Jedro

Določba o odgovornosti organizatorja prireditve ureja zgolj primere, ko škodo na shodu večjega števila ljudi utrpi obiskovalec prireditve, torej tisti, ki si tekmo ogleduje, ne tožnica, ki je na tekmi igrala. Iz trditev tožnice ne izhaja, katera naj bi bila izredna okoliščina, ki je prav tako zakonski pogoj za uporabo omenjene določbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, ki je od toženih strank zahtevala nerazdelno plačilo odškodnine v znesku 20.919,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Posledično je zavrnilo zahtevek za plačilo stroškov postopka prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožnica dolžna povrniti prvi in drugi toženi stranki v višini 104,60 EUR, v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) ter sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v ponovno sojenje oziroma podredno da sodbo sodišča prve stopnje spremeni. Za udeležbo tožnice na tekmovanju starši niso dali soglasja, tožnica je bila prisiljena iti na tekmovanje in je na tem tekmovanju predstavljala drugotoženo stranko. Do zaustavitve med tekom je prišlo, ker jo je igralka tretje tožene stranke vlekla za majico. Tožnico so k udeležbi nagovarjali tako trener kot njene soigralke. Če tožnica na prigovarjanje pristojnih ne bi šla igrat, bi ostala zdrava. Sodišče bi moralo upoštevati uporabo določb o objektivni odgovornosti po uradni dolžnosti, v zvezi s to obliko odgovornosti pa prva in druga tožena stranka nista podali ugovorov. Sodišče zmotno smatra, da če je obstajal letni delovni načrt šole, v katerem so bila zabeležena tekmovanja na občinskem nivoju, to pomeni tudi avtomatično soglasje staršev za udeležbo tožnice na tekmovanju. Prav dejstvo, da je prof. P. klical starše in jih prepričeval, nakazuje na to, da soglasja staršev ni bilo. Soglasje mora biti vedno spontano in ne prisiljeno in izsiljeno, kar je bilo v danem primeru. Pri normalnem teku igre do nenadnih zaustavitev med tekom ne prihaja, pač pa je to nujna posledica t.i. „faula“. Sodišče prihaja v nasprotje tudi pri uporabi določb 157. člena OZ, saj enkrat za drugo toženo stranko pojasni, da je bila organizator tekme, drugič pa, da ni bila. Sodišče se ni primerno posvetilo dejstvu, da je bila tožnica nenadoma zaustavljena med igro zaradi ovire. Tožnica je zatrjevala, da je do posledice prišlo zaradi prekrška in ne zaradi normalnega toka igre.

Na vročeno pritožbo tožene stranke niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-63 z dne 26. 7. 2010, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kot ti izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tej podlagi, ob uporabi materialnopravnih določb 144., 149. in 157. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01; v nadaljevanju OZ), sprejelo pravilno odločitev. Vsi pritožbeni očitki, ki poskušajo omajati s strani sodišča prve stopnje podane zaključke, so neutemeljeni.

Sodišče druge stopnje v nadaljevanju odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so za predmetno zadevo odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem po zaslišanju prič D., P. ter tudi tožnice in njenega očeta D. M., ugotovilo, da je oče tožnice po telefonskem razgovoru s trenerjem P. soglašal z udeležbo tožnice na tekmi, saj mu je bilo zagotovljeno, da je ravnatelj D. dosegel prestavitev tožničinega informativnega razgovora na I. Gimnaziji C. na kasnejšo uro. S tem pa je odpadla ovira, zaradi katere oče tožnice sprva ni soglašal z udeležbo tožnice na tekmi. Pritožnica neuspešno izpodbija omenjene zaključke, sodišče druge stopnje pa jim kot rečeno v celoti sledi. Ob tem je treba pojasniti, da lahko na podlagi 108. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04-UPB1; v nadaljevanju ZZZDR) mladoletnik, ki dopolni petnajst let, sam sklepa pravne posle, če zakon ne določa drugače. Za veljavnost teh poslov je potrebna odobritev staršev, če so tako pomembni, da bistveno vplivajo na mladoletnikovo življenje, ali če so takšni, da lahko vplivajo na njegovo življenje tudi po polnoletnosti. V predmetni zadevi se je tedaj 15 letna tožnica odločila za sodelovanje na rokometni tekmi, kar je predstavljalo njeno avtonomno odločitev, zato izrecnega dovoljenja staršev ni potrebovala. Res je, da so jo k tej odločitvi nagovarjali tako trener kot tudi soigralke, a končna odločitev je bila še vedno njena. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da obstoj ali neobstoj soglasja staršev ni v vzročni zvezi z utrpelo poškodbo, pritožnica pa te bistvene ugotovitve niti ne izpodbija.

Nadalje je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožnica ni zatrjevala, da bi do poškodbe prišlo v posledici soigralkine pretirano grobe igre oziroma zaradi njene hude kršitve pravil igre. Šele v pritožbi navajani vzrok za poškodbo, ki naj bi bil na strani soigralkinega prekrška, predstavlja pritožbeno novoto in zato neupošteven očitek (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz dokaznega postopka ni mogoče zaključiti, da tožene stranke ne bi opravljale dolžnega nadzorstva nad mladoletniki, ki so bili pod nadzorom toženih strank (144. člen OZ). V zvezi z obširnimi pritožbenimi navedbami, je treba odgovoriti, da so poškodbe del športa, del športa pa so tudi nepredvidljivi telesni gibi, kar vključuje tudi zaustavitev telesa. Ob tem pa je sodna praksa enotna, da igranje rokometa ni nevarna dejavnost (149. člen OZ).

Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 157. člena OZ o odgovornosti organizatorja prireditve. Pravilno je ugotovilo, da omenjena zakonska določba ureja zgolj primere, ko škodo na shodu večjega števila ljudi utrpi obiskovalec prireditve, torej tisti, ki so si v predmetni zadevi tekmo ogledovali, ne tožnica, ki je na tekmi igrala. Poleg tega pa iz trditev tožnice ne izhaja, katera naj bi bila izredna okoliščina, ki je prav tako zakonski pogoj za uporabo omenjene določbe.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka niti napačne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.