Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V fazi odrejanja pripora mora sodišče zgolj pretehtati, ali zbrani podatki in dokazi opravičujejo sklep o utemeljenosti suma, da je konkretna oseba storila določeno kaznivo dejanje. Ocena verodostojnosti oziroma zanesljivosti posameznega dokaza in vseh skupaj ter ugotavljanje, ali so podani zakonski znaki kaznivega dejanja, pa je predmet presoje razpravljajočega senata na glavni obravnavi potem, ko so dokazi izvedeni.
Ker sklicevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti na navedbe v drugih vlogah ne zadošča kriterijem iz 1. odstavka 424. člena ZKP, jih Vrhovno sodišče ne preizkusi.
Zahteva zagovornika obdolžene A.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.
Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom po vložitvi obtožnice (2. odstavek 272. člena ZKP) obdolženi A.A., ki je utemeljeno osumljena storitve kaznivega dejanja neopravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, podaljšal pripor iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče je pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.
Zoper navedena sklepa je obdolženkin zagovornik dne 27.12.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. in 11. točko 1. odstavka 371. člena in 2. odstavkom 371. člena v zvezi s 1. členom ZKP ter 20., 22., 23. in 25. členom Ustave Republike Slovenije, 3., 5., 6. in 13. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli" in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in pripor zoper obdolženko odpravi ali pa ga nadomesti z milejšim ukrepom.
Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik M.V. in predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker je neutemeljena (2. odstavek 423. člena ZKP). Meni, da je sodišče pravilno ugotovilo obstoj vseh zakonskih pogojev za podaljšanje pripora in svoje odločitve tudi obrazložilo. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko zatrjuje, da obdolženka ni vedela, da je v avtomobilu, ki ga je vozila, mamilo, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.
Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.
V vloženi zahtevi zagovornik uvodoma zatrjuje več kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, Ustave Republike Slovenije (Ustave) ter konvencijskih določb, vendar ostaja zgolj pri naštevanju posameznih členov in zatrjevanih kršitev ne pojasni, obrazloži zgolj zatrjevano kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 22. členom Ustave. Sodiščema prve in druge stopnje očita, da ne pojasnita, katere so tiste okoliščine, iz katerih naj bi izhajal utemeljen sum "glede subjektivnega elementa kaznivega dejanja" oziroma obdolženkinega vedenja, da prevaža mamilo; "posplošene in abstraktne" naj bi bile tudi navedbe izpodbijanih sklepov, s katerimi sodišče utemeljuje obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.
Pogoji za odreditev pripora so: 1. da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje; 2. da je podan kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in 3. da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek kazenskega postopka.
Glede na očitke v zahtevi za varstvo zakonitosti je treba pojasniti, da mora sodišče, kar zadeva utemeljen sum, določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je priprti storil kaznivo dejanje (2. odstavek 202. člena ZKP). Ta zakonski kriterij sodišču v tej fazi postopka ne nalaga takšne vsebinske (kvalitativne) presoje posameznih dokazov, kot jo pričakuje vložnik zahteve. Ocena verodostojnosti oziroma zanesljivosti posameznega dokaza in vseh skupaj ter ugotavljanje, ali so podani zakonski znaki kaznivega dejanja je predmet presoje razpravljajočega senata na glavni obravnavi potem, ko so dokazi izvedeni. V tej fazi kazenskega postopka pa mora sodišče zgolj pretehtati, ali zbrani podatki in dokazi opravičujejo sklep o utemeljenosti suma, da je konkretna oseba storila določeno kaznivo dejanje.
Pri izdaji izpodbijanega sklepa so bili navedeni zakonski kriteriji upoštevani. Zaključek izpodbijanih sklepov glede utemeljenega suma je rezultat vsebinsko obrazložene presoje zbranih dokazov in podatkov in se nanaša tako na objektivne znake kaznivega dejanja, katerih obstoj vložnik zahteve niti ne zanika, kot tudi na subjektivne znake oziroma obdolženkino vedenje, da v osebnem avtomobilu prevaža skritih 2884,09 g heroina z nalogo, da ga prepelje preko Italije v Švico. S tem v zvezi se izpodbijana sklepa utemeljeno sklicujeta tudi na pravnomočni sklep o uvedbi preiskave z dne 9.5.2005; ta namreč vsebuje obrazloženo ugotovitev tega zakonskega pogoja za pripor, med preiskavo pa se v tem pogledu dejansko stanje ni spremenilo, pač pa se je utemeljen sum, kot ugotavlja drugostopenjsko sodišče, le še utrdil. Tudi v sklepu tega sodišča je bilo zagovorniku pojasnjeno, da ocena verodostojnosti obdolženkinega zagovora in drugih dokazov ter ugotavljanje obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja ni predmet presoje razpravljajočega senata.
Vse ostale zagovornikove navedbe v zvezi z utemeljenim sumom sodijo v okvir dejanskega stanja. V tem delu zahteve zagovornik obširno ponavlja obdolženkin zagovor, zanika zadostnost oziroma zanesljivost dokazov za utemeljen sum, da je obdolženka vedela za prevoz heroina, nadalje izraža nestrinjanje "z zavrnitvijo obdolženkinega zagovora" ter obširno pojasnjuje, zakaj in v kakšnih okoliščinah se je obdolženka odločila za prevoz osebnega avtomobila preko Slovenije v Švico. S takšnimi navedbami zagovornik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.
V pravnomočnih sklepih so navedene tudi konkretne okoliščine, na podlagi katerih sta sodišči sklepali na obstoj pripornega razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Med temi sodišči izpostavljata, poleg konkretne in abstraktne nevarnosti kaznivega dejanja, ki se odražata v okoliščinah kaznivega dejanja in predpisani kazni, tudi okoliščine, da je obdolženka češka državljanka, da živi in dela v Švici in da je tam tudi poročena, medtem ko jo na Slovenijo ne vežejo nobene okoliščine. Na podlagi navedenega sta mogli sodišči z veliko verjetnostjo utemeljeno sklepati, da se bo obdolženka v primeru odprave pripora z begom izognila kazenskemu postopku.
Zagovornikovo zanikanje tega pripornega razloga, ki temelji na drugačnem vrednotenju navedenih okoliščin, dvomih v obdolženkino krivdo in navajanju nekaterih subjektivnih okoliščin na strani obdolženke ter zagotovilih, da se obdolženka nima namena izogibati kazenskemu postopku, pomeni nedovoljeno uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar Vrhovno sodišče teh navedb ni upoštevalo.
Vrhovno sodišče prav tako tudi ni preizkušalo zagovornikovih navedb, kjer se pri utemeljevanju zahteve sklicuje na pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora, ugovor zoper obtožnico in obdolženkin pisni zagovor, kot tudi vseh tistih kršitev zakona, na katere se zagovornik zgolj sklicuje, ki pa jih ne obrazloži. Takšno uveljavljanje kršitev zakona namreč ne zadosti kriterijem določbe prvega odstavka 424. člena ZKP.
Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje presodili obstoj zakonskih pogojev za podaljšanje pripora in svojo presojo obrazložili na tako konkreten način, da je mogoča presoja pravne pravilnosti izpodbijanih odločb, zaradi česar zatrjevane kršitve zakona in Ustave niso podane.
Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.