Jedro

Odsotnost zakonitega zastopnika ne more biti utemeljen razlog, da se toženka z vsebino pošiljk, naslovljenih nanjo, ne seznanja pravočasno.

Sklicevanje na nepristojnost (slovenskega) sodišča predstavlja uveljavljanje absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 18. členom ZPP. Vendar je glede na posebna pravila, ki so določena za izdajo zamudne sodbe, za presojo tako uveljavljane procesne kršitve odločilen dejanski okvir, ki je na razpolago sodišču prve stopnje ob izdaji zamudne sodbe. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica tožbo vložila pred slovenskim sodiščem in se v njej sklicevala na slovensko pravo.

Sodišče upošteva nepristojnost slovenskega sodišča zaradi dogovora o pristojnosti tujega sodišča le na ugovor stranke in ne po uradni dolžnosti. Tovrsten ugovor mora biti podan pravočasno, sicer se šteje, da je toženec privolil v pristojnost slovenskega sodišča. Z vročitvijo tožbe je bila tako toženka seznanjena s tem, pred katerim sodiščem, v povezavi s katerim pravnim razmerjem in s kakšnim zahtevkom zoper njo tožnica uveljavlja sodno varstvo in je bilo od tedaj dalje toženki omogočeno s procesnimi dejanji vplivati na tek same pravde.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. , III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano zamudno sodbo in sklep, s katerima je odločilo:

I. Predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, vložen 11. 3. 2021, se zavrne.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 68,35 EUR od dne 1. 1. 2019 do dne 16. 12. 2020 in od zneska 300,00 EUR od dne 1. 1. 2019 do dne 16. 12. 2020. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe plačati znesek 15.368,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 15.000,00 EUR od dne 1. 11. 2020 dalje do plačila ter od zneska 368,35 EUR od dne 17. 12. 2020 dalje do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranka v roku 15 dni od prejema te odločbe plačati njene stroške postopka v višini 1.227,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper sodbo je laično pritožbo vložila toženka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrže oziroma zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v tistem delu, v katerem toženka ni zmagala v sporu (prvi in drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. V tej zadevi je tožnica vložila tožbo, v kateri je navedla, da sta pravdni stranki 8. 10. 2018 sklenili posojilno pogodbo, s katero je tožnica toženki posodila 15.000,00 EUR, kar se je toženka zavezala v obrokih vrniti do 31. 10. 2020, skupaj s pogodbenimi zamudnimi obrestmi po 2% letni obrestni meri. Obresti so začele teči 9. 10. 2018 in bi jih toženka prvič morala plačati 31. 12. 2018, potem pa vsako leto do 31. 12. tekočega leta. Posojilo je ostalo v celoti neodplačano, toženka na opomin posojila ni prostovoljno vrnila. Tožnica od zapadlosti posojila dalje zahteva tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznega obroka dalje.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je toženki rok za odgovor na tožbo iztekel 2. 3. 2021. Dne 11. 3. 2021 je vložila soglasje za mediacijo in odgovor na tožbo, ki ga je sodišče po vsebini obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zavrnilo ga je z obrazložitvijo, da je razlog (da zakoniti zastopnik toženke že dve leti živi v Nemčiji) za opustitev pravočasnega odgovora na tožbo pripisati zgolj neskrbnosti toženke, ki ni poskrbela za prejem in seznanitev z vsebino poštnih pošiljk. Zaradi očitno neutemeljenega razloga je sodišče predlog zavrnilo brez naroka (drugi odstavek 120. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je v priloženi posojilni pogodbi dogovorjena pristojnost švicarskega sodišča, a iz klavzule v 10.1.2. točki pogodbe izhaja, da ta ni bila dogovorjena izključno, zato je slovensko sodišče pristojno na podlagi Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah po določbi o splošni pristojnosti iz 2. člena. Kljub zapisu v pogodbi, da se ta tolmači v skladu s švicarsko zakonodajo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožnica izrecno sklicuje na Obligacijski zakonik - OZ, toženka pa na to ni odgovorila. Po zaključku sodišča prve stopnje je z molkom toženke zato konkludentno prišlo tudi do tihega dogovora o uporabi slovenskega materialnega prava. Predpostavke za izdajo zamudne sodbe so po stališču sodišča prve stopnje zato izpolnjene.

9. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnica zaključka v izpodbijani sodbi, da je z odgovorom zamudila iz očitno neutemeljenega razloga, ne izpodbija. Ne glede na to, da zakoniti zastopnik toženke že dve leti živi v Nemčiji, je namreč sedež toženke v Republiki Sloveniji in se tudi višje sodišče strinja, da odsotnost njenega zakonitega zastopnika ne more biti utemeljen razlog, da se toženka z vsebino pošiljk, naslovljenih nanjo, ne seznanja pravočasno.1 S tem povezane pritožbene trditve, da bi na naslovu toženke moral delati pri njej zaposleni A. A., za finančne zadeve pa da je imela pooblastila računovodska firma, pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, kajti če toženka teh dejanskih okoliščin ni zatrjevala v postopku pred sodiščem na prvi stopnji, jih v pritožbenem postopku ne more več uveljavljati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja tudi za pritožbene trditve glede vzrokov, zaradi katerih je zakoniti zastopnik toženke odšel v Nemčijo in navedbe o posledicah tega odhoda za toženko. Višje sodišče se zato do teh pritožbenih trditev ni opredeljevalo.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da dokumenti niso bili vročeni zakonitemu zastopniku. Stranka tega postopka na toženi strani je pravna oseba (in ne njen zakoniti zastopnik). Pravnim osebam se skladno s 133. členom ZPP osebna vročitev opravi na naslovu, ki je vpisan v register. Če to ni mogoče, pa se v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih prostorov pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Kot izhaja iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi (pripetega k list. št. 18b spisa) in poizvednice (na list. št. 26 spisa), je tožbo s prilogami vročevalec poskusil vročiti toženki 8. 1. 2021, a mu to ni uspelo, zato je v hišnem predalčniku toženke pustil obvestilo s podatkom o tem, kje je pismo in pozivom, naj ga v 15 dneh dvigne. Ker toženka v 15 dneh od omenjenega obvestila pisma s pozivom, naj na tožbo odgovori, ni dvignila, je bilo pisanje 25. 1. 2021 puščeno v hišnem predalčniku toženke. Ker pritožbeno ni bilo izpodbito, da toženka ni imela opravičljivega razloga za zamudo z odgovorom na tožbo, so neutemeljene pritožbene trditve, da je bila zakonitemu zastopniku odvzeta pravica, da se odzove in karkoli pove v svojo obrambo. Tudi zato, ker zakoniti zastopnik toženke ni stranka tega postopka.

11. Ker je toženka zamudila 30 dnevni rok za odgovor na tožbo, sodišče dokazov, glede katerih se v pritožbi sklicuje, da jih je navedla v odgovoru na tožbo, ni smelo upoštevati (prim. prvi in drugi odstavek 277. člena ZPP), zato gre pritožnici le pojasniti, da sodišče tega ni storilo zato, ker bi bili nejasni.

12. V primeru, ko toženka na tožbo ne odgovori, sodišče na podlagi 318. člena ZPP izda zamudno sodbo, s katero ugodi zahtevku pod pogoji, določenimi v tem členu. Ker v postopku ni bilo odgovora na tožbo, je zamudno sodbo dopustno izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na to je bila tožena stranka v pravnem pouku opozorjena (drugi odstavek 338. člena ZPP).

13. Pritožbeno sklicevanje na nepristojnost (slovenskega) sodišča predstavlja uveljavljanje absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 18. členom ZPP. Vendar je glede na posebna pravila, ki so določena za izdajo zamudne sodbe v 318. členu ZPP, za presojo tako uveljavljane procesne kršitve odločilen dejanski okvir, ki je na razpolago sodišču prve stopnje ob izdaji zamudne sodbe. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica tožbo vložila pred slovenskim sodiščem in se v njej sklicevala na slovensko pravo.

