Jedro

Tožničin delodajalec ni uredil transportne poti v delovnih prostorih in je s tem opustil zagotovitev ustrezne varnosti delavcem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Druga toženka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 420,00 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnica se je poškodovala 29. 7. 1997 na delu pri drugi toženki. Pri vožnji vozička po transportni poti se je pri umikanju nasproti prihajajočemu delavcu z vozičkom z nogo zadela ob parkirani voziček in se poškodovala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdno odgovornost druge toženke ter 20% prispevek tožnice k nastanku škode. Obema toženkama je naložilo nerazdelno plačilo odškodnine 4.172,93 EUR (prej 1,000.000,00 SIT), drugi toženki pa še 7.978,63 EUR (prej 1,912.000,00 SIT). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožeče stranke in druge toženke ter v izpodbijanem zavrnilnem in obsodilnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je druga toženka vložila revizijo. Izpodbija odločitev o plačilu odškodnine 12.151,56 EUR (prej 2,912.000,00 SIT) in predlaga razveljavitev sodb ter zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa znižanje odškodnine. V reviziji navaja, da je tožničin zahtevek v celoti neutemeljen, ker je sama ravnala skrajno malomarno. Z neobičajno vzvratno vožnjo je zadela v voziček in se poškodovala. Dejstvo je, da je imela na mestu poškodbe že prej degenerativne spremembe. Tožnica je tudi samovoljno prekinila bolniški dopust in odšla na letni dopust ter tako ni ravnala s skrbnostjo, ki ji jo je naložil zdravnik, kar bi se moralo v večji meri upoštevati pri njeni sokrivdi. Sodišče je ugotovilo širino vozičkov, ki se uporabljajo v proizvodnji, in širino transportne poti, ki je nekajkrat širša od vozičkov, tako da bi tožničina vožnja lahko nemoteno potekala. Tožnici zato odškodnina sploh ne pripada.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in ostalim strankam. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in opozorila, da druga toženka ponavlja pritožbene navedbe in smiselno graja drugostopenjsko sodbo iz nedovoljenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Izhodišče za odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so prestale pritožbeni preizkus. Na te ugotovitve je revizijsko sodišče vezano, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato je brez pomena in neupoštevno revizijsko navajanje dejstev, ki skušajo ugotovljeno dejansko stanje spreminjati, dopolnjevati ali relativizirati. Kot je pravilno navedeno v odgovoru na revizijo, vsebuje revizija druge toženke številne trditve, ki nedovoljeno izpodbijajo dejansko stanje. Take so trditve o širini transportnih vozičkov pri toženi stranki in širini transportne poti, po kateri naj bi premikanje vozičkov lahko nemoteno potekalo. Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da je širina vozička 60 cm in da je transportna pot široka 2,55 m, vendar je bila zaradi nameščenih drugih vozičkov z izdelki tožene stranke, ki so stali na obeh straneh, transportna pot prosta le za en voziček. Zato se tožnica, ki je pred seboj potiskala voziček, ni mogla srečati z vozičkom drugega delavca, ki je z vročimi izdelki prihajal nasproti. Temu sledi nadaljnja ugotovitev nižjih sodišč, da se je tožnica morala umakniti tako, da je stopila nazaj. Pri tem je z nogo zadela v voziček, ki je stal na robu transportne poti.

7. Druga toženka ponovno nedovoljeno izpodbija dejansko stanje, ko trdi, da sodišče ni ugotavljalo, kaj se je dogajalo s tožničino poškodbo, ko je tri dni po poškodbi odšla na letni dopust. Obe nižji sodišči sta v svojih sodbah jasno zavzeli stališče, da iz izvedenskih mnenj izhaja, da tožnica s svojim ravnanjem po poškodbi z ničemer ni prispevala k razvoju zapletov v zvezi s poškodbo.

8. Končno druga toženka neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče premalo natančno upoštevalo tožničino stanje pred poškodbo oziroma njene prejšnje degenerativne spremembe. V sodbah nižjih sodišč so tožničine degenerativne spremembe ugotovljene, vključno z deležem učinkovanja takega stanja na posledice tožničinih poškodb, kar je v sodbah nižjih sodišč tudi ustrezno upoštevano pri odločitvi o višini odškodnine.

9. Revidentka v reviziji izpodbija temelj odškodninske odgovornosti z zatrjevanjem, da je tožnica v celoti sama odgovorna za škodo, ker je ravnala skrajno malomarno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tako stališče materialnopravno zmotno. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, ki ga pritožbeno sodišče potrdilo, da druga toženka po svojih odgovornih delavcih ni dovolj poskrbela za varnost vseh delavcev v poslovnih prostorih, saj ni poskrbela za to, da bi bila transportna pot prosta. Ugotovljeno je nasprotno, da so bili vozički postavljeni vsepovsod in so v kritičnem jutranjem času, ko je v pekarni velika gneča, skoraj popolnoma zapirali transportno pot, tako da srečanje dveh vozičkov ni bilo mogoče. V takih okoliščinah se je tožnica morala umakniti in je zato neutemeljena trditev, da je sama ravnala skrajno malomarno. Ureditev transportne poti je stvar delodajalca in zaradi opustitve zagotovitve ustrezne varnosti je utemeljen zaključek o krivdi druge toženke za škodo, ki je pri delu nastala tožnici. Pri tem revizijsko sodišče nima pomislekov proti zaključku nižjih sodišč, da je tožničin prispevek k nastanku škode kot posledica premalo pazljivega ravnanja ocenjen na 20%.

10. Revizijsko sodišče zaključuje, da gre za pravilno razporeditev odgovornosti obeh strank in da je materialnopravno zmotno stališče druge toženke, da je tožnica izključno sama kriva za nastanek škode. Glede višine odškodnine pa ob odsotnosti toženkinih tovrstnih revizijskih ugovorov zaključuje, da je odmerjena v skladu z merili iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, to je dejanskimi ugotovitvami o trajanju in stopnji bolečin in strahu ter drugimi ugotovljenimi relevantnimi okoliščinami ter upoštevaje primerljivo sodno prakso. Revizija druge toženke je zato neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

11. Zavrnitev revizije vsebuje tudi zavrnitev predloga za povračilo revizijskih stroškov, po drugi strani pa utemeljuje obveznost druge toženke povrniti tožnici njene stroške revizijskega postopka. Te je revizijsko sodišče na podlagi stroškovnika v skladu z odvetniško tarifo odmerilo na 420,00 EUR.