Jedro

Tožnik je solastnik spornega stanovanja do ene polovice, do druge polovice pa je solastnica hči toženke. Tožnik souporabi tretje osebe, toženke, nasprotuje že od takrat dalje, ko je v izvršilnem postopku pridobil (izvirno) solastninsko pravico. Ne more biti sporno, da toženka nima pravnega naslova za uporabo celotnega stanovanja in je torej v razmerju do tožnika nedobroverna posestnica tuje stvari. Z uporabo njegovega dela stvari je pridobila premoženjsko korist, tožnik pa ima iz tega naslova tožbo zaradi neupravičene pridobitve zaradi uporabe stvari.

Pravilno in v skladu s sodno prakso je stališče sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna plačevati uporabnino v višini tržne najemnine, ki bi se lahko dosegla z oddajo spornega stanovanja v najem. Ni nujno, da je za ugotavljanje višine uporabnine vedno potreben dokaz z izvedencem gradbene (ali finančne) stroke. V konkretnem primeru je tožnik kot dokaz ponudil več internetnih zapisov ponudb oddaje podobnih stanovanj na območju, kjer je sporno stanovanje, kar ob pavšalnih ugovorih toženke, da tožnik takšne najemnine ne bi mogel iztržiti, v konkretnem primeru zadostuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 9.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov kot so razvidni iz točke I izreka in mu povrniti stroške postopka v višini 802,94 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo in uveljavljala vse pritožbene razloge ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi sodišče prve stopnje narok moralo preložiti, postopek BPP ni bil končan, toženka je vložila tožbo na upravno sodišče, tudi če je bila njena vloga ponovna, se nanaša na drugi del postopka, z drugimi navedbami. Ni prepovedano večkrat vložiti vlogo za BPP. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti dokaze, ki bi potrdili njeno neplačevitost. Tožnik je z vložitvijo tožbe, kljub vedenju, da toženka ni plačilno sposobna, zlorabil procesno pravico, saj je že vnaprej vedel, da sodba ne bo izvršljiva. Izpostavlja, da je že po izdaji sodbe začela postopek osebnega stečaja St 3494/2014, kar naj pritožbeno sodišče pri odločitvi upošteva. Sodišče bi moralo izvesti dokaze z zaslišanjem priče J. T., ker tega ni storilo, je kršilo določbi 22. in 2. člena Ustave RS. Polovica stanovanja je v lasti njene hčerke, ki ji je dovolila bivanje v stanovanju, zato njeno bivanje ni protipravno. Poziv na dopustitev souporabe, mora tožnik nasloviti na solastnika, ne pa nanjo, ki je zgolj uporabnica. Tudi ni jasno, na kakšen način bi lahko dovolila souporabo, kako bi skupaj stanovala s tožnikom. V posledici povedanega je zmotna navedba sodišča, da je nedobroverna posestnica nepremičnine. Določba 198. člena OZ velja za solastnike, ne pa za posestnika. Vse obratovalne stroške, stroške vzdrževanja nosi ona, tožnik ne more samo zahtevati, toženki pa ne priznati njenih vloženih sredstev. Vrednost najemnine je potrebno ugotoviti z izvedencem gradbene stroke, ne pa preko oglasov na internetu. Upoštevana tudi ni bila dotrajana notranjost stanovanja.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja,(1) da je bil v teku pritožbenega postopka (pritožba toženke vložena 2. 9. 2014), na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St 3494/2014 z dne 11. 9. 2014, začet postopek osebnega stečaja nad toženko, zaradi česar je postopek prekinjen skladno s 4. točko prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker pa je toženka pritožbo vložila pred nastopom prekinitve postopka, je pritožbeno sodišče o pritožbi kljub temu odločalo (ob smiselni uporabi drugega odstavka 207. člena ZPP).

