Jedro

Zgolj dejstvo, da tako Zdravniška zbornica Slovenije kot tudi zdravilska zbornica (v nastajanju) sodita pod okrilje Ministrstva za zdravje, še ne pomeni, da bi določbe Zakona o zdravstveni dejavnosti in Pravilnika o preizkusu znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnike veljale tudi za zdravilce.

V predmetnem postopku, ko je tožnik želel opravljati izpit za preizkus iz slovenskega strokovnega jezika za zdravnike pri Zdravniški zbornici Slovenije, torej navedena zbornica ni pristojna za podelitev oziroma izdajo potrdila o znanju slovenskega strokovnega jezika (tudi) za zdravilce, saj za to ni zakonske podlage.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Zdravniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju zbornica) je s sklepom št. 1105-48/2022-44 z dne 16. 11. 2022 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) kot nepopolno zavrgla prijavo na preizkus znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnika, ki jo je vložil A. A., rojen ... v kraju Yichang, Kitajska (v nadaljevanju tožnik).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik prijavi na preizkus znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnika priložil potrdilo Ministrstva za higieno Ljudske republike Kitajske, s katerim je dokazoval naslednje: stopnja izobrazbe: Visoka strokovna šola; končana šola: Fakulteta za kitajsko medicino province Hubei; stroka in disciplina: Tradicionalna kitajska medicina.

3.Po pregledu prijave je zbornica ugotovila, da je tožnikova prijava nepopolna, saj ji je priloženo dokazilo o izvajanju zdravilske dejavnosti, ne pa tudi dokazilo o tem, ali je tožnik pridobil strokovni naziv doktor medicine. Zbornica je zato tožnika v skladu s prvim odstavkom 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pozvala, naj svojo prijavo v roku 15 dni od prejema dopisa dopolni z dokazilom o pridobljenem strokovnem nazivu doktor medicine, opozorila pa ga je tudi, da bo v nasprotnem primeru njegovo prijavo s sklepom zavrgla. Tožnik se je na poziv odzval z dopisom z dne 8. 11. 2022, v katerem je podal svoje mnenje glede ustreznosti že dostavljene dokumentacije in navedel, da bo v najkrajšem možnem času pridobil evropsko licenco ter jo dostavil zbornici, pri čemer pa zahtevanega dokazila ni priložil. Tožnik tako svoje prijave ni ustrezno dopolnil, saj v postavljenem roku ni posredoval dokazila o pridobljenem strokovnem naslovu doktor medicine, zato je zbornica na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP njegovo prijavo zavrgla.

4.Zoper navedeni sklep je tožnik podal pritožbo, ki jo je Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju: toženka) z odločbo št. 021-1/2023/4 z dne 28. 7. 2023 zavrnilo.

5.Toženka je v obrazložitvi drugostopenjske odločbe dodatno pojasnila, da je iz 11. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZdrS) razvidno, da zbornica izdaja potrdila o opravljenem preizkusu znanja iz slovenskega strokovnega jezika za zdravnike in doktorje dentalne medicine, ne pa tudi za izvajalce zdravilske dejavnosti. Prav tako je iz prvega in drugega odstavka 71. člena ZZdrS razvidno, da je ena izmed nalog, ki jih zbornica izvaja kot javna pooblastila, izdaja potrdil o preizkusu znanja slovenskega strokovnega jezika izključno za zdravnike in doktorje dentalne medicine. ZZdrS v celoti ureja izključno zdravniško službo, kar je razvidno iz a1. člena ZZdrS, iz 69. člena ZZdrS pa je razvidno, da je zbornica pravna oseba, ki združuje zdravnike in doktorje dentalne medicine. Zdravilsko dejavnost pa ureja Zakon o zdravilstvu (ZZdrav). Po mnenju toženke je tako Zdravniška zbornica Slovenije pravilno uporabila določila ZZdrS in Pravilnika o preizkusu znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnike (v nadaljevanju: Pravilnik), s tem ko je tožnika po prvem odstavku 67. člena ZUP pozvala k dopolnitvi prijave, saj iz nje ni bilo razvidno, da ima pridobljen strokovni naslov zdravnik ali doktor dentalne medicine, in ker tožnik kljub pozivu zahtevanega dokazila ni predložil, je vlogo pravilno zavrgla.

