Jedro

Ugotovitev, da ima tožena stranka ekonomske težave (ker že nekaj časa nima denarnih prilivov na račun), ne zadostuje za zaključek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici zakonita. Potrebno je ugotoviti, ali je ta ekonomski razlog privedel do tega, da delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno.

Tožena stranka ni bila dolžna že ob prvih znakih slabega poslovanja tožnici redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, morala pa bi izkazati, kateri je bil tisti odločilni trenutek, ko je spoznala, da delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno. Le tako bi bilo mogoče preizkusiti, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v zakonskem roku.

Ker je tožena stranka kot manjši delodajalec mnenje Komisije za ugotovitev podlage (razlogov) za odpoved pogodbe o zaposlitvi kljub temu pridobila sicer šele po odpovedi pogodbe o zaposlitvi (kar ni pravilno), tega dne v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati kot začetka teka roka za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe (prvi stavek I./1. točke in II. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Revizija zoper odločitev o plačilu plače za čas pred prenehanjem delovnega razmerja se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1.7.2006 zakonita (pravilno bi moralo zavrniti zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi) in da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki do 20.2.2007. Toženi stranki je naložilo, da tožnici izplača neto plačo za čas od vključno maja 2006 do vključno septembra 2006 v mesečnem neto znesku 87.809,00 SIT, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in v protivrednosti EUR, od neto plač pa naj obračuna davke in prispevke in jih odvede za tožnico. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici obračuna bruto plačo ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplača neto plačo tudi za čas od oktobra 2006 do 20.2.2007, ji vpiše delovno dobo v delovno knjižico do 20.2.2007, medtem ko je zahtevek za vrnitev nazaj na delo zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 546,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožnica se pritožuje zoper I./1 ter II. točko izreka izpodbijane sodbe in navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb o zamudi 30 dnevnega roka iz 5. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Na to je opozarjala že v prvi pripravljalni vlogi in na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka je v sami odpovedi navedla, da zaradi neposlovanja podjetja že od leta 2003 delavki ne more več zagotavljati dela in izplačila plače. V odgovoru na tožbo je navedla, da že več let ne posluje. Dejstvo, da nima prilivov, pa je izkazovala z listinami iz leta 2004 in 2005. Vse to je sodišče prve stopnje spregledalo in v zvezi s pravočasnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zavzelo stališča. Ugotovilo je le, da je podan ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnica v pritožbi predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v I./2 in I./3 ter III. točki izreka. Navaja, da je bila med strankama po zaključku glavne obravnave v tej zadevi sklenjena sodna poravnava, na podlagi katere se je tožena stranka zavezala tožnici povrniti denarne zneske iz naslova plač. V poravnavi sta se tudi dogovorili, da so s sklenitvijo v celoti rešena sporna razmerja v tej zadevi, vključno s plačo tožnice za celotno obdobje delovnega razmerja pri toženi stranki. Tako je prišlo do situacije, ko je tožnica v isti zadevi prišla do dveh izvršilnih naslovov. Pritožba meni, da kasnejši dogovor spremeni prejšnjo obveznost, ki je po zahtevkih iz točke I./2 in I./3 prenehala. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev navedenega dela zahtevka.

Tožena stranka podaja tudi odgovor na pritožbo tožeče stranke in navaja, da rok iz 5. odstavka 88. člena ZDR ni prekluzivne narave, saj prekoračitev roka v nobenem primeru ne krši pravic delavca. Zaradi tega delavec v ničemer ni prikrajšan in je celo v boljšem položaju, kot bi bil, če ne bi bilo takojšnje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa rok ni bil prekoračen, saj je tožena stranka morala pridobiti mnenje komisije o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi in je odpoved lahko podala šele po pridobitvi mnenja komisije. Predlaga zavrženje pritožbe (pravilno: zavrnitev).

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, nepopolno pa je ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je vprašljiva tudi pravilna uporaba materialnega prava.

