Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta materialnopravno zmotno ocenili, da pogodba o povratnem odkupu v leasing danih strojev, sklenjena med leasingodajalcem in dobaviteljem strojev, pomeni poroštvo dobavitelja strojev leasingodajalcu. Zato nista presojali tožbenega zahtevka z vidika prodajne pogodbe in nista ugotavljali s tega vidika odločilnih dejstev, zaradi česar je bilo treba obe sodbi razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v celoti, sodba sodišča prve stopnje pa v delu, s katerim je bilo razsojeno o tožbenem zahtevku proti drugotoženki, razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženki nerazdelno plačati tožeči stranki 10.044.368,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi prve stopnje sta se pritožili obe toženki. Po vložitvi pritožbe je bila prvotoženka izbrisana iz sodnega registra, zato je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 11.11.2002 ugotovilo, da je postopek zoper njo prekinjen.

Zoper drugotoženko se je postopek nadaljeval. Pritožbeno sodišče je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija drugotoženka z revizijo. Trdi, da sta obe sodišči bistveno kršili določbe pravdnega postopka po prvem odstavku in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter "v posledici tega zmotno uporabili materialno pravo". Revizijskemu sodišču predlaga, naj obe sodbi spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, naj ju razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje "prvo oz. drugostopnemu sodišču".

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja odločilna dejstva, ki med strankama niti niso bila sporna, z njihovimi ugotovitvami pa je soglašalo tudi pritožbeno sodišče: Tožeča stranka je kot dajalka leasinga s prvotoženko kot jemalko leasinga sklenila pogodbo o leasingu tekstilnih strojev. Pogodba je začela veljati 1.8.1993. Stroje je prvotoženki izročila drugotoženka, ki jo je kot dobavitelja izbrala sama prvotoženka. Drugotoženka je dala dne 2.7.1993 tožeči stranki "ponudbo vračilne obveznosti" (ki jo stranke in zato v nadaljevanju tudi revizijsko sodišče imenujejo "ponudba o povratnem odkupu"). Z njo se je zavezala, da bo v primeru, da prvotoženka (kot jemalka leasinga) ne bo izpolnjevala obveznosti iz pogodbe o leasingu, na pisno zahtevo tožeče stranke vzela predmet leasinga (torej tekstilne stroje) nazaj, tožeči stranki pa v primeru, da do tega pride v drugem letu leasinga, plačala 45% z računom za stroje zaračunane kupnine. Prevzem strojev sledi v 8 dneh od pisne zahteve tožeče stranke, plačilo pa zapade v 14 dneh od izstavitve računa. To ponudbo je tožeča stranka sprejela dne 18.8.1993. Dne 28.12.1994 je tožeča stranka obvestila drugotoženko, da prvotoženka ne izpolnjuje svojih obveznosti iz pogodbe o leasingu ter jo pozvala na plačilo iz ponudbe o povratnem odkupu v znesku 777.427,87 ATS (brez prometnega davka).

Drugotoženka navedene obveznosti ni plačala, zato je tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo njene tolarske protivrednosti v višini 10.044.368,00 SIT. Plačilo istega zneska je zahtevala tudi od prvotoženke. Navedla je, da plačilo od prvotoženke zahteva kot plačilo mesečnih obrokov leasinga, od drugotoženke na podlagi ponudbe o povratnem odkupu, od obeh pa še iz naslova solidarne odškodninske odgovornosti.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da je bila s tem, ko je tožeča stranka sprejela drugotoženkino ponudbo o povratnem odkupu, med njima sklenjena pogodba o povratnem odkupu. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje sledi, da je to pogodbo o povratnem odkupu materialnopravno ocenilo za poroštvo. Na (samo) tej pravni podlagi je ugodilo tožbenemu zahtevku proti drugotoženki. S tako oceno je soglašalo tudi pritožbeno sodišče, ko je pritožbo drugotoženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Po prepričanju revizijskega sodišča je utemeljena trditev drugotoženke v reviziji, da je taka ocena pogodbe o povratnem odkupu materialnopravno zmotna. Po 997. členu ZOR se s poroštveno pogodbo porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil. Obveznost prvotoženke iz pogodbe o leasingu je bila tožeči stranki plačevati mesečna plačila leasinga. Za plačilo te obveznosti bi torej morala jamčiti drugotoženka, da bi njeno obveznost lahko šteli za poroštvo. Iz pogodbe o povratnem odkupu pa taka njena obveznost ne izhaja. Z njo se je drugotoženka zavezala, da bo v primeru, da prvotoženka ne bo izpolnjevala svojih obveznosti iz pogodbe o leasingu, od tožeče stranke odkupila njene prvotoženki v leasing dane (pred tem pa od drugotoženke kupljene) stroje in ji za to plačala ustrezno kupnino, katere višina je bila odvisna od tega, v katerem od treh let trajanja leasinga bi do povratnega odkupa prišlo (ker je do tega prišlo v drugem letu trajanja leasinga, je ta obveznost znašala 45% z računom zaračunane kupnine). Drugotoženka se s tem ni zavezala, da jamči za obveznosti prvotoženke iz pogodbe o leasingu, ampak je prevzela povsem drugačno obveznost: odkupiti nazaj tožeči stranki prodane stroje. Njeno pogodbo s tožečo stranko zato revizijsko sodišče ocenjuje za prodajno pogodbo, sklenjeno pogojno (če prvotoženka ne izpolni svojih obveznosti iz pogodbe o leasingu). Ker torej drugotoženka ni porok, neizpolnitev obveznosti prvotoženke tožeči stranki sama po sebi še nima za posledico njene obveznosti plačati tožeči stranki s pogodbo o povratnem odkupu dogovorjene vsote. Njeno obveznost je treba presojati po določbah prodajne pogodbe, zlasti o tem, da je glavna obveznost prodajalca (tožeče stranke) kupcu (drugotoženki) izročiti predmet prodaje, pri tem pa upoštevati tudi zakonske določbe o nemožnosti izpolnitve obveznosti prodajalca (na kar se je v postopku sklicevala drugotoženka). Dejstev, odločilnih za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke proti drugotoženki na podlagi prodajne pogodbe sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ker je ugodilo tožbenemu zahtevku po zmotni materialnopravni oceni, da je drugotoženka dolžna plačati vtoževano obveznost kot porok. Zaradi tega je revizijsko sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi to, da gre za spor z mednarodnim elementom (tožeča stranka je avstrijska gospodarska družba), zato bo moralo ugotoviti, katero materialno pravo (avstrijsko ali slovensko) je treba uporabiti v tem primeru ter to v sodbi obrazložiti.