Jedro

Ker sta toženca s pravnomočno sodbo v drugi zadevi dokazala, da sta lastnika spornega dela parcele, kjer je tožnik zatrjeval vznemirjanje in torej tožnik ni lastnik tega dela, je bil zahtevek pravilno zavrnjen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo odločilo, da zavrže tožbo v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da toženi stranki nista lastnici parc. št. X, k.o. P. in da v breme te parcele ne obstaja stvarna služnost v nobeni obliki. V nadaljevanju je pod točko I. zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni opustiti vsako poseganje v nepremičnino parc. št. X, k.o. P., še posebej hojo, vožnjo, oranje, košnjo in sejanje na tej parceli in odstraniti vse predmete na tej parceli (lesena garaža, skladovnica drv) ter posledično tudi stroškovni del zahtevka. Pod točko II. izreka je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi plačati njene pravdne stroške v višini 1.060,90 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

(2.) Proti tej odločitvi je tožeča stranka vložila dve pritožbi in sicer 15.7.2009 pritožbo po svojem pooblaščencu, 20.7.2009 pa še sama. V pritožbi vloženi po pooblaščencu tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče v zadevi P 99/2007 pravnomočno razsodilo, da sta tožnika vsak do 1/2 lastnika parc. št. Y, k.o. P. in je zato sodišče v tej zadevi napačno ugotovilo, da sta toženca na podlagi priposestvovanja postala solastnika vsak do 1/2 spornega dela parc. št. X, k.o. P.. Iz izreka sodbe P 99/2007 namreč to ne izhaja. S tem je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Posledično so tudi razlogi izpodbijane sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, kar pomeni kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Parc. št. Y, k.o. P. tudi ne obstaja, kar je možno ugotoviti z vpogledom v zemljiško knjigo. Ker se je sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe oprlo izključno na pravnomočno razsojeno zadevo P 99/2007, ki jo je napačno povzelo, je tudi napačno ugotovilo, da naj tožnik ne bi bil lastnik dela nepremičnine par. št. X, k.o. P.. Napačna je tudi odločitev sodišča o zavrženju dela tožbe, saj glede na obrazloženo, o lastništvu spornega dela parcele X, k.o. P. še ni bilo pravnomočno odločeno. Nerazumljiva je tudi odločitev, da tožnik nima pravnega interesa za ugotovitev neobstoja služnosti. Ker si toženca ne lastita služnosti in tega tudi ne zatrjujeta, bi to bil kvečjemu argument za ugoditev zahtevku v tem delu, ne pa za zavrnitev. V svoji laični pritožbi pa tožeča stranka opozarja na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki določa, da kdor izpolni pogoje za vpis pravice oziroma pravnega dejstva v zemljiško knjigo v svojo korist in tega vpisa ne predlaga, nosi vse škodljive posledice takšne opustitve. Sodišče je zanemarilo, da je bil pritožnik v času, ko je zahteval sodno varstvo vpisan in je še vedno vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi. Nesprejemljivo je, da ne bi dobil sodnega varstva, saj je izkazal vse pogoje zanj, vključno z izpiskom iz zemljiške knjige. Zatrjuje tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi zmotno presodilo, da ni lastnik parcele X, k.o. P., saj je v zemljiško knjigo vpisan kot njen lastnik. Meni še, da je sodišče nezakonito zavrglo del tožbe, s katero se zahteva ugotovitev, da toženca nista lastnika njegove parcele in da v njeno breme ne obstaja stvarna služnost v nobeni obliki. Pritožnik je bil vznemirjan ne samo na delu svoje parcele, ampak tudi drugod, saj toženca še vedno hodita in vozita po njegovi parceli. Opozarja, da se obrazložitev in izrek sodbe glede stroškov ne ujemata, saj je v izreku navedeno, da mora sam vrniti toženi stranki stroške, v obrazložitvi pa je navedeno, da mu mora te stroške plačati tožena stranka.

(3.) Tožena stranka je na pritožbi odgovorila in predlaga njuno zavrnitev. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

(4.) Pritožbi nista utemeljeni.

