Jedro

Kadar sodišče zavzame stališče, da je določeno pravno odločilno dejstvo mogoče dokazovati samo z določeno vrsto dokazil, krši pravico stranke do sodelovanja pri dokazovanju, s tem pa stori bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijani I., II. in IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v nov postopek.

II.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnikov (I. točka izreka), dolžnikoma naložilo, da morata upnikom v 8 dneh povrniti 223,99 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje (II. točka izreka), v presežku zavrnilo zahtevo upnikov za povrnitev stroškov (III. točka izreka) in odločilo, da dolžnika nosita svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2.Dolžnika po pooblaščencu pravočasno izpodbijata I., II. in IV. točko izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sodišču druge stopnje predlagata, da sklep sodišča prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem delu spremeni, podredno razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne temu sodišču v nov postopek. Priglašata pritožbene stroške.

Nasprotujeta zaključku sodišča, da iz priloženih fotografij strank izhaja, da v primeru, ko imata dolžnika na dvorišču parkiran osebni avtomobil, to onemogoča upnikom uporabo služnosti z osebnim avtomobilom. Iz priloženih fotografij namreč izhaja ravno nasprotno, in sicer, da je kljub parkiranem osebnem vozilu dolžnikov ob njem še dovolj prostora, da se lahko mimo njega pelje z osebnim avtomobilom. Iz priloženih fotografij tudi jasno izhaja, da je poleg parkiranega osebnega avtomobila dolžnikov še več kot za širino enega avtomobila prostora in posledično več kot dovolj prostora, da se upniki lahko mirno zapeljejo mimo tudi z osebnim avtomobilom. Nasprotujeta tudi zaključku sodišča, da ob parkiranem osebnem avtomobilu dolžnikov ostane med tem avtomobilom in stanovanjsko hišo manj ko 2,5 m. Menita, da v tem primeru ostane vsaj 2,5 m prostora za vožnjo z osebnim avtomobilom. Sodišče v tem delu dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo z ogledom, kot sta dolžnika predlagala, zato je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Slednjega nikakor ni mogoče nadomestiti zgolj z vpogledom v priložene fotografije. Ko je sodišče svojo odločitev oprlo zgolj na to, da je vpogledalo fotografije in ocenilo razdaljo, ki nikakor ni takšna, da bi bilo iz fotografije jasno razvidno, da ne ustreza zahtevani, to je 2,5 m, hkrati pa ni opravilo predlaganega ogleda na kraju samem, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pa je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Postopanje sodišča je sporno, ker je v 9. točki obrazložitve zapisalo, da je dokaz z ogledom zavrnilo, saj ne razpolaga s potrebnim "tehničnim znanjem" za ogled kraja, zaradi česar bi bilo bistveno, da si kraj ogleda sodni izvedenec geodetske stroke.