Tožbene navedbe

6.Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri navaja, da želi delati, za kar ima ustrezno izobrazbo in tudi licenco, z delom pa preživlja sebe in svojo družino. Poudarja, da je zdravilec (ima ustrezno izobrazbo iz akupunkture) in ne zdravnik, zaradi česar bi ga morali obravnavati na osnovi določb ZZdrav. Izpostavlja, da je pridobil ustrezno izobrazbo v svoji domovini, nato pa opravil tudi EU licenco, ki je priznana v Evropi, samo v Sloveniji ne. Obrazložitev dokumenta v prilogi (licence) je sicer v celoti v hrvaščini, saj je bil izdan na Hrvaškem, v nadaljevanju postopka pa ga bodo dali uradno prevesti v slovenski jezik. Meni, da je pridobil vse ustrezne dokumente, ki bi jih bil upravni organ dolžan upoštevati pri odločitvi. Večkrat je želel opraviti tudi izpit iz slovenskega jezika, vendar je dobil negativni odgovor s strani Ministrstva za zdravje - Zdravniške zbornice Slovenije, da niso ustrezni organ. Izpostavlja še, da je Zdravstvena zbornica Slovenije pri Ministrstvu za zdravje krovna organizacije Zdravilske zbornice in ni samostojni organ odločanja. Prav tako zakon predpisuje visoke globe in mu ne da možnosti pridobitve ustrezne licence, brez katere ne more opravljati dela, po drugi strani pa mu tudi ne dajo možnosti pridobitve ustrezne listine.

7.Glede na vsebino tožbenih navedb in dejstvo, da je tožnik prava neuka stranka, je sodišče tožbo obravnavalo kot zahtevo za odpravo upravnega akta (prvi odstavek 33. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

Odgovor na tožbo

8.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se sklicuje na že podane navedbe v upravnih odločbah in se zavzema za zavrnitev tožbe. Navaja, da se večina tožbenih navedb sploh ne nanaša na vsebino odločbe, sicer pa iz njih izhaja nepoznavanje in nerazumevanje veljavne zakonodaje, ki jasno razmejuje opravljanje zdravniške in zdravilske dejavnosti, med njima ne vleče nikakršnih vzporednic in ločeno ter različno ureja tudi pogoje glede znanja slovenskega jezika za izvajalce zdravniške službe.

9.Toženka poudarja, da tožnik ni doktor medicine in tako ni upravičenec za pristop k preizkusu znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnike, ki ga ureja ZZdrS. Tožnik pa lahko opravi preizkus znanja slovenskega jezika pri Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v skladu s Sklepom o določitvi strokovne komisije za opravljanje preizkusa znanja slovenskega jezika.

Dodatne navedbe tožnika

10.Tožnik je podal še pripravljalno vlogo (naslovljeno kot "ugovor na drugopis tožene stranke"), v kateri navaja, da se ne strinja z navedbami toženke, saj meni, da sta zdravilska in zdravniška zbornica povezani. Izpostavlja, da kadarkoli se je obrnil na Zdravilsko zbornico, je dobil odgovor Zdravniške zbornice Slovenije. Meni, da se dejavnosti teh dveh zbornic prepletata in se zato dokumenti ne bi smeli prelagati z ene na drugo. Poleg tega pa zakoni, akti in odloki ne upoštevajo zdravilcev, zato smatra obrazložitve, ki bi veljale samo za zdravnika splošne medicine, za brezpredmetne, prav tako pa meni, da zanj ne velja prvi odstavek 63. člena ZUS-1. Ponovno poudarja, da ima končano ustrezno izobrazbo z vsemi prevodi, kar je bilo že večkrat posredovano zbornici, ki pa njegove izobrazbe do sedaj ni upoštevala. Želi, da ga obravnavajo za to, za kar se je učil in pridobil tudi večletne izkušnje.

Odločitev brez glavne obravnave

11.Sodišče je skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v predmetni zadevi odločilo brez izvedbe glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, t. j. dejstvo, da tožnik kot zdravilec ni pridobil strokovnega naziva doktor medicine (zdravnik) ali dentalne medicine, med strankama ni bilo sporno. Sporna je bila le presoja pravilnosti odločitve o zavrženju njegove prijave na preizkus znanja slovenskega strokovnega jezika pri Zdravniški zbornici Slovenije, torej odločitev procesne narave.

Sodna presoja

12.Tožba ni utemeljena.

13.Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je Zdravniška zbornica Slovenije zavrgla prijavo tožnika na preizkus znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnike, in sicer iz razloga, ker tožnik kljub dodatnemu pozivu ni predložil dokazila o pridobitvi strokovnega naziva doktor medicine ali dentalne medicine, temveč je predložil potrdila o pridobljeni izobrazbi za zdravilca.

14.Med strankama torej ni sporno, da se je tožnik prijavil na preizkus iz strokovnega znanja slovenskega jezika za zdravnike, ni pa predložil potrdila o pridobljenem strokovnem nazivu doktor medicine (zdravnik) ali doktor dentalne medicine, saj takšnega naziva niti niti ni pridobil, temveč je na Kitajskem pridobil izobrazbo za zdravilca.

15.V drugem odstavku 11. člena ZZdrS je določeno, da se znanje slovenskega jezika dokazuje ob prijavi na strokovni izpit, med drugim tudi s potrdilom zbornice o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnike (druga alineja). Šesti odstavek istega člena pa določa, da navedeno potrdilo izda zbornica na podlagi uspešno opravljenega preizkusa znanja iz slovenskega strokovnega jezika za zdravnike. Navedeno potrdilo se izda za namen opravljanja zdravniške službe pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti v Republiki Sloveniji. Podrobneje so pravila urejena v Pravilniku, ki v prvem odstavku 4. člena določa, da prijava na preizkus znanja med drugim vsebuje tudi podatek, ali je kandidat zdravnik ali doktor dentalne medicine.

