Jedro

Ne gre torej zgolj za zastavitelja – toženca, gre hkrati tudi za dolžnika zavarovane terjatve, torej osebna dolžnika – poroka, ki sta dala osebno jamstvo, in zato ostane porok kljub stečaju zavezan za celotno izpolnitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu.

Stranki sami trpita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo tožencema, da kot solastnika vsak do ½ dopustita poplačilo terjatve tožeče stranke v znesku 15.758,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.5.2002 dalje, z izvršbo na zastavljene nepremičnine s parc.št. 1575/25 in 1575/49, vl. št. 229 k.o. D.L. ter višji tožbeni zahtevek (glede teka zakonskih zamudnih obresti od 9.5.2002 dalje) zavrnilo. V posledici neuspeha v pravdi je naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki na 1.994,92 EUR odmerjene stroške, v primeru zamude z obrestmi.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi tako ugodi, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, le podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. Opozarja, da toženca nista glavna dolžnika, to je bila družba Ž. d.o.o., ki pa je posledici stečajnega postopka prenehala obstajati. Sodišče bi moralo ugotavljati pasivno legitimacijo tožene stranke širše in ne le s stališča njune zavezanosti iz zastavne pogodbe. Toženca sta se namreč zavezala plačati dolg družbe, ker pa je glavni dolžnik prenehal zaradi stečaja, je premoženje ločeno od premoženja družbenikov in so prenehale terjatve, razen kolikor so bile poplačane iz stečajne mase. Družbeniki osebno ne odgovarjajo za obveznosti družbe, saj je bil glavni dolžnik organiziran kot d.o.o. in pri stečaju ni univerzalnega pravnega nasledstva. Tudi ni ugotovljeno, da bi tožeča stranka terjatev priglasila v stečaju. Res je tožnica terjala od glavnega dolžnika in bila pri tem neuspešna, toda zatem bi morala terjati od prevzemnice deležev C.I. Ilc.. 3.11.2004 je bil namreč opravljen prenos poslovnih deležev drugega toženca na prevzemno družbo. Prevzemnica je pridobila vse upravljalske in premoženjske pravice glavnega dolžnika. Šele če prevzemnica ne bi poravnala tožničine terjatve, bi tožnica smela terjati toženca. Tudi višina terjatve ni pravilno ugotovljena, saj se sodišče opre le na pregled odprtih postavk na dan 31.5.2002, kar je predložil glavni dolžnik, ob tem se opre na sodbo opr.št. Pg 1 z dne 9.11.2005. Pregled odprtih postavk ni računovodska listina, ki bi verodostojno izkazovala terjatev, ta pregled tudi ni medsebojno usklajen in potrjen. Sodišče upošteva le račune, ki jih je toženka zavrnila, a ne upošteva dejstva, da je glavni dolžnik plačeval blago tožnici kvartalno, kot ga je dobavila, nekaj sproti in nekaj za nazaj na podlagi podpisanih dobavnic in od tega so odšteli tisto, kar je bilo vrnjeno. Prihajalo je do zamikov, nastajala je „cela zmešnjava“. Da je temu tako priča tudi dejstvo, da tožnica v postopku Pg 2 višino terjatve ni dokazala, ne z računi in ne z dobavnicami. To je logičen odraz neurejenega poslovanja in postopanja do tožencev. Sodišče pravi, da sta bili izpoved drugega toženca in priče M.J. splošni in nenatančni, a tudi tožnica nima urejene računovodske listine, s katero naj bi terjala toženca oz. glavnega dolžnika za plačilo. Zato tudi drugi toženec in priča nista mogla natančno izpovedati, koliko so plačali tožnici. Pravnomočna sodna odločba je lahko eden od dokazov, s katerimi tožnica dokazuje višino terjatve in tudi do kdaj je zavezovala glavnega dolžnika in ne toženca, zato to ni ustrezen dokaz. Ker sta se toženca zavezala plačati dolg družbe, ki je s stečajem prenehala, je terjatev prenehala. V posledici napačne odločitve je napačna tudi stroškovna odločba.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeno sodišče naj pritožbo zavrne. Pravna podlaga za ta zahtevek ni članstvo tožene stranki v družbi glavnega dolžnika, pač pa sklenjena zastavna pogodba. Če sta toženca istočasno bila tudi družbenika v družbi Ž. d.o.o. je to zgolj slučaj. Pritožbeni očitki o neizkazanosti višine terjatve so pavšalni. Odločitev sodišča je glede višine terjatve tožeče stranke korektno in nedvomno dovolj tehtno obrazložena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bil glavni dolžnik družba Ž. d.o.o., toženca pa sta se z zastavno pogodbo z dne 26.10.1999 zavezala kot poroka glavne dolžnice za poravnavo bodoče terjatve do višine tedaj 10.000.000,00 SIT, ter sta z isto pogodbo in sporazumom o zavarovanju denarne terjatve na podlagi 250. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) navedeno bodočo terjatev dodatno zavarovala tudi s hipoteko na nepremičnini s parc. št. 1575/25 in 1575/49, vse vl. št. 229 k.o. D.L.. Glavni dolžnik ne obstoji, bil je izbrisan iz sodnega registra. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta toženca zavezana, saj sta se zavezala ne le kot zastavna dolžnika, pač pa tudi kot poroka, torej osebna dolžnika, obstoji njuna zaveza tudi glede na določbe 997. in 1001. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tem postopku glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ) še uporablja.

