Jedro

Pogoje za napredovanje delavcev v javnih zavodih določa Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v lokalnih skupnostih, podrobnejšo ureditev pa prepušča pravilnikom. Pravilnik za javne zavode s področja šolstva je izdal pristojni resorni minister, ki je bil po izrecni določbi šestega odstavka 14. člena ZRPJZ, dolžan pred njegovo izdajo pridobiti mnenje reprezentativnih sindikatov. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je vezano tudi revizijsko sodišče, ne izhaja, da bi omejitev števila zaposlenih, ki so lahko izredno napredovali, neposredno in odločujoče vplivala na oceno tožnika po posameznih kriterijih. Odločitev sodišča temelji na dokazni presoji, da je bila ravnateljeva ocena objektivna in sprejeta v skladu s Pravilnikom. Na podlagi ocene po posameznih kriterijih so zaposleni dobili ustrezno število točk in zadostno število točk je pomenilo izredno napredovanje. Tožnik ob upoštevanju zgolj dejanske ocene tudi po kriteriju interdisciplinarne usposobljenosti, ni izpolnjeval pogojev za izredno napredovanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavijo sklepi tožene stranke o določitvi količnika za določitev plače tožnika in posledično aneks k pogodbi o zaposlitvi, da je tožena stranka dolžna razvrstiti tožnika v 5. plačilni razred in mu izplačati razliko v plači od 1.3.1997 dalje. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik na podlagi ocene po predpisanih kriterijih sicer izpolnil pogoje za napredovanje, ne pa tudi zadostnega števila točk za izredno napredovanje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotno uporabo materialnega prava vidi v neupoštevanju odločbe Ustavnega sodišča v zvezi z napredovanjem v plačilne razrede na področju vzgoje in izobraževanja (odločba št. U-I-91/97 z dne 1.2.2001). Sodišči naj bi nepravilno uporabili tudi 19. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 52/94 in nasl. - KPDVI) glede na ugotovitev, da ravnatelj ni zahteval predhodnega mnenja reprezentativnega sindikata. Izpodbijana sodba ima bistvene pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin ter zapisnikom o izpovedbah ravnatelja tožene stranke v drugem delovnem sporu.

Kriteriji, ki so bili uporabljeni za delavce, ki so izjemno napredovali, in ti, ki so veljali za tožnika, so bili neenako uporabljeni.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Predmet spora je presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe tožene stranke o določitvi količnika za določitev plače tožnika. Tožnik je odločbo izpodbijal le v delu, s katerim je odločeno o napredovanju le za dva plačilna razreda. Odločitev o tem temelji na oceni ravnatelja o izpolnjevanju predpisanih pogojev za prvo napredovanje v plačilni razred. Po tej oceni je bil tožnik ocenjen z maksimalnim številom točk po vseh kriterijih, razen po kriteriju "interdisciplinarna usposobljenost".

Zatrjevana bistvena kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče je odločilo tudi na podlagi izpovedi ravnatelja tožene stranke, zaslišanega na obravnavi 14.6.2000, in o odločilnih dejstvih ni neskladja med razlogi sodbe in ravnateljevo izpovedbo, kot je zapisana v zapisniku. Izpoved ravnatelja v nekem drugem delovnem sporu - čeprav je šlo tam tudi za napredovanje neke druge delavke v sočasnem postopku - pa ni bila in tudi ne more biti podlaga za odločitev v tem sporu. Zato je sklicevanje na domnevno neskladje med razlogi izpodbijane sodbe in izpovedjo ravnatelja v postopku tožene stranke A. U. zoper isto tožene stranko, neutemeljeno. Tožnik s tem v bistvu uveljavlja revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po tretjem odstavku 370. člena ZPP ni dopusten revizijski razlog. To velja tudi za navedbe v reviziji o tem kateri in kako so bili kriteriji za napredovanje upoštevani pri tožniku in kako pri drugih delavcih.

Neutemeljen je očitek nepravilne uporabe 19. člena KPDVI. Predvsem je treba upoštevati, da je ta določba umeščena med določbe, ki po vsebini urejajo sodelovanje delavcev pri upravljanju zavoda.