16.Sodišče meni, da je odločitev upravnega organa o zavrženju tožnikove prijave na preizkus znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnike pravilna in se zato skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge v odločbah tako organa prve stopnje kot tudi organa druge stopnje. Potrdilo o pridobljenem strokovnem nazivu doktor medicine (zdravnik) ali doktor dentalne medicine je namreč, ob upoštevanju navedenih določil ZZdrS in Pravilnika, kot je pravilno navedla toženka, pogoj za pristop k izpitu slovenskega strokovnega jezika za zdravnike. Zdravniška zbornica Slovenije je tako odločila pravilno, s tem ko je vlogo tožnika zavrgla kot nepopolno, saj tožnik vloge niti po dodatnem pozivu organa ni ustrezno dopolnil, pri čemer pa tudi ni sporno, da nima pridobljenega strokovnega naziva doktor medicine (zdravnik).

17.V zvezi s tožbenimi navedbami o neustrezno urejenem sistemu za zdravilce sodišče pojasnjuje, da zdravilska zbornica še ni bila ustanovljena, do njene ustanovitve pa je na podlagi drugega odstavka 52. člena ZZdrav za izdajo licenc za opravljanje zdravilske dejavnosti v Republiki Sloveniji pristojno Ministrstvo za zdravje. Zgolj dejstvo, da tako Zdravniška zbornica Slovenije kot tudi zdravilska zbornica (v nastajanju) sodita pod okrilje Ministrstva za zdravje, pa še ne pomeni, da bi določbe ZZdrS in Pravilnika veljale tudi za zdravilce. V predmetnem postopku, ko je tožnik želel opravljati izpit za preizkus iz slovenskega strokovnega jezika za zdravnike pri Zdravniški zbornici Slovenije, torej navedena zbornica ni pristojna za podelitev ali izdajo potrdila o znanju slovenskega strokovnega jezika (tudi) za zdravilce, saj za to ni zakonske podlage.

18.Po presoji sodišča je tako Zdravniška zbornica Slovenije v izpodbijanem sklepu in odločitvi organa druge stopnje navedla ustrezno pravno podlago in pojasnila, da Zdravniška zbornica Slovenije nima javnega pooblastila za izdajo potrdil o preizkusu znanja slovenskega strokovnega jezika tudi za zdravilce, saj njeno pooblastilo na podlagi vseh navedenih zakonskih določil in določil Pravilnika velja izključno za zdravnike in doktorje dentalne medicine. Prav tako je Zdravniška zbornica Slovenije skladno z 69. členom ZZdrS pravna oseba, ki združuje zdravnike in doktorje dentalne medicine, ne pa tudi zdravilce.

19.Po stališču sodišča je tako Zdravniška zbornica Slovenije pravilno uporabila določila ZZdrS in Pravilnika, s tem ko je tožnika v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZUP pozvala k dopolnitvi prijave na izpit, saj iz le-te ni bilo razvidno, ali ima pridobljen strokovni naslov zdravnika ali doktor dentalne medicine. Ker pa tožnik ustreznega potrdila ni predložil in je tudi potrdil, da takšne izobrazbe nima, temveč ima pridobljeno izobrazbo za zdravilca, tako ne izpolnjuje procesnega pogoja, da bi lahko pristopil k izpitu za presojo njegovega znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravnika pri Zdravniški zbornici Slovenije. Kot je pojasnila toženka, pa navedeno tudi še ne pomeni, da tožnik ne more opravljati preizkusa znanja iz slovenskega jezika, saj lahko opravlja preizkus znanja slovenskega jezika pri Centru za slovenščino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

20.Sodišče tako zaključuje, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 1 tobo kot neutemeljeno zavrnilo.

21.Izrek o stroških upravnega spora je odpadel, saj stranki do izdaje sodbe povrnitve stroškov nista zahtevali.

-------------------------------

1Glede navedb tožnika, da zanj ne more veljati 63. člen ZUS-1, sodišče še zgolj pripominja, da določila ZUS-1 veljajo za vsako stranko, ki vloži upravni spor v Republiki Sloveniji, torej vključno s tožnikom.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o zdravniški službi (1999) - ZZdrS - člen 11, 11/2, 69, 71 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 67, 67/2 Zakon o zdravilstvu (2007) - ZZdrav - člen 52, 52/2

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Pravilnik o preizkusu znanja slovenskega strokovnega jezika za zdravstvene delavce in zdravstvene sodelavce, ki opravljajo dejavnosti v zdravstveni in babiški negi (2023) - člen 4, 4/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.