Jedro

Obtožba je poleg očitka, da sta bili oškodovanki zaupani obsojencu v varstvo, vsebovala tudi očitek, da sta mu bili zaupani v oskrbo z navedbo konkretnih okoliščin. Slednje je sodišče izpustilo iz izreka sodbe in navedlo, da sta bili oškodovanki obsojencu zaupani le v varstvo. S tem ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, zakaj naj bi bili predlagani dokazi pravno relevantni, torej takšni, da bi bila lahko z njihovo izvedbo pravno pomembno dejstva ugotovljena drugače kot v pravnomočni sodbi. Zato sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Pojem varstva iz 2. odstavka 184. člena KZ obsega vse možne oblike zagotavljanja varnega življenja oseb, ki uživajo takšno varstvo, torej tudi skrb za njihovo varnost.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 70.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 27.10.2000 je bil obs. S.A. spoznan za krivega kaznivih dejanj kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena KZ in 2. odstavku 104. člena KZ-77. Po 50. členu KZ mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določeni posamezni kazni 10 mesecev zapora za vsako dejanje, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ določena enotna kazen eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusna doba treh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 50.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 10.4.2001 pritožbi državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik R.M. iz C., je dne 6.8.2001 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije spremeni odločitev višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločanje oziroma sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika ni utemeljena. Zahteva za varstvo zakonitosti se sme vložiti iz v zakonu določenih razlogov. Te mora zahteva za varstvo zakonitosti tudi določno navajati, saj je od tega odvisna meja preizkusa pravnomočne sodne odločbe. Kadar na primer zahteva za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je sodišče kršilo Zakon o kazenskem postopku, mora navesti, katero določbo je kršilo in vsebino kršitve. Če navede, da je sodišče spremenilo opis kaznivega dejanja po obtožbi in ne navede, katerega dela opisa ni v sodbi in zakaj gre z zatrjevano kršitev, je takšna zahteva nepopolna in premalo utemeljena. Zatrjevanje, da je sodišče kršilo obdolženčevo pravico do obrambe, je prav tako neutemeljeno. Sodišče z zavrnitvijo predlaganih dokazov ne krši zakona, saj je to njegova pravica. Tudi v tistem delu, ko zahteva za varstvo zakonitosti zatrjuje, da sta obe sodbi v nasprotju sami s seboj, zahteva za varstvo zakonitosti ne utemeljuje, v čem je to nasprotje. Primer, ki ga navaja, je dokazna ocena oziroma zaključek sodišča glede dejanskega stanja, ki pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati. Kazenski zakon pa naj bi sodišče kršilo, ker je bil obsojenec le varnostnik in ne vzgojitelj in mu zato ni mogoče pripisati lastnosti subjekta, ki sta mu bili obe oškodovanki zaupani. Sodišče glede te okoliščine ni kršilo zakona, saj je pribavilo opis nalog obsojenca, iz katerih izhaja, da je bil dolžan skrbeti za varnost dijakov in tudi obeh oškodovank, kar pa utemeljuje zaključek, da so mu bili dijaki v nočnem času zaupani v varstvo. Tako je zaključek sodišča povsem pravilen in ni mogoče trditi, da bi le vzgojitelj, kar pa obdolženec ni bil, storil to kaznivo dejanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ponavlja trditev, da obtožba ni identična z izrekom v pravnomočni sodbi, s čimer nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po določbi 1. odstavka 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni in razširjeni obtožnici. Ta določba ureja subjektivno in objektivno identiteto obtožbe in sodbe. Objektivna identiteta, ki jo v tej zadevi problematizira zahteva, se nanaša na istovetnost dejanske podlage obtožbe in sodbe. O njej je mogoče govoriti, če je s sodbo obseženo isto dejanje, ki ga zajema obtožba v njegovih bistvenih delih. Glede na takšno izhodišče je v pravni teoriji in v sodni praksi izoblikovano stališče, da objektivna identiteta ni kršena v primerih, v katerih se spremembe v izreku sodbe nanašajo na spremljajoče okoliščine kaznivega dejanja, s katerimi se natančneje opredeljuje, konkretizira isti historični dogodek, ne da bi to vplivalo na spremembo zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe.