Pritožbeno sodišče tem nosilnim razlogom prvostopenjske sodbe pritrjuje. Dano je bilo stvarno in tudi osebno jamstvo. Ker glavni dolžnik ni izpolnil, kar ni sporno, čeprav je bil na to s strani tožeče stranke pozvan, kar izpostavlja tudi pritožba, je tožeča stranka utemeljeno zahtevala od tožene stranke, da ji omogoči poplačilo iz zastavljene stvari, kajti terjatev ob zapadlosti ni bila plačana s strani glavnega dolžnika. Toženca sta dala stvarno jamstvo (Pogodba o zastavi nepremičnine), obenem pa sta dala osebno jamstvo kot poroka. Upnik je zato upravičen zahtevati poravnavo svoje terjatve iz vrednosti nepremičnine – tedaj 63. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR, sedaj 128. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ, ter 1004. člen ZOR, ki zavezuje poroka, od katerega sme upnik zahtevati izpolnitev, potem ko je glavni dolžnik kljub zahtevi, oz. če je očitno, da ne bo mogoče doseči izpolnitve iz sredstev glavnega dolžnika, ali če je le-ta prišel v stečaj (kot v tej zadevi), ne izpolni. Ne gre torej zgolj za zastavitelja – toženca, gre hkrati tudi za dolžnika zavarovane terjatve, torej osebna dolžnika – poroka, ki sta dala osebno jamstvo, in zato, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (prim. tudi 1007. člen ZOR), ostane porok kljub stečaju zavezan za celotno izpolnitev. Zato z zaključkom stečajnega postopka ta terjatev ni ugasnila. Sklicevanje na to, da gre le za družbenika, ob povedanem ni odločilno, saj tožeča stranka ne terja izpolnitve od tožencev zato ker bi bila družbenik družbe, ki je prenehala, pač pa zato, ker sta se zavezala kot poroka in zastavna dolžnika.

Sodba ima glede višine terjatve jasne in prepričljive razloge, ni se sodba oprla le na pravnomočno sodbo, ki je bila izdana v zadevi, kjer je bila tožena stranka glavna dolžnica, pač pa tudi na listine, ocenilo je tudi navedbe toženca, ki jih je podal v tistem postopku. Izpostavljanje pritožbe, da listina ni „verodostojen izkaz“, ne more biti uspešno, saj Zakon o pravdnem postopku (ZPP) določa v 8. členu, da sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka (uzakonjeno je torej načelo proste presoje dokazov). ZPP torej ni uzakonil na primer vrstnega reda dokazil ali vrednostne stopnje dokazil, edina izjema je pravilo o dokazni moči javne listine (224. člen ZPP). Sodišče torej presodi, ali je neko dejstvo dokazano, prosto in ni vezano na dokazna pravila. To je tudi storilo.

Glede na dejanske ugotovitve je materialno pravo pravilno uporabljeno, pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo ter sodbo potrdilo v izpodbijanem ugodilnem delu (353. člen ZPP).

Posledica neuspeha s pritožbo je tudi odločitev, da pritožnik sam trpi pritožbene stroške, sama jih mora trpeti tudi nasprotna stranka (stroški za odgovor na pritožbo), saj ne gre za potrebne stroške, z navedbami v odgovoru tožeča stranka ni doprinesla k rešitvi zadeve (155., 154. in 165. člen ZPP).