Jedro

Sodišče je opravilo presojo skladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe in ugotovilo, da 2. točka izreka izpodbijanega sklepa ni skladna s samim inšpekcijskim ukrepom, glede na to, da nalaga izpolnitev obveznosti zgolj z nedorečenim besednim pojmom „omogočijo“ (2. točka izreka) samo tožniku A.A. kot enemu izmed 25 etažnih zavezancev na podlagi inšpekcijske odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Občine Piran, Občinske uprave, številka 3526-2/2010 z dne 4. 1. 2011 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega in tega postopka v znesku 595,60 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Občine Piran, Občinske uprave, št. 3526-2/2010 z dne 4. 1. 2011, je pod točko 1 odločeno, da je odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor – stanovanjske inšpekcije, št. 06132-546/2009 z dne 16. 12. 2009, s katero je etažnim lastnikom večstanovanjske stavbe na naslovu … navedenim v prilogi, ki je sestavni del tega sklepa, naložena obveznost v roku 6 mesecev sanirati pohodno teraso pri stanovanju št. 25 – A. v večstanovanjski stavbi na naslovu …, in sicer vse sloje do A-B plošče, obrobe terase in odtok meteornih voda s te terase v skladu z gradbeno stroko in s Pravilnikom o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanja, postala dne 23. 4. 2010 izvršljiva in se dovoli njena izvršba. Pod točko 2 je odločeno, da se zavezancu A.A. (tožniku v tem sporu) daje opozorilo, da v naknadnem roku 30 dni po vročitvi tega sklepa omogoči izpolnitev naložene obveznosti, navedene v 1. točki tega sklepa. Točka 3 določa, da če zavezanec v naknadno odrejenem roku iz 2. točke tega sklepa ne omogoči izpolnitve naložene obveznosti iz 1. točke tega sklepa, je dolžan plačati denarno kazen in sicer v višini 300 EUR na podračun enotnega zakladniškega računa Občine Piran. Točka 4 določa, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve. Točka 5 pa še določa, da upravnik o izdaji tega sklepa obvesti vse etažne lastnike predmetne večstanovanjske stavbe.

2. V obrazložitvi prvostopenjske upravne odločbe je navedeno, da je stanovanjska inšpekcija v postopku ugotovila, da zgoraj navedena odločba še ni izvršena, zato je na podlagi 127. člena Stanovanjskega zakona z dopisom z dne 13. 12. 2010 predlagala Občini Piran upravno izvršbo zoper zavezance s prisilitvijo z denarno kaznijo. Prvi odstavek 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da v primeru izvršbe s prisilitvijo, ko je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo, organ, ki upravlja izvršbo, zavezanca prisili k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo, tretji odstavek istega člena pa določa, da prva denarna kazen ne sme presegati 1.000 EUR. Iz spisovnih listin izhaja, da so upravnik B. d.o.o. ter preostali etažni lastniki poskušali pristopiti k zahtevani sanaciji, vendar je etažni lastnik A.A. onemogočil izvedbo naložene obveznosti.

3. Tožena stranka je s pritožbeno odločbo, s katero potrjuje odločitev organa prve stopnje, v razlogih še navedla določbo 125. člena Stanovanjskega zakona, ko inšpekcijski organ z odločbo odredi, katera dela je treba izvesti na skupnih delih in primeren rok za njihovo izvedbo, 127. člena tega zakona pa določa, da če se odločba ne izvrši v roku, lahko inšpekcijski organ predlaga pristojnemu občinskemu organu prisilno izvršitev odločbe. Dejanskega stanja izvršilni organ v obsegu, ki bi presegal ugotovitev ali je odločbo izvršena ali ne, ni pristojen ugotavljati. Enako velja za pritožbeno navedbo, da je prvostopenjski organ odločal o zadevi iz sodne pristojnosti. Izdaja sklepa o izvršbi na podlagi izvršljive upravne odločbe ne sodi v sodno pristojnost, temveč stanovanjski zakon izrecno napotuje na občinski upravni organ, ki se kot izvršilni organ ravna po ZUP.

