tudi krivdorek.

Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da se obsojenčeva zagovornica s tako ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja in torej uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti takšnega razloga ni mogoče uveljavljati.

Kršitev kazenskega zakona zagovornica smiselno vidi v tem, da ni naveden noben predpis, ki bi ga kršil obsojenec. V primeru obravnavanega kaznivega dejanja ne gre za vezanost na blanketne določbe in torej ne v izreku sodbe in ne v obrazložitvi ni potrebno, da bi sodišče ugotavljalo kršitev predpisov. Kaznivo dejanje, ki je očitano obsojencu v pravnomočnih sodbah, se nanaša na malomarno ravnanje pri popravilu televizorja, ki je zaradi nepravilnega popravila povzročil prehod električnega toka z napetostjo 220 V do sobne antene. Prav to ravnanje je v opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe izvršitveno dejanje, pri čemer se obsojencu očita, da iz malomarnosti po popravilu televizorja ni preizkusil, ali je varen. Sodišče pri izreku obsodilne sodbe torej ni kršilo kazenskega zakona, saj so v opisu kaznivega dejanja podani vsi potrebni znaki hudega kaznivega dejanja zoper splošno varnost. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenčeva zagovornica, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 1. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka in obsojenčevo premoženjsko stanje, razvidno iz podatkov prvostopenjske sodbe.