Jedro

Tožena stranka ima prav, da je od njenega zavarovanca neživljenjsko pričakovati, da so tla v trgovini ves čas suha in nepolita. Prestrogo bi bilo od njenega zavarovanca zahtevati, da bi moral kupce v vsakem trenutku in na vsakem koraku (z namestitvijo posebnih znakov ali preko zaposlenih) opozarjati, da so tla v trgovini lahko mokra ali umazana in zato bolj nevarna. Še posebej to velja za dele med prodajnimi policami, kjer madeži, mokrota in podobno niso nekaj povsem nepričakovanega. Drugačna presoja bi pomenila izenačenje krivdne z objektivno odgovornostjo. Povedano drugače: med vsakim politjem in čiščenjem je nujno neka časovna enota, v kateri se lahko zgodi nesrečni slučaj. Tako niti skrajna skrbnost ne bi v celoti odpravila možnost nesreč, kakršna je obravnavana.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka Zavarovalnica A., d. d. je dolžna tožeči stranki B. B. 15.900 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2018 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.“ zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 545 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, odločitev o stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo.

2. Tožena stranka izpodbija vmesno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnica ni podala navedb, da bi bila tla v trgovini večkrat polita. Prav tako ni zatrjevala, da bi iz tega razloga moral zavarovanec tožene stranke na konkretnem predelu trgovine namestiti posebna opozorila, ki bi opozarjala na nezatrjevane in neizkazane ponavljajoče se nevarnosti morebitnega politja. Zaposleni pri zavarovancu tožene stranke so izvajali vse dolžne aktivnosti, kot so obhodi in pregledi stanja trgovine ter redno čiščenje površin in jim v zvezi s tem ni mogoče očitati neskrbnosti. Občasno se je zgodilo, da so bila tla polita, vendar se je v dokaznem postopku izkazalo, da je na takšno stanje zavarovanec tožene stranke ustrezno odreagiral. Priča C. C. je povedala, da je pred tožničinim padcem večkrat našla odprte mehčalce, ni pa izpovedala, da bi bila tla zaradi tega tudi večkrat polita. Tožničin padec je edini primer padca v tej trgovini, kar kaže, da je zavarovanec tožene stranke ustrezno skrbel za stanje tal in nakupovalcem omogočil varno hojo po trgovini. Priča C. C. je izpovedala, da je bilo mesto, kjer je padla tožnica, uro pred tem dogodkom suho. Ne zahteva se in neživljenjsko bi bilo pričakovanje, da bi moral zavarovanec tožene stranke v vsakem primeru zagotoviti suha oziroma nepolita tla. Normalno je, da zaposleni opravljajo obhode po trgovini, pri čemer je tudi normalno, da je med enim in drugim obhodom neko časovno obdobje. V skladu s sodno prakso je med vsakim politjem in čiščenjem nujna neka časovna enota, v kateri se zgodi nesrečni slučaj. Sodba VSL I Cp 1688/2013, na katero se sklicuje tožnica, s konkretnim primerom ni primerljiva. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbi tožnice, da je bil polit mehčalec na nasprotni strani od polic z mehčalci, kar je bil za tožnico nepričakovan dogodek. Dokazni postopek pa je pokazal, da je bilo polito ob polici z mehčalci in je zato verjetno, da je tožnica hodila ob tej steni, s pogledom sicer proti polici s pralnimi praški, pri čemer pa tal ob polici z mehčalci ni spremljala. Dokazni postopek tudi ni potrdil navedb tožnice, da je bilo polito kar 1,5 litra mehčalca. S strani zavarovanca tožene stranke oziroma njegovih zaposlenih v konkretnem primeru ni bila storjena nikakršna opustitev skrbnosti nad stanjem tal. Tožnica bi morala tudi sama spremljati stanje tal, saj mora vsak povprečno skrben človek biti pozoren na tla po katerih stopa. To toliko bolj velja v trgovinah, kjer so določeni madeži ali tekočine na tleh lahko pričakovane. V potrditev svojega stališča se sklicuje na konkretne primere iz sodne prakse.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, skupaj s stroškovno posledico.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je 6. 1. 2018 utrpela zaradi padca na spolzkih tleh, po katerih je bil razlit mehčalec za perilo, v trgovini zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil zavarovanec tožene stranke z možnostjo razlitja mehčalca po tleh trgovine seznanjen, saj nekatere stranke ob vonjanju mehčalca plastenke niso zaprle do konca in je lahko prišlo do razlitja vsebine. Da so bile plastenke odprte, se je pred škodnim dogodkom dogajalo dvakrat ali trikrat na dan. Koliko mehčalca je bilo politega oziroma kakšna je bila velikost madeža pred padcem, ni bilo ugotovljeno,1 je pa bila tožnica po padcu mokra od vratu do kolen. Tožnica razlitega mehčalca ni videla, saj je gledala v polico s pralnimi praški, ki se je nahajala na nasprotni strani od police z mehčalci. Generalno čiščenje trgovine se odvija vsako jutro med 6.00 in 8.00 uro, čez dan pa po potrebi. Do podobnega škodnega dogodka pred obravnavanim še ni prišlo.

6. Po presoji pritožbenega sodišča navedene dejanske ugotovitve ne zadoščajo za zaključek o podanem temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke. Pritožba pravilno opozarja, da tožnica trditev o pogostih razlitjih mehčalca po tleh trgovine, v katero sicer zahaja redno vsak teden, ni podala, niti kaj takega ne izhaja iz izpovedbe priče C. C. Slednja je izpovedala, da so bile plastenke mehčalca pogostokrat odprte oziroma slabo zamašene, kar lahko privede do razlitja mehčalca, vendar to še ne pomeni, da je do tega tudi dejansko prihajalo. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da so po jutranjem generalnem čiščenju trgovine, zaposleni čez dan redno preverjali stanje in čistočo tal ter v primeru, da je bilo potrebno čiščenje tal, na to opozorili čistilko, ki je nato tla tudi očistila. Da pri zavarovancu tožene stranke večjih težav z razlitji mehčalca ali drugih tekočin niso imeli, kaže tudi dejstvo, da gre pri obravnavani zadevi za prvi primer padca v tej trgovini. Po oceni pritožbenega sodišča je zavarovanec tožene stranke skrbel za čiščenje tal v skladu z razumnimi pričakovanji. Priča C. C. je nenazadnje izpovedala, da je največ eno uro pred škodnim dogodkom polnila police na oddelku za pranje perila, kjer je kasneje padla tožnica, pri čemer so bila takrat tla tam čista, suha in na njih ni bilo politega mehčalca. Iz navedenega je mogoče sklepati, da je do razlitja mehčalca prišlo le kratek čas ali neposredno pred tožničinim padcem, še zlasti, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila tla polita dlje časa ali da bi na madež mehčalca že opozorili kupci, pa zavarovanec tožene stranke ne bi reagiral. Že običajna in življenjsko razumna presoja pokaže, da morebitnega padca na tako nastalem madežu ne bi mogel preprečiti nihče ob še tako veliki skrbnosti.

7. Tožena stranka ima prav, da je od njenega zavarovanca neživljenjsko pričakovati, da so tla v trgovini ves čas suha in nepolita. Prestrogo bi bilo od njenega zavarovanca zahtevati, da bi moral kupce v vsakem trenutku in na vsakem koraku (z namestitvijo posebnih znakov ali preko zaposlenih) opozarjati, da so tla v trgovini lahko mokra ali umazana in zato bolj nevarna. Še posebej to velja za dele med prodajnimi policami, kjer madeži, mokrota in podobno niso nekaj povsem nepričakovanega. Drugačna presoja bi pomenila izenačenje krivdne z objektivno odgovornostjo. Povedano drugače: med vsakim politjem in čiščenjem je nujno neka časovna enota, v kateri se lahko zgodi nesrečni slučaj. Tako niti skrajna skrbnost ne bi v celoti odpravila možnost nesreč, kakršna je obravnavana. 2

8. Po presoji pritožbenega sodišča je šlo v obravnavanem primeru za nesrečno naključje, ki bremeni tistega, kateremu se je pripetilo. Zavarovanec tožene stranke je imel čiščenje trgovine organizirano v skladu z razumnimi pričakovanji. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo škode v skupnem znesku 15.900 EUR s pripadajočimi obrestmi zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

9. Zaradi spremenjene odločitve, ki predstavlja končno odločbo o tožbenem zahtevku, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških postopka. Odločitev temelji na 154., 163. in 165. členu ZPP. Ker je tožnica v tej pravdi v celoti propadla, je dolžna toženki povrniti pravdne stroške, ki so ji nastali pred sodiščem prve in druge stopnje. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo strošek fotokopiranja in poštnine v višini 20 EUR, strošek priče D. D. v višini 12 EUR ter strošek plačane takse za pritožbo v višini 513 EUR, kar skupno znaša 545 EUR. Tožena stranka glede na obseg vloženih vlog in listin ni upravičena do višjega zneska materialnih stroškov, saj tega ni konkretizirala in izkazala. Prav tako ji pritožbeno sodišče ni priznalo potnih stroškov za prihoda na dva naroka na relaciji Nova Gorica – Ljubljana – Nova Gorica, ker tožena stranka ni pojasnila, zakaj je bil ta strošek za pravdo potreben. Pravdni stranki imata prebivališče oziroma sedež vLjubljani. Pritožbeno sodišče tako ne vidi nobene navezne okoliščine med Novo Gorico in to pravdo. Tožena stranka ni bila zastopana po odvetniku, temveč po pooblaščenki, ki je pri njej zaposlena in je na naroke prišla iz območne enote Nova Gorica. Zakaj je na strani tožene stranke zadevo vodila navedena območna enota, iz sodnega spisa ni razvidno. Če je do tega prišlo zaradi notranje organizacije dela pri toženi stranki, pa v zvezi s tem nastalih stroškov ne more prevaliti na tožnico.

1 Trditve o razliti količini so se gibale od 2 decilitra do 1,5 litra. 2 Prim. odločbe VSL II Cp 624/2018, II Cp 864/2016, II Cp 3674/2012, II Cp 2328/2017, II Cp 1254/2017, 2284/2017 in druge.