4. Tožnik tožbo vlaga iz vseh štirih razlogov prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da v etažni del stavbe na naslovu … spada terasa, na katero tožnik dostopa iz svojega stanovanja in jo tudi samo on uporablja in za katero je bila izdana inšpekcijska odločba z dne 16. 12. 2009. V nadaljevanju zelo podrobno navaja vse postopke od leta 2006 dalje, ko so se začele tudi težave z upravnikom, ki še sedaj ni določen, ker je upravni organ vlogo upravnika B. d.o.o. zavrgel. Iz obsežnih tožbenih navedb v nadaljevanju izhaja, da sam ni nikoli oviral sanacije, vprašanje je samo, kako se ta izvede in kateri stroški se krijejo iz rezervnega sklada, glede na to, da pristop k sanaciji z njim ni bil dogovorjen. Sanirati se želi istočasno tudi popravilo dimnika, za katerega je izdana inšpekcijska odločba. Želi, da se sanira terasa v celoti in ne smo en del. Kršene so tožnikove ustavne in zakonske pravice, ker mu je onemogočeno sodelovanje v postopku, ni mu zagotovljena obravnava pred nepristranskim sodiščem, denarno se ga prisiljuje, čeprav je on le eden od zavezancev. Odločba bi morala zajeti vse etažne lastnike, ker to izhaja iz predloga inšpektorja, ki je predlagatelj tega postopka. Krivec za neizvršitev odločbe je ravnanje ostalih etažnih lastnikov ali celo uporabnikov etažnih delov, zlasti tistih, ki so pisali v postopku pri inšpekciji in toženi stranki in vsi v en glas trdili, da tožnik ne izvrši odločbe. Niti eden od njih v postopku ni povedal, da se je ves čas, celo pred izdajo neizvršene odločbe inšpektorata, tudi z odstavljanjem in postavljanjem vedno novega upravnika, del stroškov sanacije nepravilno poskušalo prevaliti na tožnika in so tožnika označili za tistega, ki ne dovoli popravil na svojem etažnem delu. Zavezanci so vsi iz inšpekcijske odločbe in ne more upravni organ brez izvedenega ugotovitvenega postopka, izdajati odločb in diktirati, kaj mora kdo od več zavezancev narediti. Upoštevale so se samo navedbe ostalih etažnih lastnikov, njega niso pozvali, da bi zadevo pojasnil. Organ je prekoračil pooblastila in nastopil kot sodni in ne kot upravni organ. Gre za vsebinski poseg v sodno pristojnost, prvostopenjski sklep je ničen, kar je tožnik uveljavljal že v pritožbi. Tožena stranka lahko v upravni izvršbi izdaja odločbe in sklepe le zoper vse zavezance skupaj, ne more pa kar sam zaključiti kdo od več zavezancev nečesa ni storil. Gre za preseganje pristojnosti tožene stranke v postopku upravne izvršbe. Tožnik ponavlja, da stvarnopravna zakonodaja določa postopek, ki se izvede v primeru, kadar nekdo ne dopusti potrebnega posega v svojem etažnem delu. 121. člen Stvarnopravnega zakonika določa sodno pristojnost v primeru, če ni soglasja med etažnimi lastniki in ne upravno izvršbo. Upravni organ bi moral, ko je bil predlog s strani inšpekcije o neizvršitvi odločbe vložen, ali ukrepati zoper vse zavezance, ne da bi sploh kogarkoli kaj spraševal (brez vsake kontradiktornosti z golo izvršbo), ali pa bi moral predlog zavreči, ker očitno po vsebini (vsebinsko gre za dopustitev popravila v etažnem delu in ne za izvršitev inšpekcijske odločbe), zadeva ne spada v njegovo pristojnost. Tožnik torej ne preprečuje izvršitve odločbe inšpekcijskega organa, vztraja le, da se ta izvrši kot je zapisana. Predlaga, da se izpodbijani odločbi kot nezakoniti odpravita, in da se mu povrnejo stroški postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

6. Sodišče je v obravnavani zadevi že odločilo s sklepom, številka IV U 92/2011-7 z dne 2. 10. 2012, s katerim je tožbo zavrglo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom, številka I Up 532/2012 z dne 24. 4. 2013, v točki I izreka pritožbi ugodilo, sklep sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Pod točko II izreka je odločilo, da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo.

