Jedro

V pogodbi o zaposlitvi razlog sklenitve delovnega razmerja za določen čas ni bil naveden, tožena stranka pa tudi v sodnem postopku ni dokazala nobenega od razlogov, ki so za sklenitev delovnega razmerja za določen čas našteti v 17. členu ZDR90. Ker je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom, se posledično šteje, da je tožnik sklenil pri toženi stranki delovno razmerje za nedoločen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 12. 2003, ampak še traja. Posledično je ugodilo reintegracijskemu zahtevku, reparacijskim zahtevkom ter zahtevku za povrnitev pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2001 za določen čas od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2003, pri čemer pa razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, v pogodbi o zaposlitvi ni bil naveden. Ker zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas tožena stranka ni dokazala niti v sodnem postopku, čeprav je bilo dokazno breme na njeni strani, je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Nadalje je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka ter da se revizija glede odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti od regresa za letni dopust za leto 2003 ne dopusti. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka (8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Navaja, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena v skladu s 17. členom ZDR po odobritvi subvencij in zaradi povečanega obsega del zaradi vzpostavitve in zagona novega časopisa in uvedbe novega programa pri toženi stranki. Iz predloženih dokazov jasno izhaja obstoj razloga za sklenitev pogodbe za določen čas, to je povečan obseg dela. Sodišče prve stopnje se do izpovedb prič E. Š., P. Š. in M. Š. ni opredelilo, ampak je na podlagi pomanjkljivih dokazov zmotno uporabilo materialno pravo. Nadalje navaja, da je sodišče napačno povzelo dejansko stanje iz zapisnikov, kjer so navedene izjave priče E. Š.. Sodišče se tudi ni opredelilo do Pogodbe o povračilu prispevkov, ki jo je kot dokaz predložila tožena stranka, in pa do predlaganih poizvedb v zvezi s tem dokazom, zaradi česar toženi stranki ni bila dana možnost, da se izjasni o zahtevku nasprotne stranke. S tem je bila toženi stranki kršena tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic in do učinkovitega pravnega sredstva. Celotna sodba sodišča druge stopnje temelji le na sklicevanju na razloge sodišča prve stopnje, ne da bi se sodišče konkretno opredelilo do pritožbenih navedb.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 26/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril. 5. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Z navedbami, da je v pravdi dokazala obstoj začasno povečanega obsega dela kot razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tožena stranka dejansko uveljavlja prav ta nedovoljeni revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato pri preizkusu izpodbijane sodbe teh revizijskih navedb ni bilo mogoče upoštevati.

9. V zvezi z revizijskim očitkom, da je sodišče napačno povzelo dejansko stanje iz zapisnikov, kjer so navedene izjave priče E. Š., revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpovedbo priče E. Š., ki je bil zaslišan na naroku za glavno obravnavo dne 13. 3. 2007, v obrazložitvi sodbe na strani 3 korektno povzelo, prav tako pa nekorektnega povzemanja izpovedbe te priče ni mogoče očitati niti sodišču druge stopnje. T. i. „protispisnost“, ki jo tožena stranka zatrjuje v reviziji, ni podana, v kolikor pa gre pri teh revizijskih navedbah za nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, pa glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP sodbe v tej smeri ni mogoče preizkušati. Vrhovno sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji (npr. odločbe II Ips 120/2001, II Ips 316/2004). Očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno. Kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi sicer ni podana, saj po mnenju revizijskega sodišča nista formalno pomanjkljivi niti sodba sodišča prve stopnje niti izpodbijana sodba. Sodbi sodišča druge in prve stopnje imata razloge o odločilnih dejstvih in ju je mogoče preizkusiti.

10. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša tudi na postopanje sodišča prve stopnje, ki ni upoštevalo Pogodbe o povračilu prispevkov, ki jo je kot dokaz predložila tožena stranka, in pa predlaganih poizvedb v zvezi s tem dokazom, takšne odločitve pa tudi ni obrazložilo, ter smiselno tudi na odločitev pritožbenega sodišča, ki je pritožbo tožene stranke zoper takšno ravnanje zavrnilo kot neutemeljeno. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP), in sicer tako, da s sklepom odredi izvedbo dokazov (prvi odstavek 287. člena ZPP), predlagane dokaze, za katere pa misli, da niso pomembni za odločbo, pa zavrne in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Ker sodišče v nadaljnjem teku pravde ni vezano na svoj prejšnji dokazni sklep (četrti odstavek 287. člena ZPP), ima možnost, da nadaljnji dokazni postopek prilagodi rezultatom že izvedenih dokazov. Že sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da glede na to, da sodišče prve stopnje na svoj dokazni sklep ni bilo vezano, ni bilo dolžno izvajati dokazov, ki jih ni štelo za relevantne oz. ne vseh dokazov, če je ugotovilo, da je dejansko stanje v zadostni meri ugotovljeno ter izvedba ostalih predlaganih dokazov k razjasnitvi dejanskega stanja ne bi pripomogla.

