Jedro

K škodi, ki jo je povzročil toženec v pretepu, je oškodovanec prispeval z žalitvijo, zato znaša njegov delež sokrivde 10 %.

Izrek

1. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Dopolnitev pritožbe se z a v r ž e .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in popravnim sklepom), tožencu naložilo, da mora plačati tožniku znesek 226.203,75 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.203,75 SIT od 15.7.1992 dalje in od zneska 225.000,00 SIT od dne 25.3.1993 dalje do plačila.

Navedeni znesek predstavlja odškodnino za telesne bolečine, za strah in za izgubo osebnega dohodka.

Proti tej sodbi se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov.

Neobrazloženo pritožbo je toženec dopolnil z obrazložitvijo, v kateri navaja, da je bil tožnik pobudnik prerekanja in je on izzval dvoboj, odškodnina pa je bila prisojena v previsokem znesku.

Pritožba ni utemeljena, dopolnitev pritožbe pa je bila vložena prepozno.

Neobrazloženo pritožbo je tožnik vložil priporočeno po pošti dne 16.9.1993 in v pritožbi navedel, da bo obrazložitev poslal v treh dneh. Iz povratnice je razvidno, da je toženec prejel sodbo dne 2.4.1993, tako da je pritožbeni rok potekel dne 19.4.1993. Toženec pa je obrazložitev pritožbe vložil na sodišču neposredno dne 20.4.1993, torej po poteku pritožbenega roka. Toženec si sam ne more podaljševati pritožbenega roka, zato je pritožbeno sodišče dopolnitev pritožbe, vloženo prepozno, zavrglo (čl. 367 ZPP).

Toženčeva pritožba je tako neobrazložena. Zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo v skladu z določbami čl. 365 glede morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in glede uporabe materialnega prava. Ob tem preizkusu je ugotovilo, da prvostopno sodišče ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz čl. 354/2 ZPP, materialno pravo pa je pravilno uporabilo. Glede deljene odgovornosti v smislu čl. 192 ZOR pritožbeno sodišče nima pomislekov, saj je glede na dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča pravilna 10 % soodgovornost tožnika. Toženec je tožnika fizično napadel in ga poškodoval, predtem pa sta se medsebojno žalila. Z žalitvami je začel toženec, tožnik pa je z žaljivkami na račun toženca in njegove žene prispeval k nastanku pretepa. Upoštevaje take dejanske okoliščine je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenjen prispevek tožnika k nastanku škode v višini 10 %.

Tudi glede višine prisojene odškodnine se pritožbeno sodišče strinja s prvostopnim sodiščem in z razlogi, ki jih ta navaja. Pri določitvi pravične odškodnine za telesne bolečine je prvostopno sodišče glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo s pomočjo sodnega izvedenca, pravilno uporabilo merila iz čl. 200 ZOR. Upoštevalo je stopnjo telesnih bolečin in njihovo trajanje ter vse nevšečnosti, do katerih je prišlo med zdravljenjem. Glede na pomen prizadetih dobrin in namen odškodnine, ki je tudi v tem, da se oškodovancu da občutek moralnega zadoščenja, je odškodnina za to vrsto nepremoženjske škode v znesku 225.000,00 SIT primerna. Glede na tožnikovo sokrivdo (10 %) mora torej toženec plačati tožniku odškodnino v znesku 202.500,00 SIT.

Tudi odškodnina za sekundarni strah je po presoji pritožbenega sodišča pravilno določena. Glede na upravičeno tožnikovo zaskrbljenost za izid zdravljenja, ki jo ugotavlja prvostopno sodišče na podlagi mnenja sodnega izvedenca, je, upoštevaje trajanje strahu in stopnjo njegove intenzivnosti odškodnina v znesku 25.000,00 SIT povsem primerna. Tolikšno zadoščenje lahko učinkuje kot protiutež prizadetosti zaradi te vrste nepremoženjske škode. Ker pa obstaja tožnikova sokrivda, mora toženec plačati tožniku za to vrsto škode 22.500,00 SIT.

Odškodnina za izgubo pri osebnem dohodku v višini 1.337,50 SIT je dokazana z listino in je zato toženec kot odškodninsko odgovorna oseba dolžan povrniti tudi to škodo. Upoštevaje tožnikovo sokrivdo mora toženec plačati 1.203,75 SIT.

Glede na vse navedeno je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo in s popravnim sklepom povsem pravilno naložilo tožencu v plačilo znesek 226.203,75 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in glede na pravilnost sodbe pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato kot neutemeljeno zavrnilo (čl. 368 ZPP).