V obravnavani zadevi je obtožba v uvodnem delu poleg očitka, da sta oškodovanki M.K. in M.G. bili obsojencu zaupani v varstvo, vsebovala tudi očitek, da sta mu bili zaupani v oskrbo. Med nalogami, ki jih je obsojenec bil dolžan opravljati, je bilo našteto tudi vpisovanje vseh neobičajnih in sumljivih dogodkov, vpisovanje točne ure prihoda dijakov v dom, zagotavljanje mira in reda ter discipline v domu, odpiranje sob v nujnih primerih z univerzalnim ključem in kontroliranje vseh prostorov doma. Iz izreka pravnomočne sodbe je razvidno, da je sodišče navedene očitke izpustilo in navedlo, da sta oškodovanki bili obsojencu zaupani le v varstvo in da je kot nočni vratar bil dolžan zagotavljati varnost dijakov v domu v nočnem času, da so mu bile dijakinje v tem času zaupane v varstvo ter da je ta svoj položaj zlorabljal za izvrševanje spolnih dejanj nad dijakinjama (oškodovankama) na način, opisan v nadaljevanju izreka. S tako skrčenim opisom obsojenčevega ravnanja, ki vsebuje že v obtožbi navedeno dolžnost, katero je bil dolžan izpolnjevati kot nočni vratar, ob vseh ostalih nespremenjenih dejstvih in okoliščinah, ki zadevajo zakonske znake obravnavanega kaznivega dejanja, sodišče ni kršilo objektivne identitete obtožbe in sodbe. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Stališče zahteve, da je obsojenec bil omejen v obrambi, ki jo je gradil na "elementih", izpuščenih iz obtožbe, ker mu je bilo s tem onemogočeno dokazovanje vestnosti in poštenosti pri delu ter da je do obtožb prišlo izključno zaradi disciplinske problematičnosti dijakinj, ni sprejemljivo. Te okoliščine bi se lahko ugotavljale v okviru dejanskega stanja, če bi sodišče presodilo, da so v zvezi z oceno obsojenčevega zagovora in ostalih izvedenih dokazov pomembne. Zgolj dejstvo, da jih sodišče ni navedlo v izreku sodbe, ni onemogočalo obrambi, da predlaga izvedbo dokazov, ki so po njenem stališču odločilni za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev in za dokazno oceno.

Sicer pa zahteva z očitkom, da sodišče ni izvedlo po obrambi predlaganih dokazov, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. V ustavnopravni in sodni praksi so v zvezi z vprašanjem pravice do izvajanja dokazov bili sprejeti in opredeljeni kriteriji, ki jih je glede na pravna jamstva v kazenskem postopku (3. alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije in 3. odstavek 16. člena ZKP) treba upoštevati in so naslednji: sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Obsojenčev zagovornik je predlagal na glavni obravnavi dne 9.10.2000 pribavo disciplinskega spisa za obsojenca zaradi ocene verodostojnosti zaslišanih prič, ki so izpovedovale tudi v disciplinskem postopku, in pribavo v dijaškem domu za obe oškodovanki vodenih kartotek. Prav tako je predlagal zaslišanje prič M.J. in S.P. z utemeljitvijo, da bi prva pojasnila, kako je potekalo organiziranje protestov, povezanih z obravnavanimi dejanji, drugi pa izpovedal o tem, kako je vzgojiteljica sugerirala dijakinjam, da so pisale izjave proti obsojencu.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov obrazložilo v svoji sodbi, pri čemer je izhajalo iz ugotovitve, da predlagani dokazi glede na njihovo vsebino, vrednost in dejstvo, da so posredne narave, ne morejo vplivati na oceno izpovedb obeh oškodovank in s tem na sprejete dejanske zaključke. Sodišče druge stopnje je navedbe, s katerimi je pritožba izpodbijala prvostopno zavrnitev predlaganih dokazov, zavrnilo, ker je soglašalo z ugotovitvijo, da se dokazi ne nanašajo neposredno na storitev kaznivih dejanj in njune zakonske znake, temveč na njune posledice. Nižji sodišči sta glede na navedeno presodili, da izvedba dokazov, na katere se sklicuje obramba, ni pravno relevantna.