(5.) Zatrjevani absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP nista podani. Neutemeljen je namreč očitek pritožbe, da iz sodbe, ki je bila izdana v zadevi P 99/2007 ne izhaja, da sta toženca na podlagi priposestvovanja postala solastnika dela parcele X, k.o. P., torej dela zemljišča, za katerega tožnik v tej pravdi trdi, da sta ga na njem vznemirjala. S to sodbo je bila pod točko II/4 sicer res ugotovljena lastninska pravica tožencev na parc. št. Y, k.o. P., vendar pa pritožnik ob tem spregleda, da je na podlagi točke II/3 iste sodbe, sestavni del sodbe tudi elaborat evidentiranja sprememb v zemljiškem katastru štev. P 99/2007, IDPOS 90527-7 z dne 5.7.2007, iz katerega izhaja, da se je parc. št. X k.o. P. delila na del s parc. št. Y in del s parc. št. Z in je ta delitev tudi grafično ponazorjena. Zaključek sodišča, da je glede na odločitev v pravdni zadevi P 99/2007 pravnomočno ugotovljeno, da tožnik ni lastnik tistega dela parcele X, k.o. P., na katerem so bila izvedena dejanja, ki jih ocenjuje kot vznemirjanje, je torej pravilna in skladna z izrekom sodbe v zadevi P 99/2007. Prav tako so razlogi v zvezi s tem jasni in med njimi ni nikakršnega nasprotja. Pritožnik nadalje v svoji laični pritožbi ponavlja očitek o kršitvi po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP s tem, da povzema tekst nenovelirane 14. točke 2. odstavka tega člena. Ker očitka ni konkretiziral, pritožbeno sodišče na to posebej ne odgovarja.

(6.) Toženca sta, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pridobila lastninsko pravico na spornem delu zemljišča parc. št. X, k.o. P. (sedaj parc. št. Y) na originaren način, ko so se stekli vsi pogoji, ki jih je za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja določil zakon (28. člen ZTLR, sedaj 43. člen SPZ). Vpis v zemljiško knjigo za veljavno pridobitev lastninske pravice ni bil potreben. Iz tega razloga je zato trenutek, ko bo (oziroma je bila) novo nastala parc. št. Y, k.o. P. tudi uradno evidentirana v zemljiškem katastru in kasneje v zemljiški knjigi, nepomemben, saj to lahko vpliva le na sam potek vknjižbe oziroma čas izvedbe pravnomočne sodbe v zemljiški knjigi. Ne glede na to pa je potrebno pritožniku pojasniti, da iz podatkov katastra, ki je javno dostopna evidenca, izhaja, da je parcelna številka Y, k.o. P. že evidentirana, o delitvi parcele X, k.o. P. pa je bila obveščena tudi že pristojna zemljiška knjiga.

(7.) Zaradi dejstva, da sta toženca svojo lastninsko pravico pridobila na originaren način, torej ne s pravnoposlovno pridobitvijo, je povsem neutemeljen tudi očitek, da je bilo z odločitvijo kršeno temeljno načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige, ki ga opredeljuje 8. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), saj to načelo velja v pravnem prometu, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Tožnik je vložil tožbo na podlagi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), toženca pa sta se branila s tem, da sta trdila in dokazovala, da tožnik ni lastnik oziroma domnevni lastnik spornega dela nepremičnine (kar je eden od osnovnih pogojev za vložitev te tožbe), ampak sta lastnika onadva. Ker sta lastninsko pravico pridobila, kot izhaja iz sodbe v zadevi P 99/2007, najkasneje leta 1995, je seveda posledično neutemeljen tudi očitek o „časovni točki“, saj tožnik v trenutku vložitve tožbe ni bil več lastnik spornega dela nepremičnine. Svojo lastninsko pravico je namreč izgubil sočasno s tem, ko sta jo pridobila toženca.

(8.) Tudi očitek, da toženca svoje pravice nista pravočasno vpisala v zemljiško knjigo, za odločitev v tej pravdi ne more biti pomemben. 44. člen SPZ je sicer priposestvovanje omejil tako, da je določil, da pravica pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo, vendar pa bi tožnik tak ugovor eventuelno lahko postavil v pravdni zadevi P 99/2007, ne pa v tej zadevi.

(9.) Odločitev sodišča prve stopnje je glede na sicer pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialnopravno pravilna. Ker sta toženca s pravnomočno sodbo v zadevi P 99/2007 dokazala, da sta lastnika spornega dela parcele, kjer je tožnik zatrjeval vznemirjanje in torej tožnik ni lastnik tega dela, je bil zahtevek pravilno zavrnjen. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, ki jim ni kaj dodati.

