Jedro

O kršitvi kazenskega zakona je mogoče govoriti takrat, ko je sodišče odločilna dejstva pravilno ugotovilo, nanje pa napačno uporabilo materialno pravo.

Izrek

Zahteva obsojenega B.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je obsojenega B.Z. s sodbo z dne 12.03.1999 spoznalo za krivega, pod točko 1 kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 1. odstavku 135. člena KZ, pod točkama 2 in 3 pa dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Za kaznivo dejanje po 1. odstavku 135. člena KZ mu je določilo kazen šest let zapora, za vsako od kaznivih dejanj po 1. odstavku 145. člena KZ po štiri mesece zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen šest let in šest mesecev zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu, od 01.11.1998 od 20.05 ure dalje. Pogojne obsodbe, izrečene obsojencu s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 03.11.1998, s katero je bila obsojencu za kaznivo dejanje prikrivanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 221. člena KZ določena kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, sodišče ni preklicalo. Na podlagi 1. odstavka 69. člena KZ je obsojencu odvzelo nož. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo in zoper "vse sklepe sodišč, s katerimi so mu le-ta nezakonito odrejala pripor", je obsojeni B.Z. dne 15.09.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi, v kateri se sklicuje na določbe Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP) in Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP), uveljavlja vse "pritožbene" razloge, določene v 420. členu ZKP. Meni, da je sodišče zagrešilo kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter napačno uporabilo tudi druge določbe kazenskega postopka, kar da je vplivalo na zakonitost izpodbijanih sodnih odločb. V predlogu, ki se nanaša zgolj na izpodbijanje pravnomočne sodbe, se zavzema, da "pritožbeno" sodišče ravna v skladu z zakonom in vrne zadevo v ponovno reševanje prvostopenjskemu, to je novemu krajevno in stvarno pristojnemu sodišču - Okrožnemu sodišču v Mariboru, vendar pred popolnoma spremenjenim senatom ali "še bolje", da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter v interesu ustavnosti in zakonitosti ter pravičnosti izreče oprostilno sodbo.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sklicevanje obsojenca, da je ravnal v skrajni sili, zadeva vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki ne more biti predmet presoje v tem postopku. S tem ko sodišče ni zaslišalo priče S.B., ni kršilo določb postopka, saj prosto presoja, katere dokaze je potrebno izvesti. Trditve, da je obsojencu na prvi in drugi stopnji sodil senat, ki je bil nepravilno sestavljen in pristranski, zahteva ni utemeljila in je zato tudi ni mogoče preizkusiti. Vse druge navedbe v zahtevi, zlasti, da je bil obsojenec napaden ter da sodišče ni upoštevalo izpovedb prič T.Š. in D.G. in da niso bile zaslišane še nekatere priče, po mnenju vrhovnega državnega tožilca pomenijo izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni B.Z. pravnomočno sodbo in postopek, ki je tekel pred njo, izpodbija z navedbami, da so podane kršitve kazenskega zakona iz 1. do 3. točke 372. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, vse razen tiste po 4. in 10. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitve pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki da so vplivale na zakonitost sodbe. Trditve o teh kršitvah obsojenec ne opira na procesno in materialnopravna relevantna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče in nanje oprlo pravnomočno sodbo, temveč izhaja iz drugačne dokazne presoje in iz lastnega videnja odločilnih dejstev. Zato z navedbami v zahtevi obsojenec po vsebini ne uveljavlja zatrjevanih kršitev zakona in procesnih kršitev, marveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