V nadaljevanju navajata, da je obrazložitev sodišča povsem neustrezna, ker mora sodišče v obrazložitvi pojasniti, v katerih delih so si posamezni dokazi nasprotujoči, katerim dokazom verjame in katerim ne ter za to navesti ustrezne razloge. Glede odločilnih dejstev je treba nasprotja v dokazih premostiti z ustrezno dokazno oceno, razlogi sodbe morajo prepričljivo utemeljiti odločitev sodišča in morajo omogočiti vsebinski preizkus sodbe. Sodišče je izvedbo ogleda zavrnilo z obrazložitvijo, da naj ne bi razpolagalo s tehničnim znanjem potrebnim za ogled kraja, zaradi česar bi bilo bistveno, da si kraj ogleda sodni izvedenec geodetske stroke, česar pa dolžnika nista pravočasno predlagala. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku in predlaga dokaze, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaznega predloga ima sodišče le tedaj, ko so za njeno uporabo podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Sodišče lahko zavrne le izvedbo tistega dokaza, ki govori v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa tudi dokaza, ki naj takšno dejstvo ovrže. Dolžnika sta dokazni predlog z ogledom na kraju samem predlagala že od samega začetka postopka, sodišče pa je šele v izpodbijanem sklepu navedlo, da ne razpolaga s potrebnim tehničnim znanjem za izvedbo ogleda na kraju samem. S takšnim nezakonitim postopanjem je zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila dolžnikoma odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Poleg tega je sodišče v 8. točki obrazložitve le povzelo vsebino izpovedi dolžnikov in prič, ki sta jih predlagala, do česar se sploh ni opredelilo, nato pa je le pavšalno navrglo, da so izpovedbe upnikov skladne, ter da sta o neprevoznosti trase prepričljivo izpovedali priči, predlagani po upnikih. Sodišče je zaključilo, da je služnostna trasa neprevozna z osebnim avtomobilom, kar naj bi potrjevala skladna izpovedba upnikov, čeprav takoj za tem povzame izpoved upnika A. A., da je vožnja z avtomobilom možna. Poleg tega je pooblaščenka upnikov vplivala na izpovedbo priče B. B., zato ni jasno, zakaj je sodišče to pričo označilo za verodostojno. Sodišče prve stopnje je z navedenim postopanjem storilo bistveno kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje se sodišče ni v celoti opredelilo do izpovedb posameznih prič, z navedenim postopanjem pa je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Če bi se štelo, da mora biti prostor, namenjen izvrševanju stvarne služnosti, v vsakem trenutku prost in na voljo neomejeni uporabi imetnikom služnosti, bi to pomenilo popolno izvotlitev lastninske pravice dolžnikov, kar je v nasprotju z institutom stvarne služnosti. Zato sta dolžnika upravičena imeti na opisan način parkirano osebno vozilo, upniki pa tudi niso izkazali, da so kadarkoli pozvali dolžnika k umiku osebnega avtomobila in zagotovitvi prevoznosti služnostne trase, še manj pa, da slednjega dolžnika na poziv ne bi želela storiti, če bi držalo (pa ne drži), da razdalja med na opisan način parkiranim osebnim avtomobilom dolžnikov in stanovanjsko hišo ni ustrezna. Upniki in priče so izpovedovali, da si po služnostni trasi ne upajo voziti, ker nimajo dovolj prostora za manevriranje svojih vozil. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni jasno, ali je sodišče upoštevalo, da je služnostna trasa na določenih delih široka le 2,23 metra, pa še to v ovinku, zaradi česar že po naravi stvari na ozki služnostni trasi ni omogočen manevrski prostor.

3.Upniki v po pooblaščenki vloženem odgovoru na pritožbo nasprotujejo pritožbenim navedbam dolžnikov, predlagajo zavrnitev pritožbe in priglašajo stroške odgovora na pritožbo. Sodišču druge stopnje predlagajo tudi, da dolžnikoma izreče denarno kazen; pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je za odločanje o takšnem predlogu pristojno sodišče prve stopnje.

4.Pritožba je utemeljena.

5.S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnikov zoper sklep o dovolitvi izvršbe, ki je bil izdan na podlagi izvršilnega naslova - sodbe Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah P 49/2013 z dne 14. 9. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 629/2017 z dne 7. 6. 2018, s katero je bilo dolžnikoma naloženo, da omogočita upnikom prehodnost in prevoznost poti za potrebe njihovih nepremičnin in se vzdržita vsakršnih dejanj, ki bi upnikom preprečevala izvrševanje služnosti hoje in vožnje z osebnimi avtomobili in traktorji po služnostni trasi.

6.Iz razlogov pritožbeno izpodbijanega sklepa izhaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo ugovornim trditvam obeh dolžnikov, da upnikov v izvrševanju služnostne pravice v delu, ki se nanaša na dolžno (bodoče) vzdržanje vsakršnih dejanj, ki bi preprečevala izvrševanje služnosti ter prevoznost služnostne poti, ne ovirata, in da je, kot sta ugovarjala, služnostna pot prehodna in prevozna. Sodišče prve stopnje se je pri ugotovitvi tega odločilnega dejstva oprlo na fotografije (priložene k odgovoru na ugovor in k vlogi dolžnikov z dne 19. 1. 2022), skico terenske izmere ter na njihovi podlagi ugotovilo, da v primeru, ko je osebno vozilo dolžnikov parkirano pred gospodarskim poslopjem, vzporedno z nadstreškom, upniki lahko uporabljajo služnostno pot za hojo in vožnje s traktorjem, ne pa tudi za vožnje z osebnimi vozili. Ugotovilo je, da v tem primeru med osebnim avtomobilom dolžnikov in stanovanjsko hišo ostane manj kot 2,5 metra prostora. Sodišče prve stopnje se je pri presoji oprlo tudi na izpovedbe strank in prič ter zaključilo, da dolžnika z načinom parkiranja motornih vozil preprečujeta izvrševanje in prevoznost služnostne poti.

