Jedro

Tožnik zgolj s sklicevanjem na neresničnost podatkov, navedenih v anonimni prijavi in nepravilnem datumu prijave, ne izpodbija podatkov, na katerih temelji ugotovitev, da je tožnik opravljal dejavnosti, ki se štejejo za delo na črno. Dejstev, ki izhajajo iz zapisnika tržnega inšpektorja in ki so v povezavi s podatki iz uradnih zaznamkov bistvena za ugotovitev dejanskega stanja v obravnavani zadevi, tožnik v upravnem postopku ni zanikal niti izpodbijal.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka

Obrazložitev

Tržni inšpektor je z odločbo navedeno v uvodu te sodbe tožeči stranki – samostojnemu podjetniku A.A. prepovedal opravljanje dejavnosti G 45.320 trgovine na drobno z rezervnimi deli in opremo za motorna vozila in sicer prodajo rabljenih rezervnih delov za motorna vozila in 38.310 demontaža odpadnih naprav, kot delo na črno (1. točka izreka). Odločil je, da pritožba ne zadrži njene izvršitve (2. točka izreka) in da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep. Na podlagi ugotovitve, da tožnik v B. št. 178, kjer ima tudi obratovalnico “Vleka in avtoprevozništvo“ ... s.p., opravlja prodajo rabljenih rezervnih delov in opreme za motorna vozila in demontira odpadni material in ob upoštevanju dejstva, da tožnik - samostojni podjetnik, za navedene dejavnosti ni registriran, inšpektor zaključuje, da je po določbi 2. alinee 1. odstavka 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (Uradni list RS, št. 12/07 – ZPDZC), navedene dejavnosti šteti za delo na črno. Zato je v skladu s 4. točko 13. člena ZPDZC tožniku prepovedal opravljanje navedenih dejavnosti.

Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za gospodarstvo številka 0211-16/2009-2-MD, dne 31.3.2009 kot neutemeljena zavrnjena.

Tožnik s tožbo smiselno izpodbija odločbo tržnega inšpektorja z dne 15.1.2009 zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačnega sklepa o dejanskem stanju in nepravilne uporabe predpisa. V zvezi s tem navaja okoliščine iz katerih izhaja, da njega dne 22.5.2008 ni bilo doma in da zato tega dne od njega ni mogel biti za 20 EUR v gotovini kupljen nadomestni del (sprednja desna roka za Renault Clio s petimi vrati). Zatrjuje, da je bil ta nadomestni del kupljen od njegovega brata, ne zanika pa, da je navedeni nadomestni del pripadal vozilu Clio, ki je sicer v njegovi osebni lasti. Vse to lahko potrdijo priče in izhaja tudi iz listin, ki jih predlaga kot dokaze. Vztraja pri trditvi, da opravlja le dejavnost avtovleke in da so vozila pri njemu le včasih za nekaj časa natovorjena na tovornem vozilu. Ugovarja tudi ugotovitvi, da so bila vozila fotografirana pred stanovanjsko hišo B. 178. Zato fotografirana vozila nimajo z njegovo dejavnostjo nobene zveze. V zvezi s fotografijami vozil predlaga ogled kraja. Navaja, da je lastnik 5 vozil od katerih so 3 osnovno sredstvo za opravljanje dejavnosti s.p., 2 vozili pa sta v njegovi osebni lasti. V nadaljevanju pojasnjuje, da je lahko šele po pregledu listin v spisu ugotovil, da so bili inšpektorji v zmoti, ker so ga zamenjali z njegovim bratom, ki pa je za prodajo dela za avto CLIO za 20 EUR in za blago poslano C.C., priznal prekršek in plačal tudi kazen. Smiselno sodišču predlaga, da po izvedbi v tožbi predlaganih dokazov (zaslišanje prič, stranke, listin in ogled na kraju samem), tožbi ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka, ki odgovora na tožbo ni podala, je sodišču predložila upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvi obeh odločb podala pravilne razloge za svojo odločitev. Navedla pa je tudi razloge, zaradi katerih pripombe in ugovori tožnika podani v upravnem postopku na njeno odločitev niso mogli vplivati. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev materialnega zakona, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. Ob nespornem dejstvu, da tožnik kot samostojni podjetnik nima vpisane dejavnosti trgovine na drobno z rezervnimi deli in opremo za motorna vozila in niti dejavnosti demontaže odpadnih naprav in ob upoštevanju podatkov, ki izhajajo iz upravnih spisov (zapisniki z izjavami strank, uradni zaznamki, listine), sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da je tožnik poleg dejavnosti za katero je kot samostojni podjetnik registriran, opravljal tudi dejavnosti, ki so predmet prepovedi izrečene z izpodbijano odločbo. Za drugačno dokazano oceno dokazov izvedenih v upravnem postopku, tožnik v postopku na prvi stopnji in v pritožbenem postopku, ni navajal dejstev in okoliščin in zanje ni predložil dokazov. Tudi po presoji sodišča tožnik zgolj s sklicevanjem na neresničnost podatkov navedenih v anonimni prijavi in nepravilnem datumu prodaje, ne izpodbija podatkov na katerih temelji ugotovitev, da je tožnik opravljal dejavnosti, ki se štejejo za delo na črno. Ker že iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da sta v inšpekcijskem postopku sodelovala tako tožnik kot tudi njegov brat, da sta bila oba seznanjena z vsemi zbranimi podatki in da je bila tožniku pred izdajo odločbe dana tudi možnost, da se glede ugotovitev izjasni, je neutemeljen tožbeni očitek, da je razlog za nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, lahko zmota v osebi, ki je sodelovala v pogovorih v zvezi s prodajo avtomobilskih delov. Dejstev, ki izhajajo iz zapisnika tržnega inšpektorja z dne 19.12.2008 in ki so v povezavi s podatki iz uradnih zaznamkov bistvena za ugotovitev dejanskega stanja v obravnavani zadevi, namreč tožnik v upravnem postopku ni zanikal in niti izpodbijal. Iz navedenih razlogov tudi izvedba dokazov, ki jih predlaga tožnik v tožbi, za odločanje v tem upravnem sporu ni bilo potrebna.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1.