Tožnik je solastnik dvosobnega stanovanja v L., do ene polovice, do druge polovice pa je solastnica hči toženke, S. T. Tožnik souporabi tretje osebe, toženke, nasprotuje že od takrat dalje, ko je v izvršilnem postopku pridobil (izvirno) solastninsko pravico. Ne more biti sporno, da toženka nima pravnega naslova za uporabo celotnega stanovanja in je torej v razmerju do tožnika nedobroverna posestnica tuje stvari. Z uporabo njegovega dela stvari je pridobila premoženjsko korist, tožnik pa ima iz tega naslova tožbo zaradi neupravičene pridobitve zaradi uporabe stvari, tako na podlagi 198. oziroma 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kot tudi na podlagi določb 95. in 96. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)(2) in so drugačne pritožbene navedbe pravno zgrešene.

Neutemeljene so pritožbene trditve tudi v zvezi z ugotovljeno višino uporabnine. Že v odločbah z dne 29. 2. 2012 in z dne 13. 9. 2012 je pritožbeno sodišče pojasnilo, da je tožnik dokaznemu bremenu glede višine uporabnine s predloženimi dokazi zadostil in je povsem utemeljen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da postavitev izvedenca gradbene stroke, upoštevaje tudi povsem pavšalne navedbe toženke v zvezi z višino uporabnine, ni bila potrebna. Da stanovanja ne bi bilo mogoče oddati, glede na njegovo slabo vzdrževanost, toženka ni z ničemer izkazala, tudi njene trditve v tej smeri so bile povsem pavšalne. Upravičeno sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov podanih v zvezi z izkazovanjem toženkine plačilne (ne)sposobnosti, saj to za odločitev v tem postopku ni pravno relevantno. Na odločitev sodišča prve stopnje (in ne pritožbenega sodišča) tudi ne vpliva stečajni postopek (ki se je začel po izdaji sodbe in po vložitvi pritožbe).(3) Sodišče ima pravico, da dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, zavrne (drugi odstavek 187. člena ZPP). Med drugim je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem toženkinega moža, J. T. Zakaj meni, da njegovo zaslišanje ni potrebno, je pojasnilo v točki 13 obrazložitve. Razloge pritožbeno sodišče sprejema, pritožnica pa s pavšalno pritožbeno navedbo v tej smeri, nepravilnosti odločitve ne izkaže. S tem, ko je dokazni predlog zavrnilo (za kar je imelo vso podlago v citirani zakonski določbi), ni kršilo določbe 2. člena (da je Slovenija pravna in socialna država) niti 22. člena (da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem) Ustave RS.

Glede zatrjevanj v zvezi z vlaganjem, vzdrževanjem stanovanja in plačilom obratovalnih stroškov, je pritožnici pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje – ker v tej smeri ni postavila določenega zahtevka (ne kot nasprotne tožbe in ne kot materialni ali procesni pobot), sodišče teh njenih navedb ni moglo upoštevati.

Končno pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo povsem zakonito, ko je glavno obravnavo dne 1. 7. 2014 opravilo v nenavzočnosti toženke. Njen predlog za preložitev obravnave, ker naj še ne bi bilo odločeno o njenem predlogu za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je bil neutemeljen že iz razloga, ker je bil predlog z odločbo z dne 11. 6. 2014 zavržen. Ker se odločitev ni mogla izpodbijati s pritožbo, je bila dokončna in je bilo sodišče prve stopnje nanjo vezano (prvi odstavek 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku).

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

V nadaljevanju postopka, pri vročanju sodbe, naj sodišče prve stopnje upošteva, da se nad toženko vodi postopek osebnega stečaja.(4) Op. št. (1): Po vpogledu v javne objave v sodnih postopkih zaradi insolventnosti po ZFPPIPP.

Op. št. (2): Drugi odstavek 95. člena SPZ določa, da dobroverni lastniški posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari in je torej zakonodajalec štel, da mora nedobroverni posestnik plačati nadomestilo za uporabo.

Op. št. (3): Iz javno dostopnih podatkov tudi ni razvidno, da bi bila vtoževana terjatev v stečajnem postopku priznana, kar bi pomenilo, da tožnik za tožbo nima (več) pravnega interesa.

Op. št. (4): In pred vročitvijo sodbe izda sklep o prekinitvi postopka, ki naj ga za toženko vroči stečajnemu upravitelju, nato pa tudi sklep o nadaljevanju postopka, glede na to, da je bil dne 2. 2. 2015 že izdan sklep o preizkusu terjatev (drugi odstavek 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju).