Jedro

Sklep o zavrnitvi doktorske disertacije je del postopka ocenjevanja, ki ga opravi senat fakultete kot strokovni organ. Sprejetje doktorske disertacije oziroma negativna ocena doktorske disertacije pa ni pravica ali pravna korist s področja upravnega prava. Zato je neutemeljeno tožničino sklicevanje na procesna jamstva, ki jih zagotavlja Ustava v 14., 22. in 25. členu, in na tista, ki jih Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) predpisuje za upravni postopek. Pravica do izobrazbe iz 57. člena Ustave, 2. člena Protokola št. 1 k EKČP in pravica do izobraževanja iz 14. člena Listine EU (na katere se sklicuje tožnica) pa po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne zagotavljajo pravice do pritožbe zoper negativno oceno.

Zakonske podlage za pritožbo zoper zavrnitev doktorske disertacije ne dajeta niti ZVis niti ZUP, saj urejata pravna sredstva zoper odločitve o pravicah in obveznostih. Enako velja za določbe Statuta Univerze v Ljubljani, na katere se sklicuje tožnica. Odločitev o sprejetju ali zavrnitvi doktorske disertacije pa, glede na prej navedeno, ne pomeni takega odločanja. Zato zahteva po takem pravnem sredstvu tudi iz pravice do pravnega sredstva, kot jo določa 25. člen Ustave ne izhaja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, I U 289/2017-31 z dne 26. 3. 2018, se spremeni tako, da se tožba zoper sklep Senata Univerze v Ljubljani, št. 721-29/2016-3 z dne 16. 1. 2017, zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške sodnega postopka v višini 792,85 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče ugodilo tožbi in odpravilo sklep Senata Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Senat UL), št. 721-29/2016-3 z dne 16. 1. 2017 in zadevo vrnilo temu organu v ponovno odločanje (I. točka izreka) ter odločilo o povrnitvi stroškov tožeči stranki (II. točka izreka). Z navedenim sklepom je Senat UL zavrgel tožničino pritožbo zoper sklep Senata Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, št. D-11/09 z dne 28. 10 2016, o zavrnitvi tožničine doktorske disertacije. Pritožbo je Senat UL zavrgel, ker dokončanje študija po prejšnjem (t. i. predbolonjskim) študijskem programu po 30. 9. 2016 ni mogoče. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa Upravno sodišče pojasnjuje, da ocena doktorske disertacije ne more biti predmet sodne presoje, ker gre za strokovno opravilo. Tožbi je ugodilo, ker drugi odstavek 48. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o visokem šolstvu (ZVis-D), ki določa rok za dokončanje izobraževanja pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona (do 30. 9. 2016), ne določa, da pritožba ni dopustna, tožnica pa ima na podlagi 25. člena Ustave pravico do pravnega sredstva.

3. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 102/2018 z dne 13. 6. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja: "Ali je po izteku roka, ki je določen v drugem odstavku 48. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu – ZVis-D (Uradni list RS št. 63/04), tj. po 30. 9. 2016, dovoljena vložitev pritožbe v postopkih ocenjevanja študentov, ki so se vpisali v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov za pridobitev izobrazbe, ter so se izobraževali, a niso končali izobraževanja pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo ZVis-D?"

4. Zoper sodbo Upravnega sodišča je tožena stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. V reviziji navaja, da je glede na določbe Ustave Republike Slovenije in Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) univerza avtonomna pri urejanju razmerij, ki se tičejo njenega delovanja in poslanstva, zlasti tistih iz 6. člena ZVis, med katere spadajo tudi pogoji za podelitev strokovnih in znanstvenih naslovov. Poudarja, da je tožnica izobraževanje začela v letu 2009, da ga je opravljala v okviru „predbolonjske“ strukture in da ga ni uspešno zaključila v zakonsko določenem roku, tj. do 30. 9. 2016, saj je Senat Pravne fakultete na seji 22. 9. 2016 doktorsko disertacijo z naslovom "AA", ki jo je tožnica ponovno predložila 7. 12. 2015, zavrnil iz vsebinskih razlogov in da je imel Senat Univerze zakonsko podlago za zavrženje tožničine pritožbe zoper to zavrnitev. Sklicuje se na obrazložitev Upravnega sodišča, po kateri naj bi iz 25. člena Ustave izhajalo, da zakon lahko izključi možnost pritožbe, a se ne strinja z razlago drugega odstavka 48. člena ZVis-D, na kateri temelji izpodbijana odločitev. Ne strinja se namreč s stališčem, da ta določba ne izključuje pritožbe. S tem, ko izključuje možnost nadaljevanja in dokončanja študija po tem roku, naj bi bila izključena tudi možnost odločanja o nadaljevanju in dokončanju "predbolonjskega" izobraževanja. Izključitev pritožbe po mnenju revidentke tudi ni neustavna.

5. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne kot neutemeljeno oziroma podrejeno, naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo navaja, da ni izpodbijala ocene doktorske disertacije temveč njeno zavrnitev. Meni, da ni v javnem interesu, da bi bili podiplomski študenti opeharjeni za doktorski naziv (pravilno naslov – op. Vrhovno sodišče), in da to tudi ni bil namen ZVis-D. Sklicuje se na pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave. Po njenem mnenju mora biti zavrnitev predložene doktorske disertacije obrazložena in imeti vse predpisane sestavine po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), da bi lahko varovala svoj pravni interes oziroma pravico do statusa študenta oziroma s študijem povezano pravno korist oziroma pravico v upravnem sporu. V zvezi s tem se sklicuje še na 23. člen Ustave in na pravo Evropske Unije. Navaja okoliščine, s katerimi utemeljuje nepravilnosti postopka (nespoštovanje rokov) od odobritve teme do izdaje sklepa o zavrnitvi njene doktorske disertacije. Zato revidentki očita nepravočasno izpolnjevanje svojih obveznosti. S tem naj bi ji bile kršene pravice iz 14., 15., 22. in 25. člena Ustave v zvezi s 14. členom Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah (Listina EU), pravica iz 2. člena Protokola 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) do izobraževanja in izobrazbe. Navaja, da ji je bila možnost zagovora doktorata z zavrnitvijo kljub trem pozitivnim ocenam in eni negativni, odvzeta arbitrarno. V zvezi s tem se sklicuje na dopustitev zagovora doktorske disertacije doktorske kandidatke N. V. Revidentki očita tudi, da sodišču ni predložila njene prvotne in modificirane doktorske disertacije, ki naj bi predstavljala bistvo doktorskega spisa. Prav tako naj revidentka sodišču ne bi predložila relevantnih pravilnikov o doktorskem študiju, na podlagi katerih utemeljuje, da je sama pravočasno izpolnila svoje študijske obveznosti, Senat Pravne fakultete v Ljubljani pa naj bi ji s svojim ravnanjem odvzel možnost vložitve pravnih sredstev pred 30. 9. 2016. Senatu Pravne fakultete očita tudi, da ji ni omogočil vpogleda v doktorski spis in ji s tem preprečil, da bi se izrekla o relevantnih okoliščinah. Meni, da rok iz 48. člena ZVis ni prekluziven materialni rok za dokončanje študija in da Senat Univerze v Ljubljani ni imel pravne podlage za zavrženje njene pritožbe, ki naj bi jo zagotavljal 25. člen Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj revizijo zavrne. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka od revidentke.

**K I. točki izreka**

7. Revizija je utemeljena.

8. Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, ki se po 22. členu ZUS-1 uporablja, kolikor ta zakon ne določa drugače). Dopuščena revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člena ZPP). V konkretnem primeru je bila revizija dopuščena le glede vprašanja, ali je po izteku roka, ki je določen v drugem odstavku 48. člena ZVis-D, tj. po 30. 9. 2016, dovoljena vložitev pritožbe v postopkih ocenjevanja študentov, ki so se vpisali v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov za pridobitev izobrazbe, ter so se izobraževali, a niso končali izobraževanja pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo ZVis-D?“

9. Pravilnost odločitve o zavrnitvi doktorske disertacije ni predmet revizije, saj se revizijsko vprašanje nanjo ne nanaša. Zato so neupoštevne navedbe v odgovoru na revizijo, s katerimi tožeča stranka utemeljuje svoje očitke o nespoštovanju rokov, o nepravilni zavrnitvi doktorske disertacije, ker da je bila le ena izmed štirih ocen članov komisije negativna, in o neobrazloženosti te odločitve.

10. Med strankama ni sporno, da je tožnica začela doktorsko izobraževanje leta 2009, torej po programu po katerem je bilo treba glede na drugi odstavek 48. člena ZVis-D študij končati do izteka študijskega leta 2015/16, torej do 30. 9. 2016. Med strankama tudi ni sporno, da je tožnica spremenjeno in dopolnjeno doktorsko disertacijo oddala pred potekom tega roka in da je do poteka tega roka Senat Pravne fakultete tudi odločil o zavrnitvi doktorske disertacije. O tem je dne 28. 10. 2016 izdal sklep št. D-11/09, ki ga tožnica izpodbija s pritožbo pred Senatom UL. To njeno pritožbo je Senat UL zavrgel s sklepom št. 721-29/2016-3 z dne 16. 1. 2017. Ker se ni strinjala ne z zavrnitvijo doktorske disertacije ne z zavrženjem pritožbe, je tožnica s tožbo v upravnem sporu izpodbijala oba akta.

11. Upravno sodišče je tožničini tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep Senata UL o zavrženju pritožbe in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Presodilo je, da zoper oceno doktorske disertacije sodno varstvo ni zagotovljeno, da pa ima tožnica pravico do pritožbe zoper to oceno glede na to, da 48. člen ZVis-D pritožbe ne izključuje in ker pravico do pravnega sredstva zagotavlja 25. člen Ustave.

12. Vprašanje, na katerega mora odgovoriti Vrhovno sodišče, je, ali je zoper odločitev senata fakultete o zavrnitvi doktorske disertacije po poteku roka za zaključek študijskega programa mogoče vložiti pritožbo. V zvezi s tem vprašanjem, Vrhovno sodišče pritrjuje stališču Upravnega sodišča, da 48. člen ZVis-D ne omejuje pravice do pritožbe. Revidentka temu stališču ne oporeka, vendar meni, da tožnica za pritožbo zaradi poteka roka za dokončanje študija nima več pravnega interesa in da je zato Upravno sodišče navedeno zakonsko določbo glede možnosti omejevanja pravice do pritožbe razlagalo nepravilno.

13. Da bi Vrhovno sodišče lahko presojalo dopustnost omejitve pravice do pritožbe zaradi nedokončanja t. i. "predbolonjskega študija" do roka iz drugega odstavka 48. člena ZVis-D, za kar se zavzema revidentka, mora najprej odgovoriti na vprašanje, na kateri pravni podlagi gre študentom pravica do pritožbe zoper odločitev o zavrnitvi doktorske disertacije. Od predpisanega obsega pravnega sredstva oziroma pravnega varstva, ki naj bi ga zagotavljala pritožba, je namreč odvisna presoja ustavne dopustnosti omejevanja pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zmotno pa je stališče Upravnega sodišča, da ta pravica obstaja zato, ker je 48. člen ZVis-D ne izključuje in ker 25. člen Ustave zagotavlja pravico do pritožbe.

14. Navedena določba ZVis-D ne ureja pravnih sredstev. Tudi med določbami ZVis, ki urejajo pravna sredstva zoper odločitve senatov članic univerze, ni določbe, ki bi se izrecno nanašala na pritožbo zoper zavrnitev doktorske disertacije. Člen 25 Ustave pa zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ali ta ustavna določba zagotavlja pravico do pritožbe, kot to meni Upravno sodišče in za kar se zavzema tožnica, je torej odvisno od vprašanja, ali odločitev o zavrnitvi doktorske disertacije pomeni odločanje o tožničini pravici.

15. Upravno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni pojasnilo razlogov za stališče, da gre pri zavrnitvi doktorske disertacije za odločanje o tožničini pravici. Iz tožničinih navedb v odgovoru na revizijo pa izhaja njeno prepričanje, da gre pri tem odločanju za odločanje o njenih pravicah in da ima zato pravico do pritožbe po prvem odstavku 281. člena ZUP (verjetno je mišljena pravica do pritožbe iz 229. člena ZUP – op. Vrhovno sodišče) in po prvem odstavku 281. člena takrat veljavnega Statuta Univerze v Ljubljani. Po prvem odstavku 229. člena ZUP ima stranka pravico do pritožbe zoper odločbo, izdano na prvi stopnji. Navedena določba Statuta Univerze v Ljubljani pa je določala, da ima študent pravico do pritožbe zoper odločbe, ki jih organi univerze ali članic sprejmejo o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Tudi veljavni Statut Univerze v Ljubljani predvideva možnost pritožbe le v postopkih uveljavljanja pravic študentov (57. člen ter členi od 97 do 112).

16. Kot je pravilno pojasnilo Upravno sodišče v 11. točki izpodbijane sodbe, je ocena doktorske disertacije strokovno opravilo, zato ta ne more biti predmet sodnega varstva.1 Temu stališču tožnica ne oporeka. Zmotno pa je tožničino mnenje, da zavrnitev doktorske disertacije ni ocenjevanje, saj da je to zaključeno z izdelavo ocen članov komisije za oceno doktorske disertacije. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, je sklep o zavrnitvi predložene doktorske disertacije del postopka ocenjevanja, postopek ocenjevanja pa je strokovno delo znotraj pedagoškega procesa, torej opravilo strokovne narave, za katerega se določbe ZUP ne uporabljajo.2 Na drugačno stališče glede pravne narave ocene pa sam po sebi ne more vplivati četrti odstavek 171. člena Statuta Univerze v Ljubljani, ki je določal, da zavrnjene doktorske disertacije kandidat ne more ponovno predložiti.

17. Sklep o zavrnitvi doktorske disertacije je torej del postopka ocenjevanja, ki ga opravi senat fakultete kot strokovni organ.3 Tako stališče izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse. Vrhovno sodišče je prav tako že večkrat pojasnilo, da sprejetje doktorske disertacije oziroma negativna ocena doktorske disertacije ni pravica ali pravna korist s področja upravnega prava.4 Zato je neutemeljeno tožničino sklicevanje na procesna jamstva, ki jih zagotavlja Ustava v 14., 22. in 25. členu, in na tista, ki jih Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) predpisuje za upravni postopek. Pravica do izobrazbe iz 57. člena Ustave, 2. člena Protokola št. 1 k EKČP in pravica do izobraževanja iz 14. člena Listine EU (na katere se sklicuje tožnica) pa po presoji Vrhovnega sodišča tudi ne zagotavljajo pravice do pritožbe zoper negativno oceno. Poleg tega se določbe Listine EU uporabljajo samo, ko institucije in uradni organi izvajajo pravo EU (51. člen), da bi šlo v obravnavani zadevi za uporabo prava EU, pa iz narave ocenjevanja kot strokovnega opravila ne izhaja.

18. To torej pomeni, da zakonske podlage za pritožbo zoper zavrnitev doktorske disertacije ne dajeta niti ZVis niti ZUP, saj urejata pravna sredstva zoper odločitve o pravicah in obveznostih. Enako velja za določbe Statuta Univerze v Ljubljani, na katere se sklicuje tožnica. Odločitev o sprejetju ali zavrnitvi doktorske disertacije pa, glede na prej navedeno, ne pomeni takega odločanja. Zato zahteva po takem pravnem sredstvu tudi iz pravice do pravnega sredstva, kot jo določa 25. člen Ustave ne izhaja. Posledično to pomeni, da z zavrženjem vložene pritožbe v pravico do pravnega sredstva ni moglo biti poseženo.

19. Izpodbijana sodba torej temelji na napačnem stališču, da ima tožnica na podlagi 48. člena ZVis-D in 25. člena Ustave pravico do pritožbe zoper odločitev o zavrnitvi doktorske disertacije. Po navedenem študent pravice do pritožbe zoper zavrnitev doktorske disertacije tožnica nima že iz tega razloga in to ne glede na to, ali gre za doktorsko disertacijo po t. i. "predbolonjskega študija" ali za doktorsko disertacijo po sedanji ureditvi tega študija. Vrhovno sodišče se zato ni opredeljavalo do revizijskih navedb o dopustnosti zavrženja pritožbe glede na to, da "predbolonjskega študija" po roku iz drugega odstavka 48. člena ZVis-D ni mogoče dokončati. S stališčem revidentke, da tožnica nima pravnega interesa za pritožbo, ker po poteku roka iz drugega odstavka 48. člena ZVis-D ne more nadaljevati oziroma dokončati študija, v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave namreč ni moglo biti poseženo že zato, ker pravice do pritožbe zoper zavrnitev doktorske disertacije nima, tudi če navedeni rok za dokončanje študija še ne bi potekel. Na drugačno stališče pa ne more vplivati niti tožničino sklicevanje na revidentkino dopustitev ponovnega zagovora doktorske disertacije N. V., saj zakonitost tega postopka ni bila predmet sodne presoje.