7.Dolžnika utemeljeno pritožbeno uveljavljata zmotnost razlogovanja sodišča prve stopnje glede zavrnitve predlaganega dokaza z ogledom (sodišče namreč zapiše, da ne razpolaga s tehničnim znanjem, potrebnim za ogled kraja, zato bi bilo potrebno, da si kraj ogleda sodni izvedenec geodetske stroke, ki pa ga dolžnika nista pravočasno predlagala). Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Določitev izvedenca geodetske stroke, ki bi sodeloval ob predlaganem ogledu, glede na trditveno podlago strank o spornih okoliščinah v tem izvršilnem postopku, v zvezi s čimer je bil predlagan ogled, v obravnavani zadevi ni potrebna oz. niti ne gre za primeren dokaz.

8.Z zavrnitvijo predlaganega ogleda glede med strankama spornega dejstva, ali v primeru, ko imata dolžnika na dvorišču parkiran svoj osebni avtomobil pred gospodarskim poslopjem, vzporedno z nadstreškom, ostane med tako parkiranim osebnim avtomobilom dolžnikov in stanovanjsko hišo vsaj 2,5 m prostora za uporabo služnostne poti s strani upnikov tudi za vožnjo z osebnim vozilom, je sodišče prve stopnje kršilo pravico dolžnikov do sodelovanja pri dokazovanju. Zmotno je namreč glede na trditveno podlago zavzelo stališče, da je pravno odločilno dejstvo o širini prehodnosti služnostne poti na omenjenem delu, ki jo dolžnika ugovorno zatrjevano omogočata, mogoče dokazovati samo z določenim dokazom (z določitvijo sodnega izvedenca geodetske stroke in ne že z ogledom kraja samega), pri tem pa je dodati, da sta dolžnika pravočasno že v ugovoru zoper sklep o izvršbi v potrditev svojih ugovornih navedb kot dokaz (poleg zaslišanj) predlagala ravno citirani dokaz (ogled kraja).

9.Sodišče prve stopnje je z navedeno zmotno oziroma neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga dolžnikoma odvzelo pravico do dokazovanja pravno odločilnega dejstva, na kar dolžnika utemeljeno pritožbeno opozarjata, s tem pa je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnika sta namreč ob izpostavljenem s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na neustreznost ocenjevanja sodišča, katero je zgolj s prostim očesom in na podlagi neobjektiviziranih fotografij (zaradi več možnih perspektiv in dvodimenzionalnosti), brez strokovnega znanja samo ocenjevalo razdaljo med vzporedno z nadstreškom parkiranim osebnim avtomobilom dolžnikov in stanovanjsko hišo, katera je na voljo za prehod avtomobila, in ki nikakor ni takšna, da bi bila iz fotografij jasno razvidna in bi ustrezala zahtevani razdalji 2,5 metra, utemeljeno vzbudila dvom v zaključke sodišča, na katerih je temeljilo svojo odločitev o zavrnitvi ugovornih navedb kot neutemeljenih.

10.Zato je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi dolžnikov ugodilo, sklep sodišča prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem delu razveljavilo (I., II. in IV. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo temu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi dolžnikov ugodilo iz že zgoraj navedenega razloga, nadaljnjih pritožbenih navedb dolžnikov ni presojalo.

11.Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

12.V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka odpraviti s tem, da bo izvedlo tudi dokaz z ogledom, upoštevaje pri tem navedbe strank, konkretizirane na naroku dne 9. 11. 2022 in 15. 2. 2023, glede upoštevanja okoliščin, v katerih naj se ta opravi, nato pa bo moralo o ugovoru dolžnikov zoper sklep o izvršbi ponovno odločiti, pri tem pa opraviti dokazno oceno izvedenih dokazov skladno z določbo 8. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.