O kršitvi kazenskega zakona je mogoče govoriti takrat, ko je sodišče odločilna dejstva pravilno ugotovilo, nanje pa napačno uporabilo materialno pravo. Tudi pri presoji obstoja zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka je treba izhajati iz ugotovljenih procesno relevantnih dejstev in tistih, ki so razvidna iz spisa in ne zgolj iz obsojenčeve subjektivne interpretacije, ki ne le da ni z ničemer utemeljena, pač pa je tudi sad obsojenčeve laične razlage in nerazumevanja pravega pomena vsebine večine uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Trditve obsojenega B.Z. glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 135. člena KZ, da je ravnal v silobranu in skrajni sili, temeljijo na podmeni, da ga je oškodovanec A.V. ml. fizično napadel in ogrozil njegovo telesno integriteto, pa tudi življenje, ter da se je sam samo branil, pri čemer da oškodovanca niti ni hotel zabosti. Obsojeni v zahtevi zatrjuje drugačno dejansko stanje od tistega, ki ga je glede tega kaznivega dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi sprejelo sodišče. Enako velja tudi za obsojenčeve navedbe, s katerimi izpodbija odločitev glede kaznivega dejanja po 1. odstavku 145. člena KZ pod točko 3 pravnomočne sodbe, da tega dejanja ni storil, bilo da je ravno nasprotno, saj so ga A.V. st. in njegovi svojci napadli, ga pri tem poškodovali, kar da izhaja tudi iz zdravniškega spričevala in mnenja izvedenca medicinske stroke dr. A.H. S temi trditvami obsojenec zavrača dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi, na katere je glede teh kaznivih dejanj sodišče oprlo svojo odločitev ter ponuja lastno presojo dokazov. Na ta način pa po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, marveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Tudi kršitve določb kazenskega postopka, ki jih v zahtevi zatrjuje, obsojenec opira na lastno oceno, da so ga tako policija, kot tožilstvo in sodišče obravnavali diskriminatorno ter tako zlorabili uradni položaj in uradne pravice, zaradi česar je po vložnikovem mnenju izpodbijana pravnomočna sodba nezakonita. Svoje naziranje utemeljuje z navedbami, da je sodišče sprejelo drugačno dokazno presojo, kot bi jo po obsojenčevem videnju moralo. Na tej podlagi zatrjuje, da je bilo sodišče nepravilno sestavljeno, da je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen, da je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost je po zakonu obvezna, da je bil državni tožilec pristranski in da je zato sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca. S tako utemeljitvijo zatrjuje, da je sodbo izdalo sodišče, ki je stvarno nepristojno, da ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, kar da predstavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, da se sodba opira na nedovoljene dokaze, pri čemer niti ne pove katere, da je bila obtožba prekoračena ter da je sodba nerazumljiva, pri čemer tega ne konkretizira, temveč navaja samo zakonsko besedilo. Zgolj obsojenčevo zavračanje dokazne presoje, ki jo je sprejelo sodišče, ne more biti podlaga za sklepanje, da so podane zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zato gre tudi v tem delu po vsebini za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Enako velja tudi za navedbo v zahtevi, da se je vložnik v rednem postopku "želel na sodišču neposredno soočiti s pričo S.B., katera da je videla dogajanje in bi lahko potrdila na sodišču realno stanje in dejansko situacijo, to je, da ga je A.V. ml. napadel". Obramba v postopku nikoli ni predlagala zaslišanja te priče, tako da s tega vidika o kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe ni mogoče govoriti. Ta bi bila podana le, če bi obsojenec ali njegova zagovornica med postopkom predlagala zaslišanje te priče, pa bi sodišče v nasprotju s kriteriji, ki jih mora pri presoji utemeljenosti takega predloga upoštevati, zavrnilo izvedbo tega dokaza. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti novih dokazov ni mogoče predlagati. Sicer pa je obsojenec zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, ko je bil seznanjen z vsebino obvestila, ki ga je S.B. dala organom za notranje zadeve, izpovedal, da se ni nič takega dogajalo, kot je ta priča povedala policistom ter da vztraja pri svojem zagovoru.

Tudi kolikor se obsojenec po vsebini sklicuje na instrukcijsko maksimo, ki v 2. odstavku 299. člena ZKP predsedniku senata nalaga dolžnost skrbeti za to, da se zadeva vsestransko razčisti in dožene resnica ter navaja, da bi sodišče moralo povabiti kot pričo tudi T.Š., B.H., J.Z. in kriminalista B.I., obsojenec uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa, kakor je bilo že pojasnjeno, ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Tudi z navedbami, da je sodišče napačno presojalo izpovedbe prič T.Š. in D.G. ter da ni pravilno ovrednotilo izvedenskega mnenja dr. A.H. in vsebine zdravniškega potrdila o obsojenčevih poškodbah z dne 01.11.1998, obsojeni B.Z. izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje.

Kolikor obsojenec zatrjuje, da mu je bila izrečena kazenska sankcija v nasprotju s sodno prakso ter ponuja primerjavo s kaznima, ki sta bili obsojencema izrečeni za kaznivo dejanje poskusa umora, Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče s pravnomočno sodbo ni zagrešilo kršitve po 5. točki 372. člena ZKP in z odločbo o kazni ni bila prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Zaradi odločbe o kazni zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče vložiti. Določene posamezne in izrečena zaporna kazen ne odstopajo od tistih, ki jih sodišča izrekajo v primerljivo podobnih primerih, tako da zahtevi ni mogoče pritrditi, ko želi prikazati, da je pri odločanju o kazni sodišče ravnalo arbitrarno.

Glede obsojenčevih navedb v zahtevi, da je sodišče prekršilo zakon tudi v odločbah o stroških kazenskega postopka, premoženjskopravnem zahtevku in o objavi sodbe v tisku, po radiu ali televiziji, je treba ugotoviti, da obsojencu slednja nekazenskopravna sankcija ni bila izrečena in da tudi ni bilo odločeno, da je dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek. Obsojenec pa ni obrazložil, kot bi to moral storiti po 1. odstavku 424. člena ZKP, zakaj naj bi sodišče z odločbo o stroških kazenskega postopka prekršilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Obsojeni B.Z. uvodoma navaja, da izpodbija tudi vse odločbe, ki jih je sodišče v tem kazenskem postopku sprejelo v zvezi s priporom, vendar te navedbe pobliže sploh ne opredeli, zato njene utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti. Sicer pa bi bila zahteva v tem delu, četudi bi bila obrazložena, glede na določbo 3. odstavka 421. člena ZKP prepozna, saj jo je mogoče vložiti v roku treh mesecev od dneva, ko je obsojenec prejel pravnomočen sklep o priporu. Zadnji od teh, s katerim je višje sodišče zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice dne 16.03.1999, pa je bil obsojencu vročen še istega dne. Zahtevo pa je vložil šele po preteku šestih mesecev.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojeni B.Z. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Obsojenec z zahtevo ni uspel, vendar ga je Vrhovno sodišče, glede na njegove slabe gmotne razmere po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.