20. Ker je po navedenem odločitev o zavrženju pritožbe pravilna, le da iz drugega razloga, bi moralo Upravno sodišče ob pravilni razlagi določb ZVis in 25. člena Ustave tožbo zavrniti kot neutemeljeno na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbo zoper sklep senata Univerze v Ljubljani o zavrženju tožničine pritožbe zavrnilo. O tožničinem tožbenem zahtevku za odpravo sklepa senata Pravne fakultete Univerze v Ljubljani št. D-11/09 z dne 28. 10. 2016 o zavrnitvi doktorske disertacije ni odločalo, ker Upravno sodišče o njem ni odločilo v izreku. Če bi o njem odločilo po vsebini, bi namreč šlo za kršitev iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi glede na prej pojasnjeno odločalo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost. Tega, da sodišče prve stopnje tožbe v tem delu ni zavrglo, pa tožnica sama s pravnimi sredstvi ni izpodbijala.

**K II. točki izreka**

21. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje je upoštevalo določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže. Za postopek pred Vrhovnim sodiščem pa je revidentka v skladu z načelom uspeha upravičena do povračila stroškov na podlagi drugega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in se odmerijo v skladu z Odvetniško tarifo. Pri odmeri stroškov je Vrhovno sodišče upoštevalo, da gre v tem upravnem sporu za vprašanje dopustnosti pravnega sredstva zoper oceno doktorske disertacije, za kar vednosti ni mogoče oceniti.

22. Glede na to, da Odvetniška tarifa ne vsebuje izrecne določbe o stroških za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu, revizijski postopek v upravnem sporu pa je enak revizijskemu postopku v pravdnih zadevah, je Vrhovno sodišče revidentki za obrazložen predlog za dopustitev revizije ta strošek na podlagi šestega odstavka 4. člena Odvetniške tarife priznalo ob upoštevanju 4. točke tar. št. 30 (po drugi alineji 1. točke te tarifne številke (tj. 500 točk za neocenljivo zadevo), zvišano za 25 %, kar je enak odstotek, kot ga določa 4. točka tar. št. 21 za pravdni postopek) v višini 625 točk, od katerih se 50 %, enako kot v pravdnem postopku po 5. točki tar. št. 21, všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo, torej 312,5 točke. Za revizijo v upravnih sporih se stroški odmerijo ob upoštevanju 5. točke tar. št. 30 (po drugi alineji 1. točke te tarifne številke – za neocenljivo zadevo 500 točk, zvišano za 50 %), v višini 750 točk. Za stroške revizije in predloga za dopustitev revizije se torej revidentki prizna 1062,5 točk v znesku 637,50 EUR in 12,38 EUR materialnih stroškov (11. člen), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 792,85 EUR.

23. Zahtevane zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

**Glasovanje**

24. Senat Vrhovnega sodišča je I točko izreka sprejel z dvema glasovoma proti enemu. Proti je glasovala vrhovna sodnica Nataša Smrekar, ki je napovedala ločeno mnenje. Točko II izreka je senat sprejel soglasno.

1 Tudi Vrhovno sodišče je npr. v sklepu I Up 62/2018 z dne 4. 7. 2018 pojasnilo, da sklep o zavrnitvi doktorske disertacije ni posamični upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. 2 Tako npr. v sklepu I Up 553/2008 z dne 17. 9. 2009, sklepu X Ips 60/2009 z dne 24. 3. 2010 in v sklepu I Up 62/2018 z dne 4. 7. 2018. 3 Prvi odstavek 21. člena ZVis določa, da je senat strokovni organ visokošolskega zavoda. 4 Npr. prav tako v sklepu X Ips 60/2009 in I Up 62/2018. ************

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNE SODNICE NATAŠE SMREKAR [Povezava na pdf dokument](/mma_bin.php?static_id=2019100213124554 "Povezava na pdf dokument ")