(10.) Pritožbena trditev pritožnika, da sta ga toženca vznemirjala tudi na drugih delih parcele X, k.o. P. (sedaj parc. št. Z), je nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP). Pritožnik v postopku na prvi stopnji namreč tega ni zatrjeval, celo več: večkrat je jasno povedal, da zatrjuje vznemirjanje le na delu svoje parcele, ki je bil predmet pravde P 99/2007 (glej zapisnik naroka z dne 31.8.2006 in z dne 21.5.2009). S temi pritožbenimi očitki se pritožbeno sodišče zato ni ukvarjalo.

(11.) Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz obrazložitve, zavrglo tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnik zahteval ugotovitev, da toženca nista lastnika parc. št. X, k.o. P. in glede ugotovitve, da v breme te parcele ne obstaja stvarna služnost, saj je ugotovilo, da je o lastninski pravici na spornem delu parcele X, k.o. P. že pravnomočno razsojeno, za ugotovitev neobstoja služnostne pravice pa tožnik nima pravnega interesa, saj si toženca služnosti ne lastita. Takšna odločitev je pravilna, pritožbi pa v tem delu neutemeljeni.

(12.) Po 181. členu ZPP se ugotovitvena tožba (to je tožba, s katero tožeča stranka zahteva ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine) lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od zahtevane ugotovitve preden zapade dajatveni zahtevek ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe. Pravno korist mora tožeča stranka izkazati in se ne domneva. V konkretnem primeru tožnik takšnega interesa glede dela parc. št. X, k.o. P., na katerem tožnik ni zatrjeval posegov - sedaj parc. Z, ni izkazal. V ta del, kot je sam zatrjeval, toženca nista posegala, slednja pa si tudi nista nikoli lastila tega dela nepremičnine. Tožnik ni zatrjeval, niti izkazal ničesar, kar bi kazalo na njegov pravni interes. Enako velja za ugotovitev, da na tem delu nepremičnine ne obstaja služnostna pravica. Ker je po 1. odstavku 274. člena ZPP predvideno, da se tožba, če ni podana pravna korist za vložitev tožbe, zavrže, je zato odločitev sodišča pravilna. Pravilna je tudi v pogledu ugotovitvenega dela zahtevka, ki se nanaša na del parcele X, k.o. P., na katerem je tožnik zatrjeval posege (sedaj parc. št. Y). O vprašanju lastninske pravice na tem delu zemljišča je sodišče že pravnomočno odločilo v zadevi P 99/07 (ta tožba je bila tudi prej vložena), pri čemer je, kot je že bilo predhodno obrazloženo, potrebno identiteto zahtevka presojati z upoštevanjem dejstva, da je sestavni del sodbe sodišča pod opr. št. P 99/2007 tudi elaborat, kar omogoča jasen zaključek, da je sodišče s pravnomočno sodbo v tej zadevi odločilo o lastninski pravici na delu tožnikove parcele X, k.o. P., ki sedaj nosi novo parc. št. Y. Ker se o istem zahtevku, dokler pravda teče, ne more začeti nova (189. člen ZPP), je sodišče zahtevek v tem delu pravilno zavrglo. Tudi ugotovitveni del zahtevka, da toženca na tem delu služnosti nimata, je bil pravilno zavržen, saj sta, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, toženca na tem delu zatrjevala in dokazala lastninsko pravico, ne pa služnostne pravice, kar logično izključuje pravni interes tožnika za takšno ugotovitev. Glede na pravnomočno odločitev v zadevi P 99/2007 pa tožnik seveda tudi ne bi bil aktivno legitimiran za takšen zahtevek.

(13.) V obrazložitvi sodbe sodišča prave stopnje je v zadnjem odstavku res prišlo do napake, ko sodišče zapiše, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti stroške postopka, vendar pa je iz ostalega teksta, predvsem ugotovitve, da je tožeča stranka v sporu propadla in podlage za odločitev (1. odstavek 154. člena ZPP) jasno, da gre za pisno napako, ki jo sodišče lahko kadarkoli popravi (328. člen ZPP). Pritožba je zato tudi v tem delu neutemeljena.

(14.) Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(15.) V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke. Glede na to, da s pritožbo ni uspela, nosi stroške sama (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Ker tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k rešitvi pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, nosi sama (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).