Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. in B. B. iz Z., ki ju zastopa C. C., odvetnica v V., na seji senata dne 29. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 182/2004 z dne 17. 3. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 1060/2002 z dne 25. 9. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 1011/99 z dne 15. 10. 2001 se ne sprejme.
1.Prvostopenjsko sodišče je v pravdnem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnikov, naj se ugotovi, da jima po pokojni materi in pokojnem očetu pripada nujni delež iz premoženja, ki sta ga starša s pogodbo z dne 15. 11. 1970 izročila toženki – sestri pritožnikov. Zavrnilo je tudi zahtevek pritožnikov, da je toženka iz naslova nujnega deleža dolžna izplačati pritožniku znesek 5.110.000 SIT in pritožnici znesek 5.000.000 SIT. Višje sodišče je zavrnilo njuno pritožbo, Vrhovno sodišče pa njuno revizijo. Sodišča so se postavila na stališče, da sporna pogodba ni pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja po 106. členu Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. – v nadaljevanju ZD), temveč odplačen pravni posel.
2.Pritožnika v ustavni pritožbi zatrjujeta kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave. Navajata, da je izpodbijana odločitev v neskladju z Ustavo, zakonskimi in podzakonskimi predpisi ter da je arbitrarna. Vrhovno sodišče naj bi kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in ZD s tem, da se je v izpodbijani sodbi postavilo na stališče, da pritožnika v pritožbi nista navedla, katera dejstva in dokazi nasprotujejo dokazni oceni. Sodišča naj bi z napačno uporabo sicer pravilno navedene sodne prakse kršila 22. člen Ustave. Pritožnika zatrjujeta, da nobeno izmed sodišč ni pojasnilo, zakaj je štelo, da je sporna pogodba zgolj odplačna. Menita, da do takega zaključka ni moč priti zgolj z opredelitvijo pravne narave pogodbe, ampak bi sodišča morala presoditi vse dokaze. Odločitev sodišč naj bi zato nasprotovala dokazom v spisu, predvsem navedbam tožene stranke v odgovoru na tožbo in cenitvenim zapisnikom. Izpodbijana odločitev naj bi pojem pravne narave izročitve razlagala v nasprotju s 106. členom ZD. Pritožnika trdita, da sta v pravdnem postopku zatrjevala, da dejanski obseg izročitve ni bil ugotovljen in ocenjen, ker ga je prevzemnica že odprodala, česar pa sodišča niso upoštevala v vrednosti izročitve, ampak so upoštevala le premoženje toženke na dan vložitve tožbe.
3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.
4.Pritožnika izpodbijanim odločbam očitata neskladje z 2. in 22. členom Ustave, ker naj nobena izmed njih ne bi vsebovala obrazložitve, zakaj so sodišča štela, da je sporna pogodba zgolj odplačna. Navedeni očitek ne drži. Prvostopenjsko sodišče je razumno obrazložilo, da ne gre za izročilno pogodbo po določbi 106. člena ZD, ker so se pogodbene stranke dogovorile, da se izročeno premoženje v celoti poračuna s preteklimi dajatvami toženke izročevalcema in pritožnikoma, z obveznostmi toženke do izročevalcev od sklenitve pogodbe dalje (preužitek izročevalcev), z njenimi obveznostmi do pritožnika in druge sestre pritožnikov ter s plačilom določenega zneska v gotovini. Sodišče je z razumnimi pravnimi argumenti pojasnilo tudi, da ni treba ugotavljati morebitnega nesorazmerja med dajatvami pogodbenih strank sporne pogodbe, ker je šlo za pogodbo z elementi tveganja. Tudi Višje sodišče je na pritožbene trditve pritožnikov v tej smeri odgovorilo in pojasnilo, da je odločilen namen, ki sta ga s pogodbo hotela doseči izročevalca, ta pa ni bil darilo, temveč sklenitev odplačne pogodbe za zagotovitev dosmrtne pravice do stanovanja, pomoči in oskrbe kot protivrednosti za izročeno premoženje. Tudi Vrhovno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe razumno obrazložilo, zakaj soglaša z navedenim stališčem nižjih sodišč. Zgolj nestrinjanje pritožnikov z navedenimi stališči ne zadošča za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Očitka pritožnikov, da je navedeno stališče sodišč v nasprotju s sodno prakso, sta pavšalna in neizkazana, zato ju ni mogoče preizkusiti. Na 2. člen Ustave pa se pritožnika za utemeljevanje ustavne pritožbe ne moreta sklicevati, ker navedena določba neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela.
5.Pritožnika v ustavni pritožbi tudi navajata, da bi sodišča morala presoditi vse dokaze. Kolikor je to navedbo šteti za očitek, da sodišča niso izvedla predlaganih dokazov, tega očitka pritožnika nista izkazala. Pritožnika v ustavni pritožbi namreč nista navedla, katere dokaze sta predlagala, pa jih sodišče ni izvedlo.
6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
Predsednica senata
dr. Dragica Wedam Lukić