7. Tožba je utemeljena.

8. Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe je prvostopenjski upravni organ ugotovil datum nastopa izvršljivosti odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor – stanovanjske inšpekcijske odločbe (23. 6. 2010), ki se izvršuje in določil roke ter način prisilne izvršbe, če tožnik ne bo omogočil izpolnitve naložene obveznosti. Gre za sklep procesne narave, ki je izdan na podlagi 292. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki predstavlja izvršbo s prisilitvijo, ki sicer ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Izpodbijani sklep tudi ni eden tistih, ki so našteti v določbi drugega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ne glede na to, pa gre za sklep, ki na podlagi konkretnih okoliščin vsake posamezne zadeve, terja presojo ali je izpodbijani sklep skladen z izvršilnim naslovom (inšpekcijsko ureditveno odločbo), torej med drugim, ali se z načinom izvršbe določenem v sklepu o dovolitvi izvršbe, dovoljuje izvršba tiste obveznosti, ki je naložena z inšpekcijo odločbo. Kot opozarja Vrhovno sodišče v zgoraj navedeni odločbi, mora sodišče te okoliščine ugotavljati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Po ponovnem preizkusu sporne procesne predpostavke, je sodišče opravilo presojo skladnosti izvršilnega naslova in sklepa o dovolitvi izvršbe in ugotovilo, da 2. točka izreka izpodbijanega sklepa ni skladna s samim inšpekcijskim ukrepom, glede na to, da nalaga izpolnitev te obveznosti zgolj z nedorečenim besednim pojmom „omogočijo“ (2. točka izreka) samo tožniku A.A. kot enemu izmed 25 etažnih zavezancev na podlagi inšpekcijske odločbe, čemur sledi še 3. točka izreka z naložitvijo denarne kazni v višini 300 EUR. Iz listin upravnega spisa namreč izhaja, da se tožnik domnevno sicer ne protivi izpolnitvi te obveznosti (dopisi pooblaščene odvetnice upravniku stavbe B. d.o.o. z dne 4. 6. 2010, zapisnik o ogledu z dne 15. 4. 2010), da pa obstoja nesoglasje glede določitve upravnika stanovanjskega objekta, ki bo ta inšpekcijski ukrep izvajal (sklep o zavrnjenju zahteve B. d.o.o., UE Piran z dne 13. 4. 2010 za vpis v register upravnikov), kot tudi glede samega pristopa na pohodno teraso iz stanovanja tožnika. Kot pravilno navaja tožnik v tožbenih ugovorih, je treba upoštevati tudi 121. člen Stvarnopravnega zakonika in morebitno sodno pristojnost. Ta člen določa dolžnost etažnega lastnika, da dopusti vstop v svoj posamezni del, da se lahko opravijo popravila in izboljšave na skupnih delih, ki jih drugače ni mogoče opraviti (drugi odstavek). V tretjem odstavku te določbe pa določa ravnanje oziroma pravno postopanje upravnika oziroma sodišča, če etažni lastnik ne dopusti vstopa. V ponovnem postopku bo moral organ prve stopnje izdati sklep o dovolitvi izvršbe, ki bo v izreku glede inšpekcijskih zavezancev skladen z inšpekcijskim ukrepom oziroma procesno pravilno odločiti glede na morebiti ugotovljeno protipredpisno ravnanje tožnika (ob upoštevanju pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave RS).

9. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (niso upoštevana pravila postopka) in zadevo po tretjem in četrtem odstavku istega člena vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

10. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 EUR. Sodišče je na podlagi II. točke izreka sklepa Vrhovnega sodišča odločilo tudi o pritožbenih stroških. Po drugem odstavku 25. člena ZOdvT gre za spor v vrednosti 3.500 EUR. Odvetniška nagrada po tarifni številki 3210 ZOdvT znaša 141 EUR, s količnikom 1,6, kar znaša 225,60 EUR. Priznajo se tudi administrativni stroški po tarifni številki 6002 v višini 20 EUR, skupaj torej 245,60 EUR. Vsi stroški skupaj tako znašajo 595,60 EUR.