14. Utrjeno stališče sodne prakse je, da sodišče upošteva nepristojnost slovenskega sodišča zaradi dogovora o pristojnosti tujega sodišča le na ugovor stranke in ne po uradni dolžnosti v smislu tretjega odstavka 18. člena ZPP.2 Tovrsten ugovor mora biti podan pravočasno, sicer se šteje, da je toženec privolil v pristojnost slovenskega sodišča.3 Z vročitvijo tožbe je bila tako toženka seznanjena s tem, pred katerim sodiščem, v povezavi s katerim pravnim razmerjem in s kakšnim zahtevkom zoper njo tožnica uveljavlja sodno varstvo in je bilo od tedaj dalje toženki omogočeno s procesnimi dejanji vplivati na tek same pravde. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene trditve, da v Nemčiji in Švici veljajo drugačna pravila in da fiktivne vročitve, ki je povzročila vse probleme, ni, zaradi česar bi po stališču pritožnice višje sodišče moralo zamudno sodbo razveljaviti. Glavna posledica nevložitve odgovora na tožbo je (ob izpolnjenih predpostavkah iz prvega odstavka 318. člena ZPP) izdaja zamudne sodbe, s katero sodišče ugodi tožbenemu zahtevku. Ta možnost temelji na domnevi toženčevega priznavanja tožbenih trditev, ki je mogoča zato, ker je bilo toženki omogočeno, da se s tožničinimi trditvami seznani in je bila tudi opozorjena na pravne posledice opustitve odgovora na tožbo.4

15. Iz pritožbeno neizpodbojne ugotovitve sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da pristojnost švicarskega sodišča v posojilni pogodbi ni določena izključno. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno uporabilo 2. člen Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah.5 Glede na vse pojasnjeno so neutemeljene pritožbene trditve, da naj bi toženka, ko je to hotela storiti, tožnico morala tožiti v Švici, prav tako tudi, da je toženka pred podpisom posojilne pogodbe neuspešno oporekala pogoju tožnice, da je pristojnost dogovorjena v Švici.

16. Pritožnica prosi sodišče, da ji odgovori tudi na vlogo z dne 8. 4. 2021, ki jo je poslala sodišču po preteku odgovora na tožbo. Na vsebino te vloge je bilo že odgovorjeno zgoraj, pritožnici pa gre zgolj še pojasniti, da ugovora pristojnosti iz te vloge sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati, saj je bila vloga prepozna. Trditve iz te vloge bi morala toženka podati v pravočasnem odgovoru na tožbo, o čemer je bila toženka v pozivu, naj na tožbo odgovori, poučena (prim. 277. člen ZPP).

17. Po opravljenem preizkusu višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene procesne kršitve, niti tiste, na katere se sklicuje pritožba, niti tiste, na katerih obstoj je treba v pritožbenem postopku paziti po uradni dolžnosti. Pravilna je tudi materialno pravna presoja zadeve, ki temelji na 569. in naslednjih členih OZ. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo v izpodbijani I., III. in IV. točki izreka zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Stroškov pritožbenega postopka toženka ni priglasila. V zvezi z odgovorom na pritožbo pa višje sodišče ugotavlja, da tožnica v njem zgolj pritrjuje pravilnosti razlogov sodišča v izpodbijani sodbi in z odgovorom ni pripomogla k odločanju o pritožbi. Upoštevaje laičnost vložene pritožbe je bila vloga nekoristna, zato njen strošek za pravdo ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožnica zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1 Taka je tudi sodna praksa: VSL Sklep II Cpg 356/2018 z dne 6. 6. 2018, VSL Sklep I Cpg 612/2018 z dne 29. 8. 2018, VSL sodba in sklep I Cpg 1700/2014 z dne 29.10.2014, VSL sklep I Ip 1430/2013 z dne 22. 5. 2013. 2 Sodba III Ips 40/2002 z dne 20. 6. 2002, enako III Ips 41/2002, sodba II Ips 649/2004 z dne 26. 1. 2006 in sodba II Ips 197/2009 z dne 7. 4. 2011. dne 26. 1. 2006 in sodba II Ips 197/2009 z dne 7. 4. 2011. 3 V 9. točki obrazložitve sodbe II Ips 197/2009 z dne 7. 4. 2011. 4 Tako tudi J. Zobec v: Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 89 in 91. 5 EU L 147/2009 z dne 10.6.2009.