Jedro

Veljavno pridobljena pravica uporabe se je transformirala v lastninsko pravico.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožena stranka ni lastnica poslovnih prostorov v zgradbi na Prešernovi 12 in sicer v izmeri v pritličju 115,60 m2 in v nadstropju v izmeri 133 m2. Proti takšni sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotno je stališče, da je bil vpis družbene lastnine le deklaratorne narave, saj je drugače določal Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini in tudi predpisi pred tem zakonom. Kršena so načela zemljiške knjige, saj tožena stranka ni vknjižila ne pogodbe, ne odločbe o odplačnem prenosu pravice uporabe. Sicer pa manjkajo dokazi o plačilu odškodnine. Sodišče je kršilo načelo publicitete, saj ni ugotovilo vpisov v korist tožene stranke. Tožnica se je ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo zanesla na vpis pravice uporabe v korist občine in zato ni predlagala začasno odredbo. Tožena stranka je lastninila poslovne prostore neupravičeno, saj ni bila imetnica pravice uporabe. Predlog za obnovo upravnega postopka nima posebnega pomena za to pravdo. Sicer pa je Zakon o lastninskem preoblikovanju politični kompromis, ki se nanaša le na lastninjenje družbenega kapitala, ne pa na pridobitev lastninske pravice. Sodba vsebuje tudi nasprotja o odločilnih dejstvih. Sodišče je zmotno uporabilo Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij. Predlaga razveljavitev ali spremembo.

Tožena stranka v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožbe je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožena stranka ni lastnica poslovnih prostorov, ker je postala lastnica na osnovi kupne pogodbe in na osnovi upravne odločbe.

Pritožbeno sodišče je sodbo potrdilo iz navedenih razlogov, dodalo pa je, da za pridobitev lastninske pravice tožene stranke obstoji tudi odločba Agencije za prestrukturiranje in privatizacijo.

Revizijsko sodišče se je postavilo na drugačno stališče in sicer, da odločba agencije ni podlaga za pridobitev lastninske pravice in je odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo. Revizijsko sodišče poudarja, da je lastninska pravica tožene stranke odvisna samo od tega, ali je tožena stranka pred lastninjenjem veljavno pridobila pravico uporabe. Če je tožena stranka imela pravico uporabe, se je ta pravica transformirala v lastninsko pravico.

Revizijsko sodišče je izrecno poudarilo, da je vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo le deklaratorne narave in ne konstitutivne narave, kar pomeni, da se je pravica uporabe pridobila brez vknjižbe.

Glede na takšno pravno stališče dejansko stanje v izpodbijani sodbi ni bilo zanesljivo ugotovljeno glede vprašanja, ali je tožena stranka veljavno pridobila pravico uporabe.

Sodišče prve stopnje ni ocenilo bistvene trditve tožeče stranke na obravnavi dne 10.07.2002 (list. št. 50 in 51), da pravica uporabe kljub sklenjeni pogodbi ni bila prenesena na toženo stranko, ker da iz dopisa z dne 03.06.1975 izhaja, da je tožena stranka kljub pogodbi še naprej plačevala najemnino. Tožeča stranka je tudi trdila, da je na pogodbi sporen podpis, saj ni jasno, v kakšnem svojstvu je oseba podpisala pogodbo. Tožeča stranka je tudi trdila, da odločba z dne 22.06.1979 ni podpisana. Sodišče se do teh bistvenih navedb glede pridobitve pravice uporabe ni opredelilo.

V novem sojenju bo moralo sodišče oceniti, ali je tožena stranka pridobila pravico uporabe na osnovi pogodbe v prilogah pod B ...; ali na osnovi odločbe, katere overjen prepis se nahaja v prilogah pod B ... Od teh dejstev je odvisno, ali je tožena stranka kasneje postala lastnica spornih prostorov.