Revizijsko sodišče se ne spušča v presojo ustreznosti oziroma pravilnosti take ureditve, ki daje sindikatu pristojnosti v zvezi s kolektivnim uresničevanjem te pravice in ki se po Zakonu o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, št. 42/93 - ZSDU) uresničuje preko sveta delavcev ali delavskega zaupnika, zbora delavcev ali predstavnikov delavcev v organih družbe, ne pa preko sindikata (7. člen ter 110. člen v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZSDU). Iz tako zastavljene norme zahteve po predhodnem mnenju reprezentativnih sindikatov o "razvrščanju oziroma napredovanju v višje plačilne razrede in določanju plač in drugih prejemkov na tej podlagi" ni mogoče razlagati kot obveznosti delodajalca, da zahteva mnenje reprezentativnega sindikata o vsaki posamični odločitvi (in to tudi ne glede na to, ali je delavec sploh član sindikata). Razumeti jo je mogoče le v okvirih pristojnosti delavskih predstavnikov pri upravljanju zavoda. ZSDU tako na primer zahteva celo soglasje sveta delavcev o predlogu odločitev v zvezi z kriteriji za napredovanje delavcev (peta alinea prvega odstavka 95. člena ZSDU). V tem delu pa je zakonska ureditev za javne zavode drugačna. Pogoje za napredovanje delavcev v javnih zavodih določa Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v lokalnih skupnostih (Uradni list RS, št. 18/94 in nasl. - ZRPJZ; 14. člen), podrobnejšo ureditev pa prepušča pravilnikom. Pravilnik za javne zavode s področja šolstva je izdal pristojni resorni minister, ki je bil po izrecni določbi šestega odstavka 14. člena ZRPJZ, dolžan pred njegovo izdajo pridobiti mnenje reprezentativnih sindikatov.

Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-91/97 z dne 1.2.2001 odpravilo nekatere določbe Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Uradni list RS.

št. 41/94, 49/95 in 66/96 - Pravilnik), za nekatere pa je ugotovilo, da niso v neskladju z Ustavo in zakonom. Odpravljena je bila tudi določba, po kateri je lahko izredno napredovalo le omejeno število zaposlenih, in to ne glede na dejansko oceno po posameznih kriterijih, temveč s pavšalno določeno mejo v odstotku. V času odločanja o pritožbi je odločba Ustavnega sodišča že veljala, kar pomeni tudi, da Pravilnik ni več določal omejitev števila zaposlenih, ki lahko izredno napredujejo. Ob pravilni uporabi Pravilnika zato kvota možnih izrednih napredovanj ni več smela vplivati na ocenjevanje zaposlenih po posameznih kriterijih (tako na primer sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 200/2001 z dne 1.10.2002). Izpodbijana sodba bi bila tako nezakonita, kolikor bi odločitev temeljila na tem dejstvu. Za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe sta torej bistvena presoja ocene ravnatelja o izpolnjevanju pogojev za prvo napredovanje (25. in 26. člen Pravilnika, Uradni list RS, št. 41/94 in 49/95, v zvezi z 12. členom novele Pravilnika, Uradni list RS, št. 66/96) in ugotovitev, ali je na objektivnost oziroma pravilnost te ocene vplivala vnaprejšnja omejitev števila zaposlenih, ki bodo dejansko lahko napredovali.

Pravilnik v 25. členu (njegove določbe so po odločitvi Ustavnega sodišča v skladu z Ustavo in zakonom; točke 35 do 37 obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča) ne določa, da se pri prvi razporeditvi v plačilni razred ne uporabljajo določbe II. poglavja. Določa le, da se izpolnjevanje pogojev ne ugotavlja na tam predpisan način in da se izpolnjevanje pogojev ne dokazuje s pisnimi dokazi. Izpolnjevanje pogojev za napredovanje temelji na oceni ravnatelja na posebnem obrazcu, ki pa tudi v tem primeru kot enega od pogojev določa interdisciplinarno usposobljenost. Katere usposobljenosti se upoštevajo pri tem kriteriju, določa 11. člen Pravilnika in na to opredelitev je bil vezan ravnatelj tudi pri oceni za prvo razporeditev (posebej tudi glede razlikovanja, kaj se upošteva po tem kriteriju in kaj po kriteriju dodatnih funkcionalnih znanj po 10. členu Pravilnika).

Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je vezano tudi revizijsko sodišče, ne izhaja, da bi omejitev števila zaposlenih, ki so lahko izredno napredovali, neposredno in odločujoče vplivala na oceno tožnika po posameznih kriterijih. Odločitev sodišča temelji na dokazni presoji, da je bila ravnateljeva ocena objektivna in sprejeta v skladu s Pravilnikom. Na podlagi ocene po posameznih kriterijih so zaposleni dobili ustrezno število točk in zadostno število točk je pomenilo izredno napredovanje. Tožnik ob upoštevanju zgolj dejanske ocene tudi po kriteriju interdisciplinarne usposobljenosti, ni izpolnjeval pogojev za izredno napredovanje. Sodišče je kot prepričljivo sprejelo izpoved ravnatelja (potrjeno z izpovedbo sindikalne zaupnice pri toženi stranki), da je tožnik sicer delno izpolnil tudi ta pogoj, da pa so bili delavci, ki so izjemno napredovali, v primerjavi s tožnikom boljši. Zato tožnik po tem kriteriju ni dobil vseh možnih točk. Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).