K pritožbi tožeče stranke: Čeprav tožnica v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper I./1. točko izreka je jasno, da se lahko pritožuje le zoper prvi stavek te točke (o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi), ne pa zoper preostali del, saj je z drugim stavkom njenemu zahtevku za obstoj delovnega razmerja delno (do 20.2.2007) ugodeno. Da izpodbija le odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o zavrnitvi zahtevka za vrnitev nazaj na delo, iz pritožbe tudi nedvoumno izhaja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1.7.2006 zakonita (pravilno bi bilo, če bi zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Postavilo se je na stališče, da je podan odpovedni razlog ekonomske narave, ker tožena stranka nima denarnih prilivov. Zakaj naj bi dejstvo, da tožena stranka nima prilivov, predstavljalo utemeljen odpovedni razlog, ni pojasnilo in tudi ne, kdaj je začel teči rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je opredeljen v 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR je podan, če pride pri delodajalcu zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ugotovitev, da ima tožena stranka ekonomske težave (ker že nekaj časa nima denarnih prilivov na račun), ne zadostuje za zaključek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zakonita. Manjka namreč ugotovitev, ali je ta ekonomski razlog privedel do tega, da delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno. Tožnica je na to opozarjala, vendar pa se sodišče prve stopnje do njenih ugovorov ni opredelilo.

Prav tako se ni opredelilo do tožničinega ugovora, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po preteku roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da podjetje ne posluje že od leta 2003 in da zato tožnici ni mogoče zagotavljati dela. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj se je tožena stranka seznanila z odpovednim razlogom. Drži sicer navedba tožene stranke, da delodajalec ni dolžan že ob prvih znakih slabega poslovanja delavcu odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa mora izkazati, kateri je bil tisti odločilen trenutek, ko je spoznal, da delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več potrebno. Le tako je mogoče preizkusiti, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v zakonskem roku.

Datum seznanitve z odpovednim razlogom je dejansko vprašanje, ki ga mora sodišče v vsakem primeru posebej razčistiti. Zagotovo je pridobitev mnenja Komisije za ugotovitev podlage (razlogov) za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: komisija) lahko odločilnega pomena, vendar pa le, če je to mnenje podano pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica je invalid II. kategorije. Invalidi uživajo posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Po 4. odstavku 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 -72/2005) v primeru, ko delodajalec invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu z 2. odstavkom 39. člena ZZRZI ali če delodajalec invalidu oziroma delovnemu invalidu ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 1. odstavkom 40. člena ZZRZI, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Iz te določbe in pa iz 1. odstavka 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, 106/99 in nadaljnji) izhaja, da komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi šele ugotovi razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato odpoved pogodbe o zaposlitvi pred pridobitvijo mnenja, ko razlogi še niso ugotovljeni, ne more biti zakonita. Glede na to, da je pri toženi stranki bilo zaposlenih manj kot pet delavcev, pa je situacija drugačna. V praksi pritožbenega sodišča o tem vprašanju sicer ni enotnega mnenja, saj je bilo v zadevi opr. št. Pdp 365/2007 zavzeto stališče, da je mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi obvezno v vsakem primeru, ko gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu. Vendar pa iz jasne določbe 2. odstavka 103. člena ZPIZ-1 izhaja, da mnenje komisije pri delodajalcu, ki ima zaposlenih manj kot pet delavcev, ni obvezno. Komisija pri teh delodajalcih ugotavlja razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi le v primeru, če tako predlaga zavod, zavod za zaposlovanje, zavarovanec ali delodajalec. Ta določba ni v nasprotju s 4. odstavkom noveliranega 40. člena ZZRZI, ki določbo 103. člena ZPIZ-1 le dopolnjuje. Tožena stranka glede na to, da je bila delodajalec z manj kot petimi zaposlenimi, pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna pridobiti mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko pa ga je pridobila na predlog ZPIZ, Zavoda za zaposlovanje, tožnice ali na svoj predlog. Tudi v teh primerih bi bilo potrebno mnenje komisije pridobiti pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Če bi ga pridobila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, potem bi bilo mogoče šteti, da je rok za podajo odpovedi pričel teči z dnem, ko se je delodajalec z mnenjem komisije seznanil. Ker pa ga je v tem primeru pridobila po tem, ko je odpoved že podala (razloga za to sodišče prve stopnje ni ugotovilo), datum izdaje mnenja komisije ni odločilen, saj odpovedi, če ne bi bila predhodno seznanjena z razlogom zanjo, sploh ne bi mogla zakonito podati. Rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pričel zato teči z dnem, ko se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kdaj je to bilo, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

