Jedro

V obravnavani zadevi je pokojna M. M. s premoženjem razpolagala z izročilno pogodbo še za časa življenja, zaradi česar premoženja, ki naj bi sestavljalo njeno zapuščino, ni bilo. Pokojna mati pravdnih strank je pogodbo sklenila le s toženko, ker pa tožnica kot sodedinja z izročitvijo navedenih nepremičnin ni soglašala oziroma pri tem ni sodelovala, so se nepremičnine, ki so bile predmet izročilne pogodbe, štele kot darilo toženi stranki. Glede na navedeno sta sodišči nižjih stopenj odločili pravilno, da predmetna tožba ni t. i. dediščinska tožba ter pravilno uporabili določbo 41. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), v skladu s katero imajo nujni dediči pravico zahtevati vrnil daril v roku treh let od zapustnikove smrti.

Ugotovilo je, da je prišlo z vložitvijo tožničine pravočasne vloge v zapuščinskem postopku z dne 3. 2. 2000 do pretrganja zastaranja ter pravilno, da je zastaralni rok po pretrganju znova začel teči najkasneje z dnem 27. 9. 2000, ko je odločba zapuščinskega sodišča postala pravnomočna. Ker je bila tožba v predmetni zadevi vložena 31. 8. 2010, je tožničin zahtevek na vrnitev daril zastaral.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka (njena sestra) dolžna prepustiti solastni delež do 1/4 v solast in soposest ter ji v ta namen izdati za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, s katero dovoljuje pri nepremičnini vl. št. 292 k. o. ... vpis lastninske pravice v korist tožnice. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici iz naslova nujnega deleža plačati znesek 90.000,00 EUR. V delu, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je dedinja do 1/4 po pokojni M. M., je tožbo zavrglo ter odločilo še o pravdnih stroških. Nosilna teza odločbe je bila, da v konkretnem primeru predmetna tožba ni t. i. dediščinska tožba, saj je pokojnica s svojim premoženjem razpolagala še za časa življenja, zaradi česar premoženja, ki naj bi predstavljalo njeno zapuščino, ni bilo. Ker je tožnica zamudila rok za vložitev tožbe za vrnitev daril, ne more uveljavljati vrnitve spornih nepremičnin v zapuščino.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Med drugim je odločilo, da je prišlo z vložitvijo tožničine vloge v zapuščinskem postopku z dne 3. 2. 2000, s katero je uveljavljala nujni delež, do pretrganja zastaranja, zastaralni rok pa je začel ponovno teči najkasneje s 27. 9. 2000, ko je odločba zapuščinskega sodišča postala pravnomočna. Ker je bila tožba v predmetni zadevi vložena 31. 8. 2010, je tožničin zahtevek za vrnitev daril že zastaral. Pritožbeno sodišče se je v celoti strinjalo tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za ugotovitev, da je dedinja po zapustnici, saj ni zatrjevala, da bi imela od takšne ugotovitve kakšno pravno korist. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

3. Tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da ji sklep o dedovanju nikoli ni bil vročen (oziroma ji je bil vročen s fikcijo), tako da niti ni imela na razpolago pravnega sredstva, s katerim bi zahtevala zapuščino. Meni, da ne more uveljavljati drugega zahtevka, kot tega, da se jo prizna za dedinjo in se ji izroči del dediščine. Vprašanje obsega zapuščine se pojavi šele, ko se ugotovi, ali je tožnica dedinja in, ali obstojijo predpostavke za vodenje zapuščinskega postopka. V posledici napačne uporabe materialnega prava glede vprašanja pravočasnosti tožbe je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zagrešilo tudi bistvene kršitve določb postopka, saj ni odgovorilo na revidentkine pritožbene navedbe, ko je izpostavila vprašanje neodločanja o pravočasno postavljenem zahtevku na vračilo darila. V reviziji nadalje navaja, da je v postopku dokazala, da ima dedno pravico kot hčerka zapustnice in kot taka močnejšo pravico kot toženka, ki je v postopku le trdila, da ima predmete v posesti na podlagi drugega pravnega posla, in ne dedovanja. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, odločbi sodišča prve in druge stopnje pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške revizije.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dediščinska tožba je tožba, s katero tožnik kot dedič zahteva zapuščino, del zapuščine ali posamezne predmete od osebe, ki je sicer bila s sklepom razglašena za dediča, dejansko pa to ni. Tožnik mora dokazati, da ima dedno pravico oziroma da ima močnejšo dedno pravico kot toženec. V obravnavani zadevi pa je pokojna M. M. s premoženjem razpolagala z izročilno pogodbo še za časa življenja, zaradi česar premoženja, ki naj bi sestavljalo njeno zapuščino, ni bilo. Pokojna mati pravdnih strank je pogodbo sklenila le s toženko, ker pa tožnica kot sodedinja z izročitvijo navedenih nepremičnin ni soglašala oziroma pri tem ni sodelovala, so se nepremičnine, ki so bile predmet izročilne pogodbe, štele kot darilo toženi stranki. Glede na navedeno sta sodišči nižjih stopenj odločili pravilno, da predmetna tožba ni t. i. dediščinska tožba ter pravilno uporabili določbo 41. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), v skladu s katero imajo nujni dediči pravico zahtevati vrnil daril v roku treh let od zapustnikove smrti.

7. Neutemeljena je tožničina revizijska graja, da se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, da ni bilo odločeno o njenem pravočasno postavljenem zahtevku za vračilo darila. Jasno je obrazložilo, da se triletni rok pretrga takrat, ko nujni dedič prvič postavi zahtevek za vrnitev daril v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža, ne glede na to, ali je zahtevo postavil v zapuščinskem postopku ali pa v tožbi. Ugotovilo je, da je prišlo z vložitvijo tožničine pravočasne vloge v zapuščinskem postopku z dne 3. 2. 2000 do pretrganja zastaranja ter pravilno, da je zastaralni rok po pretrganju znova začel teči najkasneje z dnem 27. 9. 2000, ko je odločba zapuščinskega sodišča postala pravnomočna. Ker je bila tožba v predmetni zadevi vložena 31. 8. 2010, je tožničin zahtevek na vrnitev daril zastaral. 8. Na podlagi vsega navedenega je revizijsko sodišče tožničino revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).