Zahteva za varstvo zakonitosti sicer izpodbija zavrnitev navedenih dokaznih predlogov, toda pri tem je iz njenih navedb mogoče povzeti le očitek, da sodišče za takšno odločitev ni navedlo dovolj utemeljenih razlogov. Zahteva pa se razlogom, ki jih vsebuje pravnomočna sodba, ne protivi s konkretnimi navedbami, iz katerih bi bilo razvidno, zakaj naj bi bili predlagani dokazi pravno relevantni, to je takšni, da bi lahko z njihovo izvedbo pravno pomembna dejstva bila ugotovljena drugače kot v pravnomočni sodbi. Glede na navedeno vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal pravne relevantnosti predlaganih dokazov. Zato sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, zaradi česar tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena KZ (ali 2. odstavku 104. člena KZ-77) stori poleg oseb, ki opravljajo določen poklic, ali so v posebnem razmerju do oškodovanca, tudi vsaka druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad 15 let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Storilec tega kaznivega dejanja je lahko moška ali ženska oseba s položajem, ki ji omogoča izvršitev dejanja z zlorabo takšnega položaja. Zloraba položaja pa se kaže v izkoriščanju odnosa storilčeve nadrejenosti do oškodovanca v eni izmed v navedeni določbi predvidenih oblik.

Obsojencu je očitano, da je kot nočni vratar v Dijaškem domu K.D.K. z nalogo, da zagotavlja varnost dijakov v nočnem času, zlorabil ta svoj položaj za izvrševanje v izreku pravnomočne sodbe opisanih spolnih dejanj nad oškodovankama. Sodišče je ugotovilo, da je med obsojenčeve dolžnosti poleg drugega spadala tudi skrb za varnost učencev v nočnem času. Glede na delo, ki ga je bil dolžan opravljati, je razpolagal tudi z univerzalnim ključem za odklepanje vseh sob v domu, kar mu je omogočalo, da je v obeh primerih odklenil sobi, v katerih sta bili oškodovanki. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče pravilno presodilo, da sta oškodovanki bili obsojencu v nočnem času zaupani v varstvo in da je z očitanima dejanjema zlorabil položaj nočnega vratarja. Obsojenčev poseben odnos do oškodovank je bil vzpostavljen z njegovimi delovnimi dolžnostmi, povezanimi s skrbjo za varnost učencev. Slednje je zahtevalo, poleg obsojenčevega nadzora stanja in dogajanja v nočnem času v domu, njegovo ukrepanje v primerih, ko je bila dejansko ogrožena varnost učencev. Gledano s tega vidika so mu bili učenci v nočnem času zaupani v varstvo. Zato ni sprejemljivo stališče zahteve, da bi za poseben odnos šlo le v primeru vzgojitelja. Določbe 2. odstavka 184. člena KZ in tudi določbe 2. odstavka 104. člena KZ-77 v prvem delu določajo lastnosti oseb, ki so lahko storilci tega kaznivega dejanja, med njimi je naštet tudi vzgojitelj. Določajo pa tudi, da lahko kaznivo dejanje storijo druge osebe ob izpolnjenih ostalih zakonskih znakih tega kaznivega dejanja. Glede nato se v vsakem konkretnem primeru ugotavlja, ali je storilec z zlorabo položaja kršil spolno nedotakljivost druge osebe, ki mu je bila zaupana v varstvo. Varstvo je širši pojem, ki obsega vse možne oblike ugotavljanja varnega življenja oseb, ki uživajo takšno varstvo, torej tudi skrb za njihovo varnost. S pravnomočno sodbo ugotovljeno obsojenčevo ravnanje je zato sodišče pravilno presodilo in tudi utemeljeno zaključilo, da imata obsojencu očitani dejanji vse zakonske znake kaznivih dejanj po 2. odstavku 184. člena KZ in 2. odstavku 104. člena KZ-77. Glede na to s pravnomočno sodbo ni bil kršen kazenski zakon v vprašanju, ali sta dejanji obsojenca kaznivi dejanji (1. točka 372. člena ZKP).

Z navedbo, da sta tako prva kot druga sodba v nasprotju sami s seboj, ko je iz izreka sodbe razvidno, da naj bi obsojenec M.K. božal po telesu in ji potiskal prst v nožnico, dokler se ni zbudila ter da prvo in drugo sodišče ne pojasnita, kako naj bi oškodovanka vedela, da jo je božal po telesu, če se je zbudila šele po tem, ko je bila slečena in ko naj bi imela prst v nožnici, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče je v pravnomočni sodbi povzelo oškodovankino izpovedbo in jo ob obsojenčevem priznanju, da je bil inkriminirane noči v njeni sobi ter ob vseh ostalih izvedenih dokazih, ocenilo kot verodostojno. Ker je navedbe v izreku treba povezati in razlagati glede na vsebino oškodovankine izpovedbe, je zatrjevanje o nasprotju v pravnomočni sodbi in o pomanjkanju razlogov o vseh odločilnih dejstvih, neutemeljeno. Zato po presoji Vrhovnega sodišča bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. S.A. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).