11. Zavrnitev dokaznega predloga samo po sebi ne predstavlja kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic, na katero se v reviziji sklicuje tožena stranka. Navedeno ustavno jamstvo stranki namreč ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti (1). Revizijsko sodišče sicer ugotavlja, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze, ni ravnalo v skladu z določbo drugega odstavka 287. člena ZPP. Ker je tožena stranka navedeno kršitev uveljavljala že v pritožbi, bi ta lahko predstavljala tudi upošteven revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Vendar le v primeru, da bi ta lahko oziroma je vplivala na zakonitost sodbe. Kot je ugotovilo že sodišče druge stopnje, pa pridobitev finančnih sredstev s strani Republike Slovenije oziroma sklenitev pogodbe z dne 19. 1. 2001 o povračilu plačila prispevkov za tožnika z Zavodom za zaposlovanje Republike Slovenije ne pomeni, da je bilo s tožnikom zakonito sklenjeno delovno razmerje za določen čas. Ne gre namreč za katerega od zakonskih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas in ga tudi ni mogoče šteti za razlog začasnega povečanega obsega dela. Predlagane poizvedbe ne bi pripomogle k razjasnitvi dejanskega stanja, zato ugotovljena kršitev postopka ni in tudi ne bi mogla vplivati na zakonitost odločitve sodišča. Glede revizijskega očitka, da v sodbi sodišče prve stopnje ni dokazne ocene predložene pogodbe, pa revizijsko sodišče ugotavlja podobno – ker ne gre za dokazovanje pravno relevantnih dejstev, obrazložitev dokazne ocene v tem delu ni bila potrebna. Neutemeljeno je torej revizijsko sklicevanje na 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa tudi zatrjevanje tožene stranke, da sta ji bili kršeni ustavni pravici do enakega varstva pravic in do učinkovitega pravnega sredstva.

12. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. Tožnik je bil zaposlen za določen čas od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2003 na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2001, zato je zakonitost sklepanja delovnega razmerja za določen čas potrebno presojati na podlagi določb Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90). Iz določbe prvega odstavka 17. člena tega zakona izhaja, da se delovno razmerje za določen čas lahko sklene iz razlogov, ki so našteti v zakonu, v prvem odstavku 18. člena pa je določba, da se, če je iz razlogov, ki so na strani delodajalca, delovno razmerje sklenjeno za določen čas v nasprotju z zakonom, šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas.

14. V pogodbi o zaposlitvi s tožnikom z dne 1. 1. 2001 razlog sklenitve za določen čas sploh ni bil naveden, po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, pa tožena stranka niti v sodnem postopku ni dokazala nobenega od razlogov, ki so za sklenitev delovnega razmerja našteti v 17. členu ZDR90. Ker ne gre za zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, so brez pomena revizijske navedbe, da je tožena stranka s tožnikom pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenila zaradi subvencij Zavoda RS za zaposlovanje. Iz dejanskih zaključkov pa izhaja, da pri toženi stranki tudi ni šlo za začasno povečan obseg dela, kar kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas prav tako navaja tožena stranka. Tožnik je pri toženi stranki na podlagi avtorskih pogodb delal že od leta 1995, potreba po njegovem delu pa je obstajala tudi po tem, ko mu je delovno razmerje prenehalo, in sicer glede obeh vrst dela, ki jih je tožnik opravljal v času trajanja delovnega razmerja za določen čas (tožnik je namreč delo opravljal delno na delovnem mestu sprejem strank, delno pa na delovnem mestu voditelja in napovedovalca v radijskem programu). Kot pravilno sklepata že sodišči druge in prve stopnje pa že samo dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za dobo treh let, kaže na to, da ni šlo le za začasno povečan obseg dela. Revizijsko sodišče se zato strinja s presojo sodišč druge in prve stopnje, da je bilo delovno razmerje med pravdnima strankama sklenjeno za določen čas v nasprotju z zakonom, in da se posledično šteje, da je tožnik sklenil pri toženi stranki delovno razmerje za nedoločen čas.

15. Ker so revizijski očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka neutemeljeni, materialno pravo pa je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožnik glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi Up 794/05 z dne 11. 8. 2005.