Ker se sodišče prve stopnje do tega ključnega vprašanja, ki je pomembno za odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opredelilo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v delu I/1. točke (o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi) in II. točki izreka razveljavilo ter jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Za to se je odločilo, ker sodišče prve stopnje o ključnem vprašanju, od katerega je odvisna pravočasnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni izvedlo nobenega dokaza in se do tega vprašanja tudi ni opredelilo. To je po oceni pritožbenega sodišča pomanjkljivost, ki je ni smiselno in smotrno odpravljati na pritožbeni obravnavi. Že večkrat je bilo poudarjeno, da je sodišče prve stopnje tisto, ki mora ugotavljati relevantno dejansko stanje in te osnovne naloge ne more prelagati na pritožbeno sodišče. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje najprej ugotovi, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, oziroma kateri je bil tisti odločilen dogodek, zaradi katerega se je odločila odpovedati pogodbo o zaposlitvi tožnici. Šele potem bo mogoče ugotoviti, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in ali je zanjo obstajal utemeljen in resen razlog ter ali je tožnica upravičena do vrnitve nazaj na delo. Ob tem je potrebno opozoriti še na to, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevku za obračun in izplačilo plač od 20.2.2007 dalje, saj zavrnilni del obsega le zahtevek za reintegracijo.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka se je izrecno pritožila le zoper I./2., I./3. in III. točko izreka, ne pa tudi zoper drugi stavek I./1. točke izreka, ki je postal pravnomočen. Ta del odločitve (ki je celo napačna, saj odpovedni rok na podlagi 93. člena ZDR teče od vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi) pa je podlaga tako odločitvi iz I./2. in I./3. točke izreka kot odločitvi o stroških postopka. S pravnomočno odločitvijo, da je delovno razmerje trajalo do 20.2.2007, je tožnica ne glede na usodo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o kateri bo odločeno v ponovljenem postopku, upravičena do obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki vse do 20.2.2007, zato ji do tega datuma pripadajo pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo in vpisom delovne dobe v delovno knjižico. Tožena stranka ne zanika, da tožnici plače ni izplačala vse od maja 2006 dalje in ne oporeka višini prisojenih zneskov. Odločitvi nasprotuje le zaradi poravnave, sklenjene po zaključku glavne obravnave v tem delovnem sporu, ki bi jo moralo sodišče prve stopnje po njenem mnenju upoštevati. To stališče je napačno. Naknadni dogovor tožnice s toženo stranko o terjatvah, ki se nanašajo tudi na zahtevke, o katerih je bilo odločeno z izpodbijanim delom sodbe, ni mogel vplivati na odločitev. Ugovor, da je obveznost že poravnana, bo tožena stranka lahko uspešno uveljavljala v izvršilnem postopku, nikakor pa ni bilo mogoče na podlagi kasneje sklenjene poravnave, zahtevka iz tega spora zavrniti (ne glede na to, da je bila sodba napisana po sklenitvi poravnave). Sodišče prve stopnje je bilo namreč dolžno o zahtevku odločiti po stanju na dan, ko je bila opravljena seja senata, to pa je bilo 6.2.2007, ko je bila zaključena glavna obravnava. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del (1./2., I./3. In III. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Ker gre v tem primeru tudi za spor zaradi plačila plač za čas pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (od maja 2006 dalje), glede na vrednost tega dela spornega predmeta revizija po določbah ZDSS-1 in ZPP ni dovoljena. Lahko pa jo pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom ZDSS-1 dopusti. To lahko stori v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni določalo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato revizije ni dopustilo.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.