Jedro

Zaradi enakega varstva pravic v postopkih pred sodiščem toženi stranki ni mogoče odreči možnosti vpliva na določitev vrednosti spornega predmeta. Ker iz navedb toženca izhaja, da je tožeča stranka vrednost spornega predmeta označila očitno prenizko in se odpira vprašanje o stvarni pristojnosti in pravici do revizije, je sodišče ravnalo pravilno, ko je opravilo svojo korekturno dolžnost, pri čemer je upoštevalo navedbe obeh pravdnih strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje potem, ko je določilo vrednost spornega predmeta na 80.000,00 EUR, izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej pravdni zadevi ter odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

2. V pritožbi tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da pri določitvi vrednosti spornega predmeta ni izhajalo iz tožbenih navedb, temveč navedb toženca, kar ni skladno z določili 44. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ni ocenjevalo pravnega interesa tožeče stranke, ampak tožene. Interes tožnikov je, da se ugotovi, da oporoka ni veljavna, spor v zvezi z nepremičninami, ki so predmet sporne oporoke, pa se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Svoj pravni interes v konkretni pravdi so ocenili ustrezno in primerno dejanskemu stanju v tožbi. Predmet pravde niso nepremičnine temveč ugotovitev, ali je dejansko tako oporoko napravil oporočitelj ali ne. Pravni interes v konkretnem primeru ni enak ekonomskemu, zato ocena vrednosti nepremičnin ni relevantna. Toženec jih nenehno blati po sodišču in sproža spore, kar je sodišču znano, in bi zato moralo slediti interesu tožnikov ter pustiti takšno vrednost spora, kot so jo določili. Upoštevajoč 30. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1) so celo previsoko navedli vrednost spornega predmeta, saj bi morala znašati 700,00 EUR.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Obširno prereka pritožbene navedbe in vztraja, da so tožniki navedli prenizko vrednost spornega predmeta. Predlaga višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na določila 44. člena ZPP je v primeru, ko se premoženjski tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, odločilna vrednost spornega predmeta, kot jo določi tožeča stranka v tožbi, razen če navede tako očitno previsoko ali prenizko vrednost, da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije. V tem primeru se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti: sodišče ima korekturno dolžnost. 6. Toženec je v odgovoru na tožbo obrazloženo ugovarjal vrednosti spornega predmeta 2.000,00 EUR, kot jo je v tožbi označila tožeča stranka, in priložil dokaze za svoje ugovorne navedbe – cenitve GURS. Zaradi enakega varstva pravic v postopkih pred sodiščem (22. člen Ustave RS) toženi stranki ni mogoče odreči možnosti vpliva na določitev vrednosti spornega predmeta(1).

7. Iz tožbe jasno izhaja interes tožeče stranke za to pravdo. Tožniki oporoko izpodbijajo zato, da ne bo nepremičnin, ki so predmet oporoke, dedoval toženec, temveč oni. Namen te pravde je torej v dedovanju v oporoki navedenih nepremičnin. Vrednost spornega predmeta je zato tudi po prepričanju višjega sodišča potrebno oceniti glede na vrednost nepremičnin, ki so predmet izpodbijane oporoke. Ta način določitve vrednosti predmeta je najbolj v zvezi z naravo spora. Čeprav pravni interes sicer res ni enak ekonomskemu, pa je ekonomski interes običajno najbolj primeren kriterij za oceno vrednosti spornega predmeta. Tako je glede na navedene okoliščine tudi v tej pravdi.

8. Po neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, temelječih na cenitvi GURS, znaša vrednost nepremičnin, ki so predmet oporoke, več kot 80.000,00 EUR. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da določi vrednost spornega predmeta na 80.000,00 EUR in zadevo odstopi v nadaljnje delo stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, je pravilna v procesnem in materialnopravnem pogledu. Ker iz navedb toženca izhaja, da je tožeča stranka vrednost spornega predmeta označila očitno prenizko in se odpira vprašanje o stvarni pristojnosti in pravici do revizije, je sodišče ravnalo pravilno, ko je opravilo svojo korekturno dolžnost, pri čemer je upoštevalo navedbe obeh pravdnih strank. Dejstvo, da med pravdnima strankama teče več sodnih postopkov pred različnimi sodišči, za izpodbijano odločitev ni relevantno.

9. Tudi smiselna uporaba določb ZST-1, za kar se v pritožbi zavzema tožeča stranka, potrjuje pravilnost izpodbijane odločitve. Določitev vrednosti predmeta postopka po prostem preudarku (30. člen ZST-1) pride v poštev le, če vrednosti predmeta postopka ni mogoče določiti v skladu z določbami 19. do 29. člena ZST-1. Za zapuščinski postopek ZST-1 v 25. členu določa, da se vzame kot vrednost postopka vrednost čiste zapuščine oziroma dela zapuščine, ki se deduje.

10. Ker ne v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi, ne razlogi, na katere je dolžno višje sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.

(1) gl. komentar J. Zobca k 44. členu v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, izdal Uradni list: GV Založba leta